Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ob gledanju filma The Martian, ki ga je režiral slavni Ridley Scott, na filmska platna vsega sveta pa je prišel prav te dni, se nam v trenutku ponudi izvrstna teoretska povezava z njegovim kultnim izdelkom iz davnega leta 1982, ki je postavljen v današnji čas: Blade Runner. Temeljna zamisel je nadvse preprosta, vendar je obenem prenikava in radikalna: nekdo mora preživeti v negostoljubnem okolju, pri tem pa se mora zanašati nase in na znanje ter upati, da mu bodo drugi ljudje pomagali. Zamisel je kajpak etična, sočasno pa je tudi družbenokritična in zelo aktualna, saj živimo v težkih časih, ki so zahtevni za vse razen za elite. Če bi imel vsak človek instinkt, da pomaga drugemu človeškemu bitju, bi ga seveda imeli tudi pripadniki elit, zato bi bilo življenje na tem svetu sicer precej drugačno, kot je, vendar to še ne bi spremenilo kapitalizma, ki ne more obstajati brez zakona profitabilnosti in izkoriščanja delovne sile, kar pomeni, da je nepravičen v samem jedru. Instinkta ljudje sicer nimajo, imajo pa zmožnost, da dojamejo dolžnost, ki je: razlagaj svet tako, da ne boš storil drugemu hudega. Razlagati svet pa pomeni najprej razlagati kapitalizem, zato znanost niti približno ni zgolj naravoslovje, kot verjame vse preveč ljudi, med katerimi prednjačijo mainstream ekonomisti.

Scottovega filma se lotevam z obsežno knjigo Umberta Eca o historičnih študijah o znakih in interpretacijah, ki je izšla nedavno. S knjigo se ga ne lotevam zato, da bi ga pojasnil brez ostanka, temveč zato, da bi ustvaril odprt simbolni prostor, v katerem ga je mogoče misliti drugače, kot to delajo filmski kritiki in razlagalci, zlasti pa tako, da postane del kulture, v kateri je nastal, to pa je kultura poznega kapitalizma, v katerem so zelo pomembni dolgovi in profitabilnost, od katere so odvisna vlaganja, zaposlovanje in tako ljuba rast; dolgovi so velikanski, profitabilnost je majhna, raba znanja o naravi kapitalizma, do katere se je dokopal Marx, pa je na veselje kapitalistov zanemarljiva, saj se vse bolj poudarja le tisto znanje, ki je neposredno uporabno – za kapitalizem, kajpak.

Začetna ideja je vendarle, ali pa prav zato, Aristotelova: človek je razumna, končna in umrljiva žival, ki lahko razlaga svet in sebe v njem, ne da bi razlage nujno pomenile (pozitivistično, naravoslovno) dokazovanje obstoja nečesa. Razlaganje, poudarja Eco, je povezano s pomenom, ta pa je bržčas ključna determinanta človeških eksistenc in človekove volje do življenja. Ko nekaj nima nobenega pomena več, je namreč veliko vprašanje, ali človek sploh še želi živeti. In vse to nima nobene resne zveze z matematiko ali fiziko, saj je še s kemijo nima.

Kdor bi se znašel čisto sam na tujem planetu, na primer na Marsu, bi morda hitro obupal in se predal, saj bi ga zgrabila panika, nato pa bi se sesedel. Toda obenem je zelo verjetno, da bi se v njem vsaj na kratko zganil občutek in bi se pojavila misel, da so tam zunaj drugi ljudje, ki mu bodo skušali pomagati. Kakšen občutek!

Govorim o občutku, da človek ni sam; ne govorim o zanašanju na naravoslovje. To je morda občutek, s katerim se ne more kosati noben drug občutek, sočasno pa je tudi občutek, da je nekaj nadvse nenavadnega in težko razumljivega na zamisli, da se je človek pripravljen posvetiti drugemu človeku in včasih zanj celo postaviti pod vprašaj lastno eksistenco. Čisto mogoče je, da v takem primeru oba povezuje nekaj univerzalnega, kar je mogoče razumeti šele v neskončnosti oziroma v bogu, kot bi rekel Spinoza, ta izjemni pisec Etike.

Lukrecijeva De rerum natura v času nastajanja ne more ponuditi nobenemu človeškemu bitju predstave, kako nenavaden je svet, v katerem živimo. Danes vemo, da je vesolje neskončno in da je morda tudi brez začetka. Morda ima neskončno zvezd in galaksij in morda je tudi vesolj neskončno veliko, v vsakem primeru pa je človekova duhovnost že tukaj in sedaj zavezana neskončnosti – in etiki.

V vsej neskončnosti je namreč za sleherno človeško bitje neskončno pomembno natanko to, da ima ob sebi vsaj še eno drugo človeško bitje, da se med njima dogaja nekaj, kar vsaj približno ustreza etičnemu imperativu. In če mu ustreza, se med njima dogaja nekaj neskončnega in neskončno vrednega.

Logika hendikepa zato ni logika invalidnosti ali ljudi s posebnimi potrebami, temveč je logika eksistence, zaradi katere je vsako človeško bitje nekaj posebnega. Zakaj torej želi človek ohraniti svoje življenje, če pa ve, da je smrtno, končno bitje? Zakaj ga želi podaljševati, kaj si obeta, česa se nadeja? Vse to želi zaradi enkratnosti, neponovljivosti, originalnosti eksistence in njene – neskončnosti. Do odgovora na vprašanje niti ni težko priti.

Noben človek zato ne more zajeti vsega znanja in niti vsi ljudje skupaj ga ne morejo; ne morejo danes in ne bodo mogli nikoli v prihodnje. Znanje je kajpak pomembno in uporabno, kot vidimo v filmu, toda obenem je tudi kritično za preživetje.

Prav za preživetje tudi gre. Mark Watney (Matt Damon) ve, da mu znanost lahko pomaga, toda obenem kot gledalci že vemo, da živimo zunaj kinodvoran v povsem norem svetu, v katerem velikanskega dela znanosti preprosto ne uporabljamo, čeprav bi ga lahko. Na na Marsu, temveč tukaj: za odpravo revščine, vojn, bede in trpljenja ne enega človeka, temveč milijonov.

Lahko govorimo o odiseji, tako kot je nekoč govoril Stanley Kubrick (2001: A Space Odyssey), toda ta je trpka. Medtem ko rešujejo enega človeka v fikciji, milijoni tavajo kot begunci in brezupno umirajo v realnem svetu, čeprav ni čisto nobene nujnosti, da bi.

Ko Mark Watney razmišlja o vlogi znanosti in se navezuje na Neila deGrasse Tysona, bi moral imeti v mislih tudi humanistiko in filozofijo, vendar je nima.

Dobro bi bilo, če bi jo imel, kajti vesolje je kakor blodnjak, zato je koncept rizoma zelo uporaben in Eco upravičeno poudari, da latinska beseda invenire že dolgo ne pomeni najti, odkriti nekaj, kar obstaja, temveč pomeni ustvariti nekaj novega. Tudi Bacon v času, ko se rojeva novoveška znanost, poudarja podobno: človek je zmožen odkrivati novo. Zadeve so stare vsaj pol tisočletja.

Ključno pa je vendarle tole: rizom je mreža, na kateri je vsaka točka lahko povezana z vsako drugo točko, to pa je že dober uvod v razumevanje komunizma. In zopet smo pri Aristotelu: raba metafor pomeni ustvarjanje novega. Z metaforami ustvarjamo nove perspektive in reorganiziramo znanje, pravi Eco, navezujoč se na Aristotela. Še več: originalna raba metafor kreira nove ontologije, dodaja Filozof, zato je invencija, iznajdba v najbolj pristnem pomenu besede.

Iznajdbe novega pomenijo napredek, zato bi morali vnovič resno premisliti, kako močno in zakaj se oklepamo starega, zakaj je hendikep vedno znova zgolj invalidnost, kako konservativni smo in zakaj tako naivno verjamemo, da pomeni napredek le vse tisto, kar zagovarjajo naravoslovci, inženirji in ekonomisti, medtem ko je filozofija domnevno še vedno v glavnem neuporabna in neuporabljena, v glavnem pa je zlasti nerazumljena.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži