Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V filmu Kung fu Panda 2 spremljamo kratko sekvenco, v kateri zlobni pav, gospodar Šen, predlaga kozi, naj mu prerokuje prihodnost. Pogleda naj v posodo, ji reče, in pove, kakšna slava ga čaka; prepričan je, da ga tako ali tako čaka zgolj slava, kar pomeni, da že pozna prihodnost in da mu koza ne more povedati ničesar novega; torej naj le potrdi, kar je že vnaprej jasno in določeno.

Ljudje se v vsakdanjem življenju pogosto vedejo na enak način: hodijo k jasnovidcem in pričakujejo, da jim bodo povedali le tisto, kar že vedo, ali pa vsaj tisto, kar so pripravljeni slišati. Obstaja meja, onkraj katere niso pripravljeni slišati ničesar, pa če je še tako resnično ter pomembno zanje in za njihovo prihodnost.

Toda koza gospodarju mirno odgovori: če boš hodil še naprej po poti, po kateri hodiš, se boš čez čas znašel na dnu stopnic.

Lepota sekvence je v tem, da je pav natanko v trenutku, ko koza izgovarja zadnje besede, že na dnu stopnic, po katerih se sprehaja. Torej že hodi po stopnicah, le da se spušča po njih, zato je tudi na dnu, ne pa na vrhu.

Kar zveni kot napovedovanje prihodnosti, je v resnici zgolj preprosto ugotavljanje, kakšna je empirična, objektivna realnost. Njena prihodnost je bistveno drugačna, le da pav tega nikakor noče slišati.

A koza enako mirno kot prej nadaljuje: vidim tudi bolečino in jezo, ki jima sledi zanikanje. Vse to se dogaja že v sedanjosti, za katero koza reče, da je pomembnejša od prihodnosti in preteklosti. Koza torej sploh ne govori o prihodnosti, temveč ves čas govori o sedanjosti. Govori kot psihoanalitik, ki pripoveduje pacientu, kaj se mu dogaja, le da tega (še) ne ve in ne vidi. Zanikanje je kajpak osnovni mehanizem, s katerim se ljudje branijo pred vpogledom v realnost in pred tem, da bi resno zagrabili, kar se jim dogaja, in tako vplivali na lastno prihodnost. Namesto tega prepuščajo jasnovidcem, da prerokujejo, kar se bo domnevno tako ali tako nujno zgodilo.

Začetek filmske sekvence je zares dober: koza pripoveduje gospodarju, kar se mu ravnokar dogaja, ta pa verjame, da govori o njegovi prihodnosti. Prihodnost bi lahko spremenil, če bi prisluhnil kozi in njenemu pripovedovanju o sedanjosti, vendar tega ne naredi, ker ga ne zanimata niti sedanjost niti prihodnost, saj ga zanima zgolj fikcija prihodnosti, v katero slepo verjame, saj je nadut, egocentričen in vzvišen.

Filmska realnost risanke je pomembna tudi za nefilmsko realnost Slovencev in Slovenk, za njihovo sedanjost in prihodnost. Ljudje ta hip morda še verjamejo vladi in upajo, da jih v prihodnosti čaka vsaj lepo življenje, če jih že slava ne čaka, toda bolj verjetno je, da so že na dnu stopnic, po katerih hodijo že nekaj časa, verujoč v liberalno zgodbo o uspehu, o kateri je pred leti govoril pokojni Drnovšek. Bolečina in jeza sta zato neizogibni, morda pa tudi zanikanje. Kakšna prihodnost jih potemtakem v resnici čaka?

Vrnimo se k filmu. Če želi gospodar Šen zares videti prihodnost, sklene koza, ni nobenega problema. Njegova prihodnost je zelo jasna: premagal ga bo črno-beli bojevnik.

Gospodar seveda znori, češ da to ni mogoče in da pande sploh ne obstajajo več, saj naj bi bile iztrebljene. Zanikanje kajpak ne pomaga, kot je napovedala koza. Panda živi in je mehak, ljubeč, velik, zadržan, jezen in obvlada kung fu, zato je gospodarjevo besnenje povsem odveč in nepotrebno, zlasti pa je neproduktivno.

Kdo je torej črno-beli bojevnik, ki bo premagal oblast? Vprašanje ni nepomembno.

Čisto na koncu filmske sekvence koza vpraša pava, če sploh ve, zakaj ne more videti resnice. Pav seveda ne odgovori, saj je še slišal ni dobro.

Vzporednice z delovanjem slovenske vlade so namerne, zainteresirane in dobre. Pav reče, da ena panda še ne pomeni ničesar, da še ne pomeni, da ima koza prav. Njegov problem pa je, da ne razume, da je morda res ravno nasprotno, da je ena panda natanko dovolj za resničnost tega, kar je povedala oziroma napovedala koza.

Od vsega, kar je povedala koza, je najpomembnejša opazka o zanikanju resničnosti in resnice. Rezultati referenduma o družinskem zakoniku so na primer dober primer zapisanega. Empirično dejstvo je, da 70 % upravičencev včeraj sploh ni prišlo na volišča. Torej je družinski zakon zavrnilo komaj 15 % volilnih upravičencev.

Zavrnila ga je torej manjšina, ki se sklicuje na tradicionalno družino in preprosto noče videti resnice, da živi polovica slovenskih otrok v netradicionalnih družinah. Na strani nasprotnikov zakonika je tudi RKC, ki se seveda sklicuje na Jezusa Kristusa. In tudi RKC noče videti resnice, da je natanko on zastopal to, kar v filozofiji imenujemo univerzalno onkraj statusa quo.

Kaj je univerzalno onkraj statusa quo? Univerzalno onkraj statusa quo je natanko neskončna ljubezen.

Jezusovo križanje ne sproži popolnega nereda v rimskem imperiju, naredi pa zarezo v status quo, zaradi katere nastane novo družbeno gibanje ljudi, ki se imenujejo kristjani. Jezusovo sporočilo je zato popolnoma jasno: svet je nestabilen in ne more biti večno enak. Jezus zato ni prišel reševat človeštva, ampak je temu s svojim subverzivnim delovanjem sporočil, naj neha verjeti v pravljice o večno enakem svetu, ki se ne spreminja. Torej je že sama Jezusova navzočnost v takratnem empiričnem svetu le-tega destabilizirala. To pomeni, da mu sploh ni bilo treba ničesar narediti, saj je zadoščalo že to, da obstaja.

Ko so se oblikovale prve skupine kristjanov, so bile za takratne rimske vladarje čista nočna mora, zato so se tudi tako besno spravili nadnje in jih metali levom v arenah.

Iz zapisanega sledi preprosto sklep: najhuje, kar se lahko pripeti ljudem, je strah pred drugačno prihodnostjo, strah pred evangelijem, ki temelji na povsem drugačni logiki sveta, ki je globlja od obstoječe, obenem pa je univerzalna.

En sam človek, Jezus Kristus, je predstavljal grožnjo celotnemu rimskemu imperiju. O tem velja razmišljati vedno znova, če sploh še hočemo imeti prihodnost.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži