Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsekakor je zanimivo zgodovinsko dejstvo, da marksistični in drugi misleci leta 1917 sploh niso mislili, da je Rusija prava država za revolucijo; prepričani so bili, da bo vzniknila drugje. Toda izbruhnila je natanko v Rusiji. Ko je torej nihče ni pričakoval tam, se je ravno zgodila; ko so vsi verjeli, da se mora zgoditi nekje drugje, se ravno ni. Lekcija je poučna: revolucija ni nedeljski sprehod, ki ga lahko načrtuješ tedne vnaprej, zlasti pa ni nekaj tako preprostega, da bi lahko z malo zdrave pameti vsakdo prepričljivo modroval, ali se sme zgoditi ali ne, ali se bo ali se ne bo, ali je prav, da se zgodi, ali ni prav. Revolucija nikakor ni odvisna od naših mnenj o njej, pa če so še tako modra, zlasti pa ni odvisna od tega, ali se bojimo nasilja ali ne; revolucija je nasilna po definiciji. In ko se zgodi, smo lahko prepričani, da se je zgodila povsem drugače, kot je kdorkoli pričakoval, in povsem drugje, kot so načrtovali. Vse to ni nepovezano s tem, kar je imenoval Deleuze neomejena, neizmerna kreativnost želje, ki seveda nima nikakršne zveze z neoliberalnim zasipavanjem ljudi z dobrinami, češ da je proizvodnja blaga namenjena zadovoljevanju človekovih potreb oziroma želja. Marx je dokazal že davno: proizvodnje blaga ne poganja človekoljubje, temveč jo poganja notranja potreba sistema, da proizvaja zaradi same proizvodnje. Človekoljubje nima s tem nobene resne zveze, prav tako pa je nimajo ideali, kot so egalitarnost, emancipacija, obče dobro ter duhovni, moralni in etični razvoj človeštva.

Pravkar sem prebral knjigo z naslovom Hemisphere gauche. Une cartographie des nouvel/es pensfes critiques, ki jo je spisal Razmig Keucheyan (La Decouverte, 2010) in je bogat vir novih zamisli za razumevanje revolucije ali tega, kar je glavna ideja knjige: obča teorija emancipacije.

Zanjo potrebujemo novo kritično teorijo; in jo razvijamo. Potrebujemo pa tudi nove subjekte, zastopnike emancipatoričnih potencialov, podobne tistim, ki so vznikali pred desetletji: ženske, študenti, norci (izjemne študije o njihovi zgodovinski vlogi sta spisala zlasti Foucault in Guattari), družbeni izobčenci, katerih družbene vloge je izvrstno analiziral Marcuse, zaporniki (vnovič Foucault); danes so to hendikepirani, homoseksualci in nosilci drugih spolov, begunci, nezaposleni, prekerni delavci, suženjska delovna sila, gospodinje. Brez subjektov emancipatoričnih potencialov kajpak ni revolucije. In maratonci ter bodybuilderji zagotovo ne spadajo mednje.

Pri tem velja poudariti, kar poudarja tudi avtor knjige: teorija je več kot zgolj analiza ali razlaga. In zlasti ni vrednostno nevtralna, kar pomeni, da je že v osnovi zavezana vrednotam. To pa še ne pomeni, da ima kaj skupnega s tem, o čemer govori Cerar, ko se sklicuje na vrednote, ali s tem, kar govori Jelinčič, ko trdi, da nekaj razlaga. Teorija je daleč od enega in od drugega. Prvi vrednot ne živi, saj jih zgolj ponuja pred kamerami drugim ljudem, ker se to spodobi in je modno, kot so mu prišepnili piarovci; drugi ničesar ne razlaga, saj zgolj širi svoja mnenja.

Kritična teorija je nekaj drugega ter je zlasti izziv za družbeni red in za vsako oblast. Ni modni dodatek, ni lepotni okrasek, temveč je resen izziv, ki terja resen razmislek, ta pa je kajpak onkraj klišejev, mnenj in stavkov, ki jih najdete na kakem forumu. Pri tem je izjemno pomembno, da je kritična teorija globalna, kar pomeni, da jo zastopajo avtorji na različnih koncih sveta, in ne le v Evropi ali ZDA.

V Rusiji je bilo leta 1917 zelo težko živeti, če si bil delavec. Bilo je tudi sredi prve svetovne vojne, opustošenje se je brezmejno širilo. In ko so začeli delavci štrajkati, jih carski vojaki nenadoma niso (več) streljali, temveč so se začeli družiti z njimi. Ali kot piše Hobsbawm v knjigi z naslovom The Age of Extremes: The Short Twentieth Century, 1914-1991: štirje spontani in anarhistični dnevi na ulicah so sprožili zaton imperija. Lenin je uspel to silno spontano energijo spraviti v red, kar je celo več kot zanimivo, saj je skoraj neverjetno.

Razmišljanje o naravi oktobrske revolucije je danes zelo pomembno, kajti proti koncu leta 1917 vznikajo povsod po Rusiji sovjeti kot gobe po dežju. In ljudem je povsem jasno, da imajo dovolj oblasti nad seboj (Foucault se še ni rodil, da bi razvil koncept mikro oblasti). Lenin je dovolj pameten, da ugotovi, kaj ljudje želijo, in jim prisluhne. Ta detajl je v nekem smislu vse, kar moramo upoštevati, ko govorimo o revoluciji, kajti navadnim ljudem in njihovim željam v resnici nihče nikoli ne prisluhne.

Ključno je, da oktobrsko revolucijo prepoznajo kot tako po vsem svetu. Pomembno je poimenovanje: revolucija. To je bil resnični dogodek; brez poimenovanja dogodek sploh ne obstaja, to pa obenem ponazarja strašno moč besede in dejstva, da smo ljudje prvenstveno simbolna bitja.

Seveda ne gre gladko. Česa takega niti ne moremo pričakovati. Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg plačata najvišjo ceno, ker obstajajo tudi močni nasprotniki revolucije; vselej obstajajo. Kljub temu so pričakovanja, da se bo zgodila revolucija tudi v Nemčiji, velika in upravičena.

Zgodovina je pokazala, da je bilo narejenih tudi veliko napak, zato revolucije niso bile uspešne. Velika težava je prav gotovo tudi ta, da so se marksistični intelektualci vse bolj oddaljevali od delavcev in danes so si zelo vsaksebi.

Odtujenost je velika, zato številni ljudje zgolj hodijo na maratone, kopičijo mišice, ravnajo trebuhe, gladijo gube in se zdravo prehranjujejo, medtem ko je veliko intelektualcev zgolj akademikov z visokimi plačami, toda razlika kljub vsemu ni nepresegljiva.

Dogodek vselej znova poveže ljudi v emancipatoričnih bojih za skupno stvar. Toda poveže jih le, če so zvesti dogodku in učinkom oziroma posledicam dogodka, če jih artikulirajo, če razvijajo teorijo, drugače ne. Kdor postane konformist, kdor se preda, kdor prestopi v nasprotni tabor, kdor se odpove inovacijam, kdor postane depresiven pesimist, je izgubljen. In kdor misli biti in ostati vrednostno nevtralen, kot bi rekel Weber, je takisto izgubljen.

Danes zato še bolj velja, kar je nekoč zapisal Derrida: vsi moški in vse ženske tega sveta so danes do določene mere dediči Marxa in marksizma, pa če to želijo vedeti ali ne želijo (cit. po Keucheyan, str. 55). Filozofova trditev je izzivalna in optimistična. Lahko bi dodal: optimističen je tudi novi anarhizem, ki izhaja iz refleksij tega, kar sta napisala Spinoza in Nietzsche.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži