Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsaj ljudje, ki poučujejo kritično pismenost in filozofijo, bi morali pojasniti ljudstvu, da je osnovna, temeljna Sokratova lekcija vsem ljudem tale: če se je treba odločati med povzročanjem zla in prenašanjem zla, se je treba odločiti za slednje. Tega kajpak ne bodo naredili in za Sokrata bo v prihodnosti vedelo vse manj ljudi. Evropska Unija bo, skladno z zapisanim, dala Turčiji tri milijarde evrov, da bi begunci ostali pri njih in se ne bi več valili kot reka v Evropo. Ukrep je na žalost popolnoma pričakovan in je tudi v skladu s siceršnjim načinom delovanja EU. Pravilo demokracije v neoliberalnem kapitalizmu je namreč že nekaj časa zelo preprosto, ne zastopajo pa ga le elite, temveč večina ljudi: ne sprašujte se o razmerjih moči, ne izzivajte oblasti, če pa jo že izzivate, jo izzivajte takrat in tako, da boste na varnem – na primer v dnevni sobi ali kvečjemu za kakim šankom v zakotnem baru. Ko ni več demokracije, ostaja le še paranoja, zato morajo oni, ki nas ogrožajo, ostati tam. Nihče se ne sme upirati, vsakdo mora biti zadovoljen, da je lahko tu in da uživa v kapitalizmu. Zadnja knjiga, ki jo je spisal Chris Hedges, ima naslov Wages of Rebellion: The Moral Imperative of Revolt. V njej beremo o tem, kar je tako rekoč nadaljevanje znamenite razprave Hannah Arendt o izvorih totalitarizma. Medtem ko nekateri mislijo, da je bila stara Juga totalitarna in da je totalitarizem, hvalabogu, ostal za nami, ne vidijo novega totalitarizma, ne vidijo pa ga preprosto zato, ker ga nočejo videti.

Začetni zapis, koliko denarja bo dobila Turčija, da bodo begunci ostali na njenem ozemlju, ni naključen. Danes se namreč probleme bolj kot kdajkoli prej rešuje z velikanskimi količinami denarja; zdi se, da je vsak problem mogoče rešiti z denarjem. In nekateri ga imajo zares veliko. Chris Hedges navaja podatek, da so najbogatejši ljudje tega planeta zaslužili v enem samem dnevu leta 2014 skoraj štirinajst (natančneje: 13,9) milijard dolarjev. Dvesto (200) ljudi je v enem samem dnevu zaslužilo toliko denarja, da so skromne tri milijarde, ki jih EU namenja Turčiji, skoraj kot kaplja v morje. V tistem dnevu polovica Zemljanov ni zaslužila niti za vsakdanji kruh.

Naj zapišem še enkrat: velikanska večina ljudi nima absolutno nobenih možnosti, da vpliva na koncentriranje kapitala v rokah posameznikov. Na voljo imajo le hedonizem, če niso ravno begunci, revščino, dolgočasno vsakdanje življenje, popestreno s propagando in preplavljeno z norimi medijskimi vsebinami, okraski in neumnostmi. Hedonizmu se pridružuje upadanje pismenosti, saj nadomeščajo zahtevne kognitivne vsebine prijetne mavrične zgodbe po načelu za vsakogar nekaj, hrupne razvedrilne oddaje, ki naj odvračajo pozornost od tega, kar je zares pomembno, puhlice in klišeji, spektakelske prireditve, fuzbal in podobno.

Vse to ima pomembno funkcijo. Hedges: zaton civilizacije vselej spremljajo hrup, veseljačenje in dekadenca. Bolj ko se bliža konec, bolj so ljudje zaposleni z užitki. Edina mantra, ki se rola naokoli, je zato tale: bodi srečen. Svet, podrejen mantri, zato nič več ne govori, saj je potopljen v podobe. Ljudje ne berejo, temveč samo še zdolgočaseno gledajo, saj ni česa videti, ker je bilo že vse pokazano. Gledalcev ne zanimajo več niti razkrečene noge lepotic niti odrezane glave nesrečnikov, ki so jih dobili v pest poblazneli ekstremisti.

Svet sam je postal ekstremen, besede nimajo nobenega smisla in pomena več, zato je čisto vseeno, kaj kdo reče. Nihče nikogar ne posluša, zato je vseeno, ali sploh kdo kaj reče. Hedges govori o učinkoviti tiraniji, ki je navzven videti kot dinamično življenje na srečnem planetu, na katerem se ljudje dnevno zahvaljujejo bajno bogatim zastopnikom kapitalizma, da smejo uživati v blagu, ki ga proizvajajo delavci oziroma novodobni sužnji.

Učinkovita tiranija ne lomi kosti in ne uničuje duš, saj jih ni treba. Ljudje se lomijo sami, le da se danes temu reče ekstremni ali adrenalinski športi. Duše so polno zasedene z vsebinami, ki so v resnici prazne, zato imajo enak status kot pivo brez alkohola, kava brez kofeina in drugi hipsterski zvarki.

Najbolj razširjena bolezen sodobnega čas nima nobene zveze z virusi in bakterijami, saj je iz povsem drugega registra: moralna skleroza. Počasi se širi in ima že razsežnosti pandemije. Ljudje je niti ne opazijo več, saj so preveč zaposleni s tem, kar je odveč, obrobno, nepomembno ali celo neumno.

Kapitalizem se širi kljub zlu, ki ga nenehno povzroča. Moralna skleroza se širi prav zaradi nemoralnega vedenja, ki ga spremljamo na vsakem koraku, o njem pa poročajo tudi mediji. Norih medijskih vsebin je vse več, čeprav so dokazano bizarne in škodijo ljudem, ki vse manj prisegajo na razum, logiko in znanost ter vse bolj na vraževerje.

Samouničevanje ljudi še nikoli ni bilo tako travmatično, kot je danes. Ljudje so obupani, vendar skušajo vzdrževati vsaj zasilni videz optimizma, sreče in zadovoljstva. Globoko v sebi čutijo praznino, vendar skušajo verjeti, da ni pomembna in da so pomembna samo površja. Dvodimenzionalni svet se tako nadaljuje kot genialna nadgradnja tega, o čemer je pisal Marcuse v knjigi o enodimenzionalnem človeku. Spektakli so zato hrupni in pisani, vendar so v resnici žalostni. Domnevno nedolžni ljudje ne storijo ničesar, da bi preprečili širjenje žalosti in zla, zato so dejansko krivi. Zanašajo se na pravice, zato niti za trenutek ne pomislijo, kaj se dogaja v empiriji. Živijo v virtualnih svetovih, zadovoljni, da so nedolžni in da jim ne sme nihče skriviti lasu na glavi. Zlo pa se kljub vsemu širi, zato se ob priložnosti vendarle osuplo vprašajo, kako je to mogoče in kdo je odgovoren. Odgovora na vprašanje v resnici ne pričakujejo in ga niti ne želijo sprejeti, tudi če jim ga kdo po naključju ponudi.

Nekoč so bili deli revolucionarnega besednjaka izrazi kot zdravi razum, obdobje razsvetljenstva, univerzalne pravice ljudi, saj so se ljudje zavedali, da je oblast vselej začetek tiranije, če je ne omejujejo, danes pa je vtis, da je nevprašljivo res, da je svet ena sama globalna vas, da so elite nedotakljive in da je vsakdo lahko srečen, če se le potrudi. Zdravi razum nadomeščajo pametne zakladnice podatkov, razsvetljenstvo se spreminja v čivkanje, kopičenje SMS sporočil in kratke nasvete strokovnjakov, kako živeti, da ne bo nihče vznemirjen.

Civilne herezije, če lahko uporabim še en Hedgesov izraz, tako rekoč ni več, če pa že obstaja, je zgolj motnja, ki jo je treba čim prej odpraviti. Politično delovanje elit je danes bolj moralno sprijeno in ignorantsko, kot je bilo v Atenah v času, ko je po ulicah hodil Sokrat, pretvarjanje o pravičnosti sveta pa je bolj vrtoglavo, kot je bilo kadarkoli.

Moralno življenje ljudi je danes natanko tako, kot piše Hedges: osamljeno, prestrašeno in težko.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži