Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prvi odziv na moje pisanje o Rodetovi izjavi glede statistične nepomembnosti (v prispevku se mi je med drugim zapisalo statična nepomembnost, kar je dober simptom) je bil: tožil te bo, boj se ga, ta človek je zelo močan. In moj prvi odziv je: kdor se želi ukvarjati z razmišljanjem, mora znati kritično misliti, ker je misel sama po sebi kritična, kar pomeni, da bi se je morali bati vsi, ki niso odprti do nje. Kdor ne gre v razmišljanju dovolj daleč, sploh ni vreden, da ga imamo za kritičnega misleca. Ali še nekoliko drugače: misel, ki ne presega kontekstov, v katerih je nastala, ki ni out of the box, sploh ni vredna, da se z njo ukvarjamo, saj je neproduktivna. Misel torej po definiciji razumemo šele, ko jo mislimo onkraj okvirov, v katerih je nastala. Kritična je zato šele tista misel, ki zna misliti v vsaki misli to, kar je več kot ona sama, to, česar sama ne zna misliti. Taka je definicija kritične misli, pri čemer preprosto ni pomembno, kaj o tem misli ta ali oni posameznik, zlasti pa ni pomembno, kaj misli zastopnik oblasti. Prav njemu je kritična misel pravzaprav še najbolj namenjena. Kdor torej želi kritično misliti, se mora postavljati po robu zastopnikom oblasti, drugače je zgolj salonski lev ali sodobni hedonist, ki živi po načelu, zapisanem v naslovu tega prispevka. Taka je norost sveta.

Zakaj je vse to pisanje sploh pomembno? Pomembno je, ker govorci, oblastniki ali hlapci, nikoli ne povedo vsega, nikoli ne pridejo do meja lastnega govorjenje, nikoli ne naredijo analize pogojev lastnega besedovanja in razmišljanja. Kritična misel zato na neki ravni dokonča njihovo delo, potisne misel do konca in pokaže, pod kakšnimi pogoji je sploh nastala, ne da bi se njen nosilec tega zavedal.

Vsak resen mislec jemlje v obzir pogoje lastnega razmišljanja, govorjenja in delovanja. Če tega ne naredi, mora analizo namesto njega narediti drug človek, ki jo preprosto zna in ima dovolj poguma.

Lahko rečemo, da misliti vselej pomeni posegati v kontekste in jih dekontekstualizirati. Noben govorec ali mislec namreč ni zares suveren, dokler ne naredi te poteze. Kdor je ne naredi, zgolj vztraja pri izrečenem, namesto da bi se oddaljil in na vse skupaj pogledal še enkrat – na drugačen način. Med drugim to pomeni, da nobena misel ne more biti taka, da je ne bi mogli premisliti še enkrat.

Ali po domače: vselej moramo začeti od začetka, še enkrat in na drugačen način. Nihče se ne more zadovoljiti z mislimi in si reči, da je nekaj pač tako, kot misli, da je. Kdor to reče, je najverjetneje že izgubljen, kajti lahko smo prepričani, da zadeve ravno niso take, kot misli in zatrjuje, da so.

Miselno delo terja nenehno prakticiranje same misli, to pa pomeni neprestano predelovanje misli, konceptov, zamisli, idej in vsega drugega. Ne pomeni popravljanja, pač pa pomeni delo, ustvarjanje, kreiranje novega. Mirno lahko zapišem: razmišljanje je delo par excellence. A ne v tej deželi.

Nič čudnega zato ni, da tako pogosto preganjajo mislece, češ da ne delajo ničesar, mešajo zrak, zapravljajo čas, lenarijo in postopajo, in pretirano hvalijo deloholike, ki dodajajo vrednost, kot se reče v žargonu, zlasti pa se nenehno bojijo, kaj bodo rekli drugi; torej hlapčujejo že vnaprej.

Resnica pa je, da Stalin ni mogel dojeti radikalne marksistične misli; resnica je, da Hitler nikoli ne bi mogel zares slišati Wagnerja; resnica je, da Nietzschejev nadčlovek preprosto ni razumljiv navadnemu smrtniku; resnica je, večina filozofov nikoli ne bo dojela Derridajevega koncepta dekonstrukcije; resnica je, da verniki ne morejo razumeti, zakaj in čemu je Jezus umrl na križu.

Kritična misel zato ne more postati del šolanja šolajoče se mladine, kritični misleci se ne morejo nikoli sporazumeti s politiki o pravi naravi demokracije. Mislec in oblastnik se ne moreta srečati in pri tem ni pomembno, kakšna osebnost je kdo. Lahko sta povsem prijazna drug do drugega, lahko celo kdaj spijeta kavo skupaj, toda srečati v strogem pomenu se ne moreta, saj je možno le to, da se oblastnik boji misleca. Zgodovina je zato polna primerov, ko so oblastniki prav zato preganjali mislece, medtem ko se nasprotno sploh ne more zgoditi.

Kardinal Rode je v orisani perspektivi človek, ki preprosto ne razume, da njegovo razmišljanje o pedofilih ali gejih, lezbijkah, tretjem spolu, družini in podobnem ni boljše od razmišljanja drugih ljudi, na primer samih gejev, lezbijk in zastopnikov tretjega spola, ampak je slabše, ker ne razume še nečesa drugega. Ne razume tega, kar najdemo v samem jedru Descartesovega razmišljanja, na podlagi katerega je filozof ob zori novoveške misli prišel do revolucionarnega vpogleda v naravo univerzalnega dvoma.

Descartes je spoznal, da drugi ljudje, kjerkoli že živijo, niso nič slabši misleci kot on sam, kar pomeni, da jih ne more presojati in ne more reči, da so njegove misli boljše od njihovih, dokler ne naredi na njih nujne operacije, s katero se vzpostavi kot subjekt.

Ko se rodi kot subjekt, spozna, da misel ni njegova last, da njegove izjave sploh niso njegove, da je sam zgolj začasni vzvod razmišljanja, ki v nekem čudnem smislu teče samo od sebe. Descartes je dobro vedel, za njim pa sta dobro vedela zlasti Spinoza in Nietzsche, da misel sama terja od vsakega posameznika odtujitev in vzpostavitev razdalje do same misli, kar ima za posledico izpraznitev identitete misleca.

Za razmišljanje torej ni pomembna identiteta človeka; povsem vseeno je, od kod je, kakšen je, kakšna je njegova spolna identiteta. Za razumevanje resnice je identiteta posameznika popolnoma nepomembna. Privatna ali zasebna raba uma, kot bi rekel Kant, preprosto nima nobene vloge pri razumevanju resnice; ima jo šele javna raba, za katero pa je treba imeti veliko poguma.

Kdor se boji, kaj bodo rekli drugi, ne more misliti.

Natanko tu se zadeve najpogosteje zalomijo. Kardinal Rode v javnosti izjavlja nekaj, kar potrebuje nadaljevanje. In šele to nam pove, da na primer pedofilov na tem svetu kratko malo ne bi smelo biti, ker so zločinci, medtem ko je popolnoma nepomembno, ali družino sestavljajo geji, lezbijke, heteroseksualci in ljudje z vsemi mogočimi drugačnimi spolnimi identitetami. Definicija družine, ki jo sestavljajo moški, ženska in otroci, je popolnoma arbitrarna, naključna in zato zgodovinsko nepomembna. Ali drugače rečeno: možnih definicij družine je, kolikor hočete. In v bodočnosti jo bodo sestavljali tudi roboti, ne le geji, lezbijke in tretji spol.

Pravkar sem prebral knjigo, ki jo zelo priporočam v branje: Politics in a Time of Crisis: Podemos and the Future of Democracy in Europe (Pablo Iglesias, Verso, 2015).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-1 #1 Krimsky 10:01 28-10-2015
Ujede hranijo svoje mladiče tako, da jim v kljun izbljuvajo že deloma prebavljeno hrano. A ko mladiči odrastejo, lovijo sami, in jedo – surovo.
Večina mladičev naše vrste, ne odraste – nikoli. Celo življenje se zadovoljujejo s tistim, kar je nekdo prežvečil za njih in jim prežvečeno vtaknil v kljun [v možgane]. Nikoli se sami ne odpravijo na lov, nikoli ne jedo surovo.
~
Storimo pa napako, če jim slednje kakorkoli 'zamerimo', če namesto razumevanja začnemo moralizirati. Taisto napako storimo tudi, če zasluge, ker 'jaz pa razmišljam' pripišemo kar sebi. To stori tudi avtor na nekem predavanju, dobesedno takole: »Ali znam razmišljati? Trdim, da znam! Ali me je tega kdo naučil? Ne, naučil sem se sam.«
~
Kohelet je temu rekel – nečimrnost.
Pripisovanje zaslug sebi, ker mislimo, je najbrž preveč samopašno ... misli tisto, čemur trenutno rečemo 'materija' ... dokler ne pridemo do kakšnega boljšega uvida ...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži