Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V naši zaprti domačijski kulturi je Nietzsche filozof, ki ga ljudje še vedno spontano povezujejo s fašizmom. Njegov nadčlovek je nekakšen Superman – in filozof se obrača v grobu. Ljudje ne vedo, da je v resnici predhodnik teorije hendikepa, ki jo v tej državi razvijam od leta 1985. Zaradi tega so me tudi postavili pred sodnika, češ da kvarim invalide in romantične predstave o njih, ampak seveda jim ni moglo uspeti. Več kot četrt stoletja pozneje vnovič razmišljam o radikalnosti in potrebnosti teorije in kulture hendikepa. Berem Nietzscheja in skušam razumeti njegov odnos do sveta, v katerem je bil izjema, kakršna je potrebna tudi danes. Namesto Cerarjevega poudarjanja pomena vrednot moramo namreč vnovič misliti prevrednotenje vseh vrednot. Nosilci takega razmisleka pa ne morejo biti akademiki, ekonomisti, bančniki ali drugi predstavniki elit, temveč so lahko zgolj ljudje, ki so pripravljeni biti subjekti hendikepa.

Ko torej govorim o hendikepu, mislim na voljo do moči, ki jo Nietzsche razume natanko kot potrjevanje življenja. Življenje namreč je volja do moči, kar pomeni, da je treba vrednote tudi živeti, ne le abstraktno zagovarjati. Tako življenje pa po definiciji pomeni odpiranje odprtemu, ki je radikalno kontingentno oziroma nepredvidljivo. Volja do moči ne pozna in ne prenese nobenega preračunavanja, kaj se komu bolj splača. Danes zato nujno potrebujemo Amor fati, ki je onkraj vsakega načrtovanja gospodarske rasti in političnega modrovanja, kakšno prihodnost želimo. Prihodnost bo namreč natanko taka, kakršna bo.

Planet se pospešeno segreva, zlasti se segrevajo oceani. Konec avgusta letos je imela površina vode blizu Floride 33.4°C.

Ponovimo: hendikep ni sinonim za invalidnost; z njo tako rekoč nima ničesar skupnega. To je koncept, ki je še najbolj soroden sociološki in filozofski zamisli o družbenem delovanju množice ljudi, ki niso vključeni v občestvo, čeprav mu pripadajo. Jacques Rancière zato podobno kot jaz poudarja, da izključeni ljudje niso posebna družbena skupina, na primer ranljiva, za katero je treba poskrbeti in za katero je mogoče razumno poskrbeti, če se malo potrudimo, kot trdijo politiki, akademiki in administratorji, temveč so to ljudje, ki govorijo v imenu vsega občestva in zastopajo, kar imenujemo demokratični dogodek.

Hendikepirani ljudje lahko začnejo govoriti v imenu vsega občestva in za celotno občestvo. To je demokratični dogodek. Ko govorijo na tak način, govorijo v imenu univerzalnega, na primer resnice, egalitarnosti in pravičnosti, govorijo o tem, kar je nepravično, narobe, izkoriščevalsko. In to ne velja samo zanje, temveč velja za celotno občestvo in za vse ljudi. Če je kapitalizem nepravičen, namreč ni nepravičen le do nekaterih, temveč je nepravičen do vseh. In resnica družbenega življenja ne velja le za ranljive družbene skupine, ki čakajo na inkluzijo, temveč velja za čisto vsakega človeka. Logika hendikepa je univerzalna ali pa je zgolj konformistični oziroma estetski ništrc.

Ljudje, ki se zavedajo nepravičnosti, imajo pravico, da o tem javno govorijo in se borijo proti nepravičnostim; pravzaprav imajo poleg pravice tudi etično dolžnost. Zagovarjati in zastopati hendikep zato pomeni delovati in govoriti v imenu vseh ljudi – tako delovanje in govorjenje je emancipatorično in ima univerzalni status. Emancipacija je namreč za vse, in ne more biti le za nekatere reveže, ki domnevno še niso emancipirani, medtem ko naj bi si drugi lahko oddahnili, ker so že pred časom dosegli emancipacijo.

Hendikep postavlja pod vprašaj same temelje družbene ureditve, same temelje, na katerih stojijo občestva. Ne gre za partikularno inkluzijo nekaterih nesrečnih marginalcev v družbo, ki že dolgo pasivno čakajo, da jih vključijo. In pod vprašaj jih lahko postavlja vsakdo: hendikep niti približno ne pomeni, da ga zastopajo samo ljudje s posebnimi potrebami, invalidi ali norci. Zastopa ga lahko vsakdo, kar pomeni, da preprosto ni pomembno, kakšen je, od kod prihaja, v kaj verjame in kako zvečer seksa oziroma s kom.

Rancière ima zato prav: ko govorimo o univerzalni emancipaciji ljudi, nas ne zanimajo psihične in druge značilnosti ljudi. Največja nevarnost za ustavljanje bojev za emancipacijo je zato kategoriziranje in razvrščanje ljudi v skupine tistih, ki so že emancipirani, in skupine onih, ki še niso, v skupine teh, ki imajo hendikep, in skupine onih, ki imajo to srečo, da ga nimajo. Z eno besedo: depolitiziranje problema.

Depolitiziranje družbenih, kulturnih, ekonomskih, civilizacijskih, ontoloških problemov najpogosteje pomeni spreminjanje problemov v naravne, medicinske ali psihološke. Taki problemi so zato videti rešljivi na psihoterapevtske, medicinske ali naravne načine. Invalide zato vključujejo v družbo in govorijo o inkluziji, geje zdravijo, norce psihoterapevtizirajo, nevzgojene ljudi vzgajajo na pravilne načine, delinkvente popravljajo in normalizirajo.

Zastopanje hendikepa pomeni nekaj drugega: pomeni odpiranje simbolnih in družbenih prostorov, v katerih se identitete ljudi postavljajo pod vprašaj, saj niso naravne, fiksne in dane enkrat za vselej. Odpiranje prostorov zato omogoča ljudem, da na nove načine zaznavajo in razumevajo sebe oziroma svoje identitete ter medsebojne odnose.

Rancière ima še enkrat prav: ne obstaja subjekt brez zmožnosti za distanciranje od lastne identitete. Nobena identiteta ni naravna in večna. Subjekt je natanko ime za človekovo zmožnost, da se subjektivira, da dobi identiteto in da jo izgubi, da se distancira od vsake identitete, ki bi mu jo lahko kdo pripisal.

Brez subjekta ni možna nobena resna družbena sprememba, kajti brez njega obstajajo le domačijsko kopičenje istega ali naravne nesreče, zaradi katerih se občestva hočeš nočeš spreminjajo. Subjekt zato ni posameznik, ki se nenadoma razsvetli, ni človek, ki ga vključijo v družbo, kjer je srečen, in ni kolektivni subjekt, ki končno odkrije svojo zgodovinsko in družbeno vlogo v tem ali onem občestvu.

Subjekt je zmožnost vsakega človeškega bitja, da se poveže s katerim koli drugim človeškim bitjem v kolektivni subjekt in lokalno deluje v imenu univerzalnega.

Ko se konstituira kolektivni politični subjekt, je to demokratični dogodek v pristnem pomenu besede. Ne nastane skupina ljudi, ki se skuša vključiti v družbo na nov način, ne nastane skupina, ki bi se pogajala kot socialni partner z državo, ne nastane razred, umetniška skupina ali karkoli drugega.

Nastane odprta množica ljudi, ki jih vežejo ideali egalitarnosti, univerzalnosti, svobode, pravičnosti. Zaradi tega zaznavajo sebe in svet na nove načine. Stare identitete preprosto izginejo in/ali niso več pomembne.

Nietzschejev nadčlovek je natanko posameznik, subjekt, ki je odločen, da bo kreativen, da ne bo podrejen logiki življenja, ki so ji podrejeni tudi vsi drugi. Njegova volja do moči je volja do drugačnega življenja, ki je zavezano odprtosti in poetiki, kot bi rekel Nietzsche. To pa je čisto nekaj drugega kot sodobna zamisel o ljudeh, ki naj razvijajo svoje osebnosti kot umetniška dela, pri čemer so si podobni kot jajce jajcu, in hodijo na maratone.

Logika hendikepa je logika volje do moči, ki jo lahko razumemo tudi tako, da potegnemo vzporednico z znamenito Baudelairejevo izjavo: izkušnja modernega človeka je, da ni doma, pa se kljub temu povsod počuti kot doma. Biti hendikepiran tako pomeni: ne imeti nobene identitete in biti odprt do same odprtosti življenja.

Kultura hendikepa zato ni kultura doma, kajti dom je zaprt in zatohel prostor, kjer se isto nenehno ponavlja, novo pa je izključeno in potlačeno oziroma odrinjeno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži