Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Premier je včeraj izjavil, da ni za Evropo zidov, sočasno pa zatrjeval, da bo Slovenija v kratkem postavila zidove, no, ograje in ograjice, na meji z južnimi sosedi, da bi tako zavarovala meje, ljudi, imetje, bogastvo in vse drugo. Kako razumeti, da človek sočasno reče, da je proti nečemu, in dela ravno nasprotno od tega? Ni za Evropo zidov, obenem pa postavlja zidove in dobesedno ustvarja Evropo zidov. Zadevo dodatno zapleta dejstvo, da taisti premier izjavlja, da moramo biti do beguncev in migrantov humani. V eni sapi torej pravi: postavimo ograje in ograjice, da zavarujemo Slovence in Slovenke (premier ne pove, pred kom), premoženje in imetje, bodimo proti Evropi zidov ter bodimo sočasno humani do beguncev. A zdrav razum nam pravi, da si do beguncev human tako, da jih pač sprejmeš; tu ni nobene posebne modrosti. Problem je natanko v tem, da je gospod Cerar povedal preveč. Povedal je namreč za vsakega nekaj: Slovencem je rekel, naj bodo mirni, ker jih bo zavaroval pred tujci, tem je rekel, naj bodo takisto mirni, ker bo z njimi ravnal humano, vsem politikom, zlasti v Evropi, je rekel, da je Slovenija urejena pravna država, ki skrbi za zakone, podčrtal, da nikakor ni za zidove in planke in žice in ograje v Evropi ter tako poslal signal miroljubnim ljudem, skrajnežem pa sočasno sporočil, da bo zidove, ki jih nestrpno terjajo, postavil tudi sam. Gospod je s tem ustvaril klasični simptom, saj je povedal vse in nič obenem.

Freud je pokazal, kako nastajajo simptomi in zakaj. Nastajajo tako, da se v eni sami zgodbi zgosti oziroma združi in premesti več različnih duševnih vsebin, vzrok za simptome pa je tesnoba, povezana z nezavedno željo. Vprašati se moramo, kakšna je nezavedna želja gospoda Cerarja in česa se boji.

Nezavedna želja je, da bi bil svet narejen tako, da bi vse probleme reševali na pravne načine, kar pomeni, da bi jih prevedli v pravniški jezik, nato pa reševali s sredstvi, ki jih sicer uporabljajo pravniki. Psihoanalitično rečeno: gospod Cerar bi rad, da bi bil svet Ves oziroma Cel in da bi obstajala pozitivistična vednost, kako ga misliti enoznačno in brez ostanka. Toda svet kratko malo ni tako narejen in nikoli ne bo.

Gospod se boji, da res ni tako narejen in da nikoli ne bo, saj nezavedno ve, da ima Lacan prav, ko trdi, da Veliki Drugi ne obstaja. Konkretno vsakdanje vprašanje, s katerim se nenehno sooča, je zato tole: Kako naj bom premier? Zadeva je še hujša, ker se taistega vprašanja zaveda tudi JJ, ki že brusi nože.

Stanje v Sloveniji nikakor ni preprosto, kajti begunski valovi in begunska povodenj lahko odnesejo marsikaterega politika z njegovega sicer dobro plačanega delovnega mesta. Na preizkušnji je tudi demokracija, zato je dobro premisliti, kaj vse se dogaja. Za to kajpak potrebujemo teorijo.

Claude Lefort je bil filozof demokracije, če smem uporabiti ta nenavadni in nekoliko paradoksni izraz, za katerega je sama demokracija razpustitev in razkroj vseh metafizičnih in religioznih znamenj gotovosti in določenosti.

V luči njegovega filozofskega razmišljanja se lahko lotimo dveh aktualnih problemov, ki okupirata Slovence in Slovenke prav ta hip.

Prvič. Lahko rečemo, da je vztrajanje, da so identitete ljudi in družin strogo določene, da je torej mogoče natančno določiti, katere spolne orientacije so prave, katere niso, katere družine so normalne in katere niso, nedemokratično.

Resnični problem s katoliško korporacijo je zato več kot paradoksen: prav njeni zastopniki bi morali biti med prvimi zmožni za refleksijo vsake identitete v odnosu do Drugega (boga), ki omogoča – samo refleksijo. Taka je resnična demokratična in razsvetljenska drža, ki pa je ne zmorejo, ker se udinjajo korporaciji in korporativni miselnosti. Vztrajanje, da je edina prava oblika družine tista z očetom, mamo in otroki, tako ni le nedemokratično, temveč je tudi znamenje intelektualne paralize in duhovne nezmožnosti za refleksijo v odnosu do instance, na katero se sicer najraje sklicujejo. Vodi naravnost v totalitarizem, ki pomeni, kot poudarja Lefort, zanikanje in tajitev nedoločljive oziroma konfliktne narave identitete družbe in vsakega posameznika v njej.

Totalitarnost pomeni tudi popolno odsotnost preverjanja političnih avtoritet. V demokraciji namreč nobena politična avtoriteta ni večna, ni nevprašljiva, ni nedotakljiva, enako pa velja tudi za razlage sveta. Referendum, na katerem sprašujejo ljudi, katera oblika družine je prava in katera ni, je zato povsem nedemokratičen, saj je, radikalno vzeto, vsaka ne-prava. Demokracija namreč pomeni odprtost do nepredvidljivega in nedoločljivega značaja same realnosti in družbe, kot bi rekel Lefort. Referendum je povsem odveč.

Ljudje niso bitja z različnimi identitetami, med katerimi je mogoče izbirati prave, normalne in jih ločevati od nepravih, nenormalnih. Vsaka identiteta je zaznamovana s tem, kar imenujem hendikep. To pomeni, da je vsaka inherentno nekonsistentna, ne-cela in je učinek samorefleksivnosti; torej ni dana vnaprej in ni usojena. Nobena človeška identiteta ni preprosto dana kot naravno dejstvo; vsaka je simbolno posredovana in je konstrukcija, zato se človeška bitja tudi ne moremo zediniti, kaj natančno pomeni biti moški, ženska, gej, lezbijka, transseksualec, kaj je tretji spol. Vsi smo v istem čolnu, imamo nekaj zamisli o identitetah, toda natančneje jih spoznavamo, manj določljive so.

S Freudom bi lahko rekel, da noben človek nima v lasti lastne identitete in da nobena ni povsem čista; moški zato nikoli niso zgolj moški, heteroseksualci niso le heteroseksualci ... Nobena identiteta nima jasnega temelja, ki bi jo enoznačno določal enkrat za vselej.

Vztrajanje pri delitvi človeških identitet na prave, naravne in neprave, nenaravne je izjemno družbeno nevarno. Primer, ki ponazarja spoznanje, je nacizem. Nacisti niso bili nenormalni ljudje, temveč so bili tako zelo normalni, da so bili prepričani, da je njihova normalnost univerzalna in da bi jo morali prav zato razširiti na vse ljudi, kar bi pomenilo, da bi bili na koncu vsi ljudje nacisti. Lahko bi rekli, da so bili nacisti preveč normalni.

Drugič. Filozofija demokracije nam pomaga misliti tudi Cerarjeve simptome. Klasična Freudova ugotovitev je, da ljudem vedno nekaj uhaja, in sicer toliko bolj, če se trudijo, da jim ravno ne bi. Gospod Cerar je izvrsten primer takega človeka. Vedno se trudi, da bi na čim bolj siv, dolgočasen in nezanimiv način povedal vse in da bi to povedal tako, da bi bili vsi zadovoljni. Tako ne pove ničesar, saj mora vsakič povedati zgolj to, kar vsi že vedo. Če bi povedal še kaj, bi se znašel s škripcih. Njegovo govorjenje mora biti torej čim bolj nevtralno, toda natanko domnevna nevtralnost je partikularnost, za katero gospod verjame, da je univerzalna in sprejemljiva za vse, kar pa seveda ni res.

Premier se vede po načelu vem, da ne povem ničesar (posebnega), toda v resnici me je strah postaviti se na svojo stran in zagovarjati lastne ideje (ker teh sploh ne upam imeti). Ni naključje, da se njegova stranka imenuje Stranka modernega centra. V nekem posebnem smislu gospod Cerar zastopa to, kar sicer očitajo Heglu: absolutno vednost. Toda prav Hegel je dokazal, da je absolutna vednost monstrum, ki ogroža življenje in njegovo avtentično zmožnost za gibanje, ki je vselej tudi gibanje ideje, a ne ideje absolutne vednosti. Življenje je zato raznoliko ali pa ga sploh ni, ne more pa biti pravilno ali napačno.

Takle mamo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 kjuti 10:42 29-10-2015
Amen.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži