Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Trenutno ustvarjamo zgodovino, o kateri bodo razmišljali zanamci. Le kaj si bodo mislili o našem odnosu do beguncev in migrantov, ki dan za dnem prihajajo k nam? In kaj si sami mislimo o ljudeh, ki so bili tu pred nami? Pojdimo najprej nekoliko v preteklost, potem pa se bomo vrnili v sedanjost, da bi bolje razumeli manifest za bodočnost.

Louis Althusser, eden najvplivnejših marksističnih avtorjev XX. stoletja, je umrl 22. oktobra leta 1990. Iz njegovega eseja z naslovom Marksizem in humanizem je razvidna lekcija, ki je še danes enako aktualna, kot je bila v času svojega nastanka. Morda je celo aktualnejša, kajti slogan nekdanjih revolucionarjev iz Sovjetske zveze in drugih kapitalističnih držav z vzhoda (svoboda posameznika, spoštovanje pravne države in dostojanstvo človeka) ima ironične zgodovinske razsežnosti, ki jih moramo misliti vedno znova in na drugačne načine. Danes je videti, piše Althusser leta 1969, da humanistična cesta vodi naravnost v socializem. Leta 2015 je tudi tako videti, ampak …

Althusser: konec izkoriščanja ljudi pomeni tudi konec razrednega izkoriščanja. Ali nekoliko drugače: izkoriščanja ljudi ne bo nikoli konec, če se ne bo končalo razredno izkoriščanje. Ne moremo obenem govoriti o izkoriščanju ljudi in trditi, da družbeni razredi sploh ne obstajajo (več).

Ko nam postane jasno, da razredi še vedno obstajajo in da moramo govoriti o razrednem izkoriščanju ljudi, nam lahko postane jasno še nekaj. Razumemo, kako težko je razumeti razmerja med bistvom človeka, o katerem govori Marx, svobodo, o kateri govori Kant, in razumom, kot ga razume Spinoza. A razumeti moramo, kajti Althusser se ne moti, ko trdi, da človek ustvarja zgodovino le, če postane subjekt svobode in razuma.

Ko se to zgodi, je tudi izkoriščanja v hipu konec.

Kot rečeno: nekdanje Althusserjevo razmišljanje je danes zelo aktualno. Svoboda ljudi namreč ni muhavost, temveč pomeni avtonomijo, podložnost človeškega bitja notranjemu zakonu razuma ali imperativu; tako govori Althusser, naslanjajoč se na Kanta. Upravičeno.

Še enkrat: svoboda posameznika je možna le, če je ta podrejen zakonu razuma, ki je moralni oziroma etični imperativ.

Imperativ današnjega življenja v neoliberalnem svetu je povsem drugačen in je zelo jasen: ljudje naj govorijo in delajo, kar je varno. Torej naj ne poslušajo razuma ali pa je sam razum že popačen in vključuje imperativ, tako da pomeni sledenje razumu konformizem in kopičenje istega. Oglejmo si primer.

Ko ljudje razglabljajo o beguncih, naj se, skladno z imperativom, njihov besednjak spleta okoli besed: kriza, hot spot, žica, varne meje, nadzor, reke, valovi, veletoki, poplave. Vse drugo je nepomembno, zato ne boste slišali ničesar o neoliberalizmu, vojni in podnebnih spremembah. Navadni državljan zato ne razmišlja o beguncih kot mladi in poceni delovni sili, ki jo starajoča Nemčija zelo potrebuje za naslednjih trideset let, potrebujejo pa jo tudi druge države EU, ne razmišlja o povezavah med podnebnimi spremembami, ki povzročajo velike suše v Siriji ter pomanjkanje pitne vode, tamkajšnjo državljansko vojno in kapitalizmom.

Aktualna vprašanja so zato tale. Zakaj sploh poteka vojna v Siriji? Čemu že skoraj neskončno dolga vojna v Afganistanu in Iraku, kjer potekajo spopadi že desetletja, pa ni videti nobenega konca in ni nikakršnega obeta miru? Se navadni državljan sploh zna vprašati, čemu vse to, kdo ima od tega koristi, kakšne so strateške koordinate dogodkov, izmed katerih so begunci zgolj delček mozaika?

Ne, navadni državljan nima pojma, kaj se dogaja na bojiščih v Siriji, Iraku, Afganistanu, ne ve, kako potekajo vsakodnevni spopadi, kakšna orožja uporabljajo borci, kdo se bori proti komu in s kakšnim ciljem.

Aktualna podoba iz vsakdanjega življenja je tale: begunci so ljudje, ki nimajo ničesar, saj so vse pustili v Siriji ali v Afganistanu ali v Iraku. So brez lastnine, imajo zgolj sebe kot delovno silo. Številni nimajo s seboj niti plastične vrečke z najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami.

Kakšni so torej interesi Nemčije, Rusije in ZDA v Siriji? To je ključno vprašanje. Vprašanje je tudi, kako zadovoljujejo svoje interese, če vemo, da je vojaško-industrijski kompleks najpomembnejša gonilna sila kapitalizma.

V Siriji potekajo spopadi med različnimi skupinami ljudi, skupni imenovalec vseh spopadov pa je režim, ki ga vodi avtoritarni voditelj. Državljani Sirije množično zapuščajo državo, pri tem pa je zelo pomembno dejstvo, da na primer Savdska Arabija doslej ni sprejela niti enega samega begunca, čeprav je neznansko bogata. Zakaj ne?

Kmalu bo zima. Begunci bodo vse bolj podvrženi mrazu, boleznim in trpljenju, ko bodo brodili po ledenih rekah in se stiskali okoli začasnih kurišč, ki si jih bodo postavljali, da bi se vsaj malo ogreli in si za silo posušili premočena oblačila.

Politiki pa bodo še naprej umirjeno ugotavljali, da je bila EU nepripravljena, presenečena in podobno, zlasti pa bodo modrovali, katere radikalne poteze potegniti, da bi zaščitili zelene in druge meje pred človeško poplavo. Resnica je na žalost povsem drugačna, kajti sprenevedanje politikov nas vodi naravnost k Marxovemu znamenitemu vzkliku, da pomeni radikalnost zgrabiti zadeve pri koreninah in da je korenina človeka človek sam.

Begunci zato niso begunci, niso val in niso poplava, temveč so ljudje. In kaj to pomeni?

Najprej pomeni, da se EU v zadnjih letih ni kaj prida pripravljala na prihod beguncev, čeprav je bilo že leta 2007 jasno, da bodo prihajali. Nikakršno sprenevedanje ne bo pomagalo. Takrat se je začenjala velika depresija, ki so jo najbolj občutile prav marginalne države v EU, če pustimo za hip ob strani ZDA in preostanek sveta, medtem ko so bile arabske države na severu Afrike tempirana bomba, ki jo je moralo raznesti. In jo je. Tu ni bilo nobenega presenečenja.

Begunci so seveda prihajali, na grških otokih jih je bilo polno, čez Sredozemsko morje so prihajali v velikem številu in se tudi utapljali. Svet je postajal vse bolj razdeljen in vse manj sposoben sprejemati te ljudi.

Sposobna jih je bila sprejeti Nemčija. In jih je. Sprejela jih je več kot vse druge države EU skupaj. Seveda ne po naključju.

In namesto da bi zgrabili zadeve pri koreninah, pri človeku torej, se je začel širiti strah pred muslimani, zločinci, teroristi, plodnimi mladimi moškimi, ki lahko zaplodijo še veliko več otrok, da bodo muslimani preplavili EU.

Dejstva pa so zelo preprosta – saj so vselej. Od ljudi tudi upravičeno pričakujemo, da jih kot razumna bitja najprej temeljito premislijo.

Če bi torej EU sprejela vse begunce, približno štiri milijone, bi se odstotek muslimanov v njej dvignil s 4 % na 5 %, kar je zanemarljivo, to pa zlasti pomeni, da nihče ne bi nikogar preplavil. Begunci so večinoma dobro izobraženi, empirične raziskave pa dokazujejo, da se stopnja rodnosti z naraščajočo izobrazbo zmanjšuje. Študije prav tako dokazujejo, da je stopnja kriminala med begunci manjša kot med prebivalci države, kjer se končno naselijo. Torej tudi z ogrožanjem varnosti ne bo nič. In če dobijo še delo, plačujejo davke ter polnijo državne blagajne z dajatvami. Torej dajejo državi, ki jim je dajala na začetku. In ker živijo v njej desetletja, na koncu več dajo, kot so na začetku dobili.

EU kot skupek najbogatejših držav tega planeta z vsemi sodobnimi delujočimi tehnologijami, s prav tako delujočimi najboljšimi socialnimi sistemi na svetu in s pravnimi sistemi torej z lahkoto sprejme čisto vse begunce in poskrbi zanje, kot je treba – če le hoče. Pjevajuči, kot smo rekli včasih v Jugi. Vse to je zelo preprosto.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Jani 13:19 17-11-2015
Odlično napisano ... Z užitkom in zanimanjem berem Vaše članke, hvala.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži