Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Bilo je pričakovano in povsem jasno nam je bilo, da je zgolj vprašanje časa, kdaj bo na vrsti, kdaj se bo začelo, kdo bo prvi. Na žalost je vedenje ljudi tako neverjetno predvidljivo, da je včasih prav boleče, ker človek natanko ve, kaj se bo zgodilo. Tako je bilo nezmotljivo predvideno, da se bo začelo prav na desni, med verniki. In se je.

Škof je tako mirno rekel oziroma zapisal, da begunci, ki množično prihajajo v Evropo, predstavljajo grozečo nevarnost, ki ni le tok, povodenj ali cunami, ampak je še nekaj neprimerno hujšega, saj je nevarnost, ki jo sam imenuje islamizacija Evrope. Naravni nevarnosti, ki jo sicer predstavljajo reke, veletoki in poplave, je dodal zamišljeno nevarnost in razlagalcem begunskih tokov ponudil domnevo, da pred begunci in islamizacijo Evrope kratko malo ni nobene obrambe, kar samodejno dopušča drugo domnevno, da ljudje v Evropi ne morejo storiti dobesedno ničesar, da so lahko zgolj žrtve pripadnikov neke druge vere, ki morajo imeti prav zato zmožnost, da spreminjajo kristjane v muslimane že s svojo navzočnostjo.

To je vsekakor nenavadna zmožnost, ki bi jo sicer lahko imeli nekateri karizmatični ljudje, vendar je vprašanje, če je zadeva res tako preprosta, kajti zamisel o taisti zmožnosti nas mahoma spomni na zgodovinske posege kristjanov, ki so nekoč množično in z mečem v roki nasilno spreminjali tako imenovane nevernike v vernike, kar dokazuje, da škof vendarle nima prav, kajti tudi kristjani imajo dokazano enako zmožnost kot muslimani, to pa zopet dopušča sklep, da škof podpira domnevo, da so begunci še nekaj več, da so torej muslimani s skrivnim poslanstvom in z zmožnostmi, ki preprosto morajo biti nadnaravne. Torej ne prihajajo v Evropo kot begunci, temveč kot posebni, maskirani in prav zato nevarni odposlanci iz nekega drugega, nam povsem neznanega sveta.

Paranoidno razmišljanje, ki se s tem sproži, lahko še nadgradimo in rečemo, da begunce morda pošiljajo v Evropo bogati pripadniki muslimanskih elit, da jim torej plačujejo, da se spreminjajo in maskirajo v poplavo ter pripravljajo teren za islamizacijo kot benigno obliko džihada, ki je edini resnični cilj begunske krize, kot jo imenujejo v Evropi.

Obstaja torej scenarij, v katerem ima škof prav, le da ga je treba šele dokazati, kajti če ga ne dokažemo, je zgolj paranoidni konstrukt. Obstaja pa še druga možnost, ki je empirično veliko preprostejša in prav zato verjetnejša.

S svojim izjavljanjem se škof navezuje na strah oziroma naravno tesnobo ljudi, da jim bodo tujci nekaj vzeli in jih po hitrem postopku proti njihovi volji še preobrazili – na primer v muslimane. Taka je v zgodovini neštetokrat preverjena formula, če hoče kdo manipulirati z ljudmi, jih držati v strahu, negotovosti in celo paniki.

A čemu bi škof manipuliral z ljudmi, kaj si obeta od manipulacije in morebitne panike, kakšna bi bila lahko njegova korist? Res je, da pripada bogati korporaciji, ki to dela že 1700 let, toda to še ne pojasni njegovega izjavljanja, saj isti korporaciji pripadajo tudi drugi ljudje, ki ne širijo strahu in panike pred tujci oziroma drugačnimi ljudmi, med katere ne spadajo le muslimani, temveč spadajo tudi geji, lezbijke in predstavniki tretjega spola.

Leta 2015 bi moralo biti drugače, kot je bilo v temnem srednjem veku, toda ni nujno, da je, saj zgodovina ne teče samo naprej. Še vedno so namreč na delu sile, zaradi katerih je veliko ljudi nedoletnih, kot bi rekel Kant. Škof zato pravzaprav ne manipulira, temveč zgolj priliva olje na ogenj. Lahko ga tudi ne bi prilival, zato je njegovo izjavljanje izraz posebnosti, čeprav ni tudi naključno. V Sloveniji je namreč ta hip več ljudi, ki radi slišijo o islamizaciji Slovenije in Evrope, kar pomeni, da komaj čakajo na sprostitev čustev, paniko in nered. Vsekakor pa je pozornosti vredno dejstvo, da je škof cerkveni človek, subjekt vere. Ali pa ni, kar pomeni, da še ni sprejel Jezusa in morda nikoli ne bo odprl svojega srca, da bi ga prevel sveti duh, ki je duh egalitarnosti, univerzalne emancipacije, o kateri govori Marx, in resnice.

Škof torej najverjetneje ne misli, da bodo begunci islamizirali Evropo, temveč se zadovoljuje s skromnejšim ciljem: vznemiriti ljudi, širiti paniko in se ponujati tistim ljudem, ki se sicer bojijo tujcev, kot duhovni vodja. Če si na desni strani, je namreč nujno, da se bojiš zlasti revolucije in komunizma, zato dobesedno moraš skušati preprečiti širjenje naprednih idej; to storiš tako, da širiš nazadnjaške.

Pravkar sem prebral knjigo z naslovom Reformism or Revolution: Marxism and socialism of the 21st Century, pod katero je podpisan Alan Woods. Uporabil jo bom kot teoretsko orodje za nadaljevanje razmisleka o škofovem izjavljanju.

Ko poslušate škofa in slovenske politike modrovati o begunski krizi, dobite občutek, da hočejo povedati ljudem tudi tole: če hočete živeti, ne smete prenehati dihati. Če bi navaden človek rekel drugim ljudem, sotrpinom torej, kaj takega, bi ga upravičeno imeli za čudaka, ki se norčuje iz njih, ali pa bi menili, da je nemara tajni agent, ki govori v šifrah in preverja, kdo ga je zmožen razumeti oziroma razkrinkati. Še bolj zanimivo pa je nadaljevanje, kajti slovenski politiki in škofi, pridružujejo pa se jim ekonomisti, bankirji in menedžerji, znajo ljudem povedati še marsikaj. Med drugim tako zatrjujejo, da so za mir, pravo demokracijo in pravično državo, dodajajo pa tudi, da je treba ravnati z begunci humano.

Nihče pri zdravi pameti ne dvomi, da se z izrečenim strinjajo tudi strojevodje, pripadniki amišev, generalni sekretar Združenih narodov, sosedov Pepe, hišne pomočnice, vodovodarji in branjevke na trgu. Vodilni korporativni možje in žene pa se ob takih izjavah niti ne ozrejo, da bi se prepričali, kdo jih je izrekel; ne ozrejo se zato, ker jih preprosto ne zanimajo.

Izjave torej zanimajo ljudi, ki ne vplivajo pomembno na dogajanja v svetu, ne zanimajo pa ljudi, ki dejansko nadzorujejo svet.

Možje in žene, ki so pogosto pred kamerami, ne pozabijo sem in tja podčrtati, da so vojne, terorizem, lakota, izkoriščanje delavcev, družbena represija in ekonomske krize pravzaprav drobne težave, ki nastajajo zaradi nesporazumov, pohlepa nekaterih, pomanjkanja dobre volje in povpraševanja med potrošniki, nediscipline delavcev, vplivov polne Lune in občasnega povečanega plimovanja morja. Z drugimi besedami: z malo dobre volje bi jih odpravili do večera.

In zakaj jih ne odpravijo? Zaradi pomanjkanja dobre volje vendar!

V resnici ne gre za velik problem, kajti dobro voljo je mogoče pričarati, zato lahko upamo, da bodo našteti problemi rešeni v bližnji prihodnosti. Ne smemo pozabiti na klimatske spremembe, toda te so rešljive tako rekoč z levo roko, le zmanjšati moramo količine porabljenih fosilnih goriv.

Za spremembe torej ni treba veliko. Ljudi je treba zgolj poučiti, da morajo živeti v miru, da morajo spoštovati drug drugega, da se ne smejo preveč prepirati, da morajo imeti dobro voljo in da morajo redno hoditi v trgovine, kajti kjer je volja, je tudi pot. Vse to lahko dosežejo s preprostim upoštevanjem nekaterih nasvetov, ki jih je mogoče najti v drobnih knjižicah s praktičnimi nasveti za vsakdanje življenje.

Sedaj je bolj kot na začetku jasno, zakaj je škofovo razmišljanje o islamizaciji Evrope problematično in nevarno. Tako je natanko zaradi lahkotnosti, ki veje iz njegovih izjav, ki pomenijo, da je treba begunce poslati nazaj, od koder so prišli, potem pa v miru harmonično živeti naprej, kot smo pač živeli pred begunsko krizo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 JANI 14:13 17-11-2015
Seveda, pokristjanjevanje celotnega kontinenta ni bilo nikoli vprašljivo, ali pa mogoče moralno sporno (vsaj za divjake iz tedanje Evrope ne, saj so vendarle med tiste prave "divjake" širili edini pravi božji nauk, edinega pravega Boga). To, da so za povrhu potrebovali še približno pol milijona afričanov, je tudi zgolj v duhu edine prave vere in odrešenja (odrešenja pravih "divjakov", da ne bo pomote seveda).
Dvojna merila kakopak.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži