Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kmalu bo največji krščanski praznik, kot ga imenujejo, dan, ko je Jezus na hrbtu oslice prikorakal v Jeruzalem in tam naredil štalo, potem pa so ga križali. Ob prazniku bodo dostojanstveniki in drugi govorili o enakopravnosti ljudi, o odrešitvi, ljubezni in solidarnosti, obenem pa bo vsakomur povsem jasno, da je to le sajenje spomladanskih rožic, zaradi katerih v družbi ne bo nič manj nepravičnosti in izkoriščanja ljudi, bogati bodo še bogatejši, revni revnejši, sklicevanje na moralne in druge zakone pa bo le dim v vetru.

Problem nasprotnikov družinskega zakonika je tudi ta, da ne razumejo delovanja zakona. Sokrat je bil eden prvih filozofov, ki je dokazal, da zakon nikoli ni ontološki in da tudi ne more biti oziroma postati, medtem ko nasprotniki mislijo, da tak zakon obstaja in da prav oni vedo, kateri je.

V vsakdanjem življenju se zato dogaja naturaliziranje zakona. Sem sodijo poskusi, da bi ljudem nekako dokazali, da je (ta ali oni) zakon prvi, naravni, da ga je treba brezpogojno ubogati, ravno zaradi tega, da je večen in univerzalen. Pa vendar se povsem motijo.

Noben zakon ne more biti ontološki, ampak vselej pride pozneje in je drugoten. Človeštvo ne more napisati zakona, ki bi bil nespremenljiv in večen, saj to kratko malo ni mogoče. Kar je prvo, je nekaj čisto drugega.

Še več. Zakon, ki ga skušajo ljudje spremeniti v ontološkega, kar pomeni, da ga spreminjajo v nekaj naravnega, nujno deluje kot ideološki, kot je pokazal Marx. Kaj to pomeni?

To pomeni, da maskira dvoje. Najprej maskira dejstvo, da v vsakem občestvu obstajajo nepravičnosti, potem pa še dejstvo, da obstajajo neenakosti. Natanko tu se ločujejo poti, ki jih zastopajo ideologi, in poti, po katerih stopata na primer Jezus in Sokrat. Slednji s svojim večnim spraševanjem ljudi vedno znova dokaže, da s svojimi mnenji zgolj zakrivajo resnico, maskirajo nepravičnosti in neenakosti v občestvu. Sokrat je zato nujno nevaren za vse, ki ubirajo prvo pot.

Povsem jasno mu je, da je človekovo razmišljanje vselej že ujeto v dialektiko resnice. Kdor se je drži, kdor ji je zvest, sledi resnici. In kdor sledi resnici, ki je vselej najprej konkretna resnica tega, kar imajo ljudje med seboj, NUJNO preči vse možne ovire, pred katerimi se znajde na poti, zato je nevaren.

Spraševanje o tem, kar imajo ljudje med seboj, se zato nikoli ne more skleniti, nikoli ne moremo postaviti zadnjega vprašanja in nikoli ne moremo dobiti zadnjega odgovora. Torej nam ostaja razmišljanje, zavezano neskončnosti, ki je nujno nevarno.

Zadeva o družinskem zakoniku je zato bizarna in postavljena na glavo. Namesto da bi se zakon tresel pred resnim spraševanjem, kot ga je predlagal Sokrat, se trese pred neresnim ideološkim širjenjem zablod, ki naj ohranjajo status quo. V takem občestvu na žalost živimo: peščica ljudi lahko postavi pod vprašaj dober zakon, medtem ko se velikanska večina praska po r*** in ji je očitno vseeno.

Paradoks je očiten: noben zakon ne more biti dokončen in nevprašljiv. Vsak zakon je mogoče spremeniti, toda družinski zakonik ni padel zaradi tega, temveč je padel zaradi strahu, ki so ga uspešno razširili njegovi nasprotniki. Namesto da bi bilo strah zastopnike zakona, je strah njegove nasprotnike.

In česa jih je v resnici strah? Strah jih je spoznanja, da ne obstaja en sam svet, da je Naravni svet zato zgolj ena izmed neskončnih možnih oblik sveta, strah jih je spoznanja, da so Naravni zakoni kontingentni, ne pa večni in dani od Boga.

In ravno bog je na primer pred dvema tisočletjema vdrl v navidez statični in nespremenljivi tradicionalni svet. Vdrl je prek Jezusa Kristusa, kot Jezus Kristus, in ga vrgel iz tira. Jezus je zato vedno znova dokazoval učencem in drugim ljudem, da je svet vselej več kot to, kar vidimo, več kot pojav. Kaj je torej več?

Več ni pojav, kar je očitno, in je natanko intervencija, poseg boga v svet, ki ne more biti iz reda pojavov. Boga ne moremo skrčiti na svet ali pojav in natanko zato niti sveta ne moremo skrčiti na svet. Ko bog poseže v svet, za to pričuje JK, ta preprosto ne more biti več to, kar je domnevno bil pred njegovim posegom – svet se radikalno spremeni.

Jezus je nosilec take radikalne spremembe, ki se lahko zgodi kadarkoli in se vselej tudi bo. Vsako sklicevanje na tradicijo je zato sumljivo že na začetku, saj nobena ni večna, ampak je vsaka začasna, partikularna.

Svet torej ni en sam, ampak jih je neskončno veliko. Nobeden ni bolj pravi, saj so vsi pravi. Kar je najbolj pravo, je univerzalno, to pa ni nič drugega kot možnost, da se svet spremeni. Človekov najbolj avtentični odnos do sveta zato ni oklepanje tistega, ki je domnevno pravi, ampak je gesta, s katero zavrne vsak svet in vztraja pri resnici slehernega sveta, kar pomeni, da ima raje resnico kakor svet, v imenu katere lahko ustvarja nove svetove. A ne ustvarja jih zato, da bi se jih oklepal, temveč zato, ker jih lahko. Drugo ime za tako zmožnost je ljubezen.

Ali nasprotniki družinskega zakonika prinašajo kaj novega? Seveda ne, saj se sklicujejo na tradicijo in na to, kar je staro; seveda ne, saj se oklepajo svojega pojavnega sveta, namesto da bi spoznali njegovo resnico, ki je več kot pojavi.

Paradoks pa je, da se obenem sklicujejo tudi na Boga, ki vnaša v svet radikalne novosti in s tem odpira možnosti za nastajanje novih svetov; taka je narava univerzalnosti, da ne bo kdo mislil, da obstajajo samo partikularnosti in da ima vsakdo lahko svoje mnenje. Nasprotniki zakonika v resnici najprej in bistveno nasprotujejo sebi, zato so neprepričljivi. Taki pa so tudi zato, ker ne razumejo razmerja med zakonom in ljubeznijo.

Ljubezen namreč ne zagotavlja nobene varnosti, saj terja tveganje. Ko vdre bog v svet, vdre ljubezen, zato JK zase upravičeno reče, da je Ljubezen. Ljubezen je neskončna, je neskončno v končnem svetu, je torej nekaj, kar iz njega radikalno štrli, je nekaj, zaradi česar svet ne more biti sklenjen in identičen s seboj, kar seveda pomeni, da ne more biti večen in nespremenljiv.

Ključna je zato ljubezen, ne sovraštvo, zavist ali oklepanje tradicionalnega ali domnevno danega in naravnega. Ko se je pojavil Jezus Kristus, je bil za takratne ljudi nekaj absolutno novega in povsem nerazumljivega; ni bil naraven, ni bil transcendenten, nihče ni mogel reči, kaj sploh je. A nevaren je bil zgolj za imaginarije, zastopnike zakona in oblasti, predstavnike empiričnega sveta, ki so hoteli ohraniti svet pojavov pred vsako spremembo.

V Sloveniji se dogaja nasprotno: nasprotniki družinskega zakonika so zastopniki pojavov, iluzij, starega, tradicije, imaginarijev in mitov o srečni družini, ki se trenutno še uspešno branijo pred novim in nerazumljivim, že naslednji teden pa se bodo dobrikali cerkvenim dostojanstvenikom, slavili prihod Jezusa Kristusa, barvali jajca, jedli šunko in s polnimi usti govorili, da ga ljubijo, ker jih je odrešil.

Njihov problem je namreč tale: Ali sploh vedo, kaj pomeni, da jih je JK odrešil? Jim je jasno, kaj pomeni biti odrešen? Ali vedo, kako dragoceno darilo jim je JK potisnil v roke? In čisto na koncu: Ali sploh vedo, kaj morajo narediti, ko trdijo, da je Jezus njihov vzornik?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži