Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kantova velika lekcija človeštvu je tale: posameznik je svoboden, če se podredi pravemu gospodarju, ki mu naloži breme svobodnega odločanja. Ali drugače: pravi gospodar ne odloča namesto mene, sklicujoč se na ta ali oni zakon, ki ga je kajpak treba ubogati, kar je zelo enostavno in lahko, temveč meni nalaga odločitev, ki pa ravno ne pomeni, da se moram držati tega ali onega zakona. Veliko zahtevnejše se je odločati sam in biti svoboden, kot pa se lepo, udobno nasloniti nazaj in prepustiti gospodarju, da odloči, nato pa mu slediti – ali pa se mu nesmiselno in neproduktivno upirati. Naravno stanje človeka je namreč inercija in, če je le mogoče, pogreznjenost v hedonizem. Če torej ljudi prepustite naravi, kot se reče, ne naredijo ničesar (novega), saj zgolj ponavljajo isto; če jim gospodarji odrejajo, kaj morajo storiti, je enako. Prava motivacija je namreč vselej zunanja, ne notranja, kar pomeni, da je strukturna in da sploh ni posameznikova. Človeka mora vselej šele nekaj prisiliti, da stori, kar je zares treba storiti. Dokler se to ne zgodi, živi bolj ali manj hedonistično življenje, prepričan, da je svoboda v tem, da izbira med dobrinami, ki jih je k sreči na kapitalističnem trgu iz dneva v dan več, kar bi lahko pomenilo, da je tudi svobode vedno več. Vulgarnost take nesvobode je kajpak očitna.

Aktualno stanje družbenega življenje je vulgarno. Družba, ki si lahko privošči nezaposlene doktorje znanosti, nima prihodnosti. Včasih smo morali študirati najmanj enajst let, da smo prišli do doktorskega naziva, danes zadošča osem let. V vsakem primeru je doktor znanosti, vsaj formalno, najbolj izobražen človek od vseh. Kako je mogoče, da takih ljudi družba ne zaposli, obenem pa njeni predstavniki trdijo, da morajo biti na primer bankirji izjemno dobro plačani, češ da so vrhunski strokovnjaki, pri čemer nikakor ni nujno, da je kdo od njih doktoriral?

Pa še tole: Ben Bernanke je pravkar napisal knjigo z naslovom The Courage to Act; to je tisti človek, ki je pred leti vodil Fed in reševal ameriške privatne banke z denarjem davkoplačevalcev. Ali kot je zapisal Michael Roberts: Bernanke bi nas s knjigo rad prepričal, da je pogumno rešil svet, ko se je lotil nekonvencionalne monetarne politike, toda v resnici ni rešil sveta, saj je rešil zgolj banke in podprl kreditni trg. Strinjam se z Robertsom, da reševanje privatnih bank ne more rešiti sveta, saj rešuje zgolj elite. Vsi drugi pa lahko najemajo kredite in živijo iz dneva v dan, srečni, da imajo službo in da lahko odplačujejo kredite, svobodni, da lahko izbirajo med dobrinami. Svet lahko reši čisto nekaj drugega. V nadaljevanju razmišlja, kako rešiti svet.

Najprej pa ponovimo. Zadnjo finančno krizo, zaradi katere je bilo treba reševati privatne banke, so povzročili bankirji in korporativni izvršilni direktorji, ki bi morali biti po vseh pravilih v ječah, pa niso. Tega se zaveda tudi Bernanke, ki je sicer doktor ekonomskih znanosti.

Zavest, kdo bi moral biti v ječi, nikomur ne koristi in ničesar ne spreminja. Potrebujemo nekaj drugega.

Temeljno dejstvo modernega sveta ni, da se Zemlja vrti okoli Sonca, kot verjame velika večina ljudi, temveč je, da se denar vrti okoli Zemlje, kot poudarja v svoji knjigi z naslovom Im Weltinnenraum des Kapitals Peter Sloterdijk. Ljudje se kajpak vrtijo skupaj z njim, saj ga potrebujejo in tudi to Bernanke zelo dobro ve.

Nekateri pa še vedno vztrajajo, da jih je presenetilo dejstvo, koliko beguncev hoče iz Afrike in Bližnjega vzhoda v Nemčijo! Hrbtna stran tega spoznanja je kajpak koncept revolucije, kajti denar se koncentrira v rokah elit, zato ga večina sploh nima, pa če še tako hiti, da bi ga zgrabila. Sloterdijk ima zato še enkrat prav, ko trdi, da je revolucija tudi moto vsakega resnega filozofa oziroma človeka, ki hoče in zna misliti.

Revolucija pa se ne more zgoditi, če ljudje niso zmožni za etična dejanja.

Kdor hoče in zna misliti, zato prej ali slej nujno trči ob znamenito Kantovo razmišljanje o naravi etičnega imperativa. Tu se tudi največkrat ustavi, kajti Kant terja od razmišljajočega človeka obrat v razmišljanju, ki je revolucionaren.

Ko smo torej etični, smo tudi že revolucionarni, se revolucija že dogaja.

Zapisano razumemo, če se za hip vrnemo v renesanso in premislimo nekatere takratne zadeve.

Ob koncu srednjega veka, ko se rojeva renesansa, ko torej nastaja novo, ki ga niti mogočna Cerkev ne more ustaviti, čeprav se zares močno trudi, se rojeva izjemen koncept, ki ga danes večina ljudi ne pozna, ne poznajo pa ga niti strokovnjaki, čeprav bi ga morali; o njem zlasti ničesar ne vedo politiki, kar je že skoraj tragično v pristnem grškem pomenu besede. Koncept ima tri koordinate: civilna družba, retorika, pismenost. Učenje pismenosti, danes je to tudi vizualna pismenost, skupaj z učenjem retoričnih spretnosti neposredno krepi civilno družbo. Kaj to pomeni? Pomeni povečevanje zmožnosti ljudi za imaginacijo, kreativnost, elokvenco ali zgovornost. Renesančni človek se tako uči nastopanja in govorjenja v javnosti, od njega pa pričakujejo jasnost, razločnost, izrazitost in impresivnost.

Primerjajte sodobne slovenske politike z njim. Zlasti pa si odgovorite na vprašanje, zakaj se danes ljudje v glavnem ne upirajo več in so vse bolj le še osebki, dobro prilagojeni kapitalistični norosti.

Od renesančnega govorca pričakujejo tudi, da bo poslušalcem razkrival del svojega značaja, kar pomeni, da ne sme biti pust, dolgočasen, nezanimiv, zlasti pa je sramotno, če posnema koga drugega.

Pred posameznikom je zato zahtevna naloga: Kako biti izviren, neponovljiv, enkraten? Odgovor je preprost: človek je lahko tak le, če v polju Drugega dojame, da njegova identiteta ni fiksna in da celo Drugi ne obstaja, kot bi rekel Lacan.

Drugi seveda obstaja, vendar ni zaprt same vase in ne more jamčiti zase, ne more biti fiksen in določen, kar pomeni, da je odprt in nekonsistenten, nedoločljiv in jamči zgolj za kontingenco. Ta je nujna, vendar pomeni vsakič nekaj drugega.

Etično dejanje zato ni rezultat vnaprejšnjega premisleka za in proti, ni učinek najboljše in najbolj racionalne izbire. Etično dejanje, strogo vzeto, ne pomeni, da se držimo zakonov, temveč pomeni ustvarjanja novih norm, na podlagi katerih ga presojamo za nazaj. Ne obstaja vnaprejšnja norma, za katero bi se morali odločiti, da bi bili etični, temveč obstaja dejanje, ki ustvari novo normo.

Človek je torej svoboden le, če obstaja diskontinuiteta v svetu, kot pravi Kant, zaradi katere lahko svobodno izbere, kaj ga bo določalo. Doktorji znanosti bi to preprosto morali vedeti. Najvišja formalna stopnja izobrazbe bi morala omogočati, da se človek dokoplje do spoznanja, da svet in ljudje v njem danes potrebujejo radikalno družbeno spremembo, ne pa reševanja bank. Kontradikcij družbenega življenja in kapitalizma pač ne moremo reševati z denarjem.

Finančni kapital tako neposredno vpliva na konkretna življenja milijonov ljudi, ki morda živijo celo z iluzijo, da so svobodni in da svobodno odločajo, kako bodo živeli. Resnica je ravno nasprotna: finančni kapital odloča, kako bodo živeli, njim pa prepušča iluzijo, da so svobodni.

Iluzija o svobodnem življenju se dopolnjuje z logiko notranje motivacije in s tem, kar imenuje Hegel zakon srca. Ljudje tako verjamejo, da jih k vsakdanjemu delovanju ženejo notranji, pristni in neomadeževani naravni motivi, povezani z zakonom srca, ki je zelo preprost: kar je blizu mojemu srcu, mora biti blizu srcu slehernega človeka.

Ljudje tako nenehno popravljajo svet in pomagajo drug drugemu, da bi bolje živeli, finančni kapital pa nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti določa, kako dejansko živijo.

Kljub temu je prihodnost odprta, čeprav to ne pomeni, da se bo zgodilo nekaj novega. Nekaj novega se bo zgodilo le, če bodo ljudje zmožni za etiko, če bodo na ravni njenih univerzalnih zahtev, med katere sodi boj za emancipacijo vseh ljudi ali univerzalno emancipacijo, kot jo je imenoval Marx.

Natanko na tej točki moramo pomisliti na to, kar se zgodi ob koncu analitičnega procesa. Pacient se namreč sooča z nenavadno in na prvi pogled povsem noro izkušnjo, na katero nikakor ni pripravljen.

V vsakdanjem življenju je namreč tako, da ljudje vedno znova poslušajo nekoga, ki je njihov gospodar, zato se nenehno soočajo s prepovedmi, z zapovedmi, kaj morajo narediti, česa ne smejo narediti. V analizi pa se zgodi nekaj tretjega.

Analitik kot gospodar ne zahteva ničesar od pacienta, ne prepoveduje mu, ne daje mu nasvetov, ne zapoveduje mu, temveč se nanj naslavlja kot gospodar, ki vztraja, da pacient nekaj zmore. Kaj torej zmore?

Zmore natanko etično gesto, dejanje, s katero odpre nov prostor, vzpostavi novo normo in omogoči nov način življenja – sebi in drugim, seveda. Ko govorimo resno o etiki, je nenadoma vse mogoče. Dokler tega ne naredimo, se nam zdi, da je mogoče le tisto, kar nam ponujajo kapitalistični trgi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #2 Šantideva 11:13 12-10-2015
"V Sloveniji se je ta vikend shodov v znak protesta zoper tajne prostotrgovinske sporazume udeležilo nekaj sto ljudi."
Bodimo konkretni: Kje je bil napovedan ta dogodek? Sem bil praktično na vseh vstajah, a napovedi sobotnega shoda nisem opazil...
Citat
-2 #1 Krimsky 07:23 12-10-2015
Nekoč sem delal seminarsko o motivaciji. Segel sem pregloboko, prebral goro knjig, tudi tako, v kateri piše, da ni za prodajo (B.F. Skinner). Sam zagovor s trditvijo, da »motivacija kot neko notranje stanje ne obstaja«, da gre vedno za od-človeka neodvisne variable, je bil kajpak totalen polom. Čeprav sem prišel zgolj do zgoraj zapisanega zaključka: »Prava motivacija je namreč vselej zunanja, ne notranja.«
~
Grdo navado – segati pregloboko – sem kljub temu obdržal, »ne morem in nočem« [Luther] iz svoje kože.

Je tisti, ki se je podredil univerzalnemu, večnemu, neskončnemu ('subjekt') zato svoboden?
Je trditev, da je »svoboda spoznana nujnost« kakorkoli smiselna?
~
Bulšit!
Še tako plemenite oblike nesvobode ne moremo razglasiti za svobodo.
S tem namreč ljudi uspavamo, namesto da bi jih zbrcali, v smislu zgornjega: »Človeka mora vselej šele nekaj prisiliti, da stori, kar je zares treba storiti.«
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži