Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dva skorajšnja dogodka dobro ponazarjata pravo naravo medijev, med katere sodi tudi tisti, za katerega v teh krajih vzneseno trdijo, da je prvi v službi resnice. Prvi dogodek je povezan z znanstvenimi spoznanji, da je rdečo meso, zlasti tisto, ki je napolnjeno z nitrati in nitriti, kancerogeno. To vemo že desetletja in novica ne bi smela presenetiti nikogar, ki vsaj približno razmišlja o zdravju in o tem, kaj vnaša v svoje telo. Ni treba biti obseden z zdravjem, toda vseeno pa tudi ni, ali vnašamo kancerogene snovi v telo ali ne; nekaterim se pač lahko izognemo, zato je razumno, da to tudi storimo. Ljudje imajo sicer radi idejo o svobodi in svobodnem odločanju, toda pri uživanju mesa se navadno hitro zatakne, čeprav vedo, na kako brutalne načine vzgajajo živali, ki vse življenje trpijo, in jih koljejo. Drugi dogodek je tako imenovani oktoberfest na borzah, kot ga ljubkovalno imenujejo vsi, ki so zaljubljeni v profite in elite in kapitalizem. Pravijo torej, da so prav zdaj dobički na razvitih borzah velikanski, ne povedo pa, kdo ima profite in kdo jih nima, da bi jih oni prvi sploh lahko imeli. Tako kot trpijo živali, da uživajo jedci njihovega mesa, trpijo številni ljudje tega sveta, da bi pripadniki elit uživali. Sedaj pa poglejmo, kaj od tega je res in kaj so zgolj nebuloze.

K prvemu dogodku. Kdor je gledal kultno serijo Mad Men, dobro ve, kako prefinjeno deluje propaganda, kako se obnašajo oglaševalci in kako poteka manipuliranje s potrošniki. Zlasti pa mu je jasno, da prvi vselej sledijo denarju, profitom in reševanju lastne kože, kar pomeni, da ne smemo prehitro in naivno misliti, da načrtno zavajajo ljudi oziroma potrošnike, da so zlobni ali pokvarjeni. Pravzaprav dobra manipulacija pomeni, da poveš ljudem sama dejstva, vendar jih spretno izbereš in zapakiraš tako, da ti potrošniki verjamejo in kupujejo tvoje izdelke, čeprav nimajo nobene vrednosti ali pa so celo nevarni, toksični in kancerogeni. Stari so tak način razmišljanja že zdavnaj poimenovali sofistika.

V meso proizvajalci že dolgo dajejo vse mogoče, zlasti pa konzervanse. Nitrati in nitriti so dokazano kancerogeni, toda to proizvajalcev mesa ne odvrne od njihove uporabe. Zanje in za potrošnike je pomembno, da je meso zapeljive barve, da je lepo zapakirano ter da ga spremljajo ideje o potrebnosti beljakovin za normalno človeško delovanje. In dobro vedo tole.

Ljudje vozijo avtomobile. Včasih v njih kdo umre. Avtomobilska vožnja je torej potencialno smrtonosna, to pa še ne pomeni, da bo umrl čisto vsak šofer, in tudi avtomobilov zato ne bodo nehali proizvajati. Ljudje se bodo še naprej vozili in včasih bo kdo umrl.

Še več. Proizvajalci avtomobilov bodo trdili, da delajo vse varnejše avtomobile, da torej nenehno skrbijo za ljudi, ti pa jim bodo verjeli ali pa se bodo vsaj pretvarjali, da jim verjamejo. V propagandi je tako vse narejeno za ljudi, za njihovo dobro in za boljši svet, zato se navadnemu smrtniku zdi skoraj neverjetno, da je kljub temu na svetu toliko izkoriščanja, revščine, zla, grdote, zlobe, nasilja, vojn, beguncev in vsega drugega, kamor sodi celo škofova zamisel o islamizaciji Evrope.

Podobno velja za rdeče meso. Problem ni v tem, da včasih kdo zaradi prevelike količine kancerogenih snovi v njem dobi raka in umre, problem je v tem, da je industrija mesa tako močna in da je tekmovanje med proizvajalci tako brutalno, da nima nihče resnega interesa, da bi obveščal potrošnike, kaj vse je v mesu in kaj jedo. Redki posamezniki, ki delajo dobre znanstvene analize mesa in pripovedujejo resnico, pa v svetu, v kakršnem živimo, nimajo skoraj nobene realne možnosti, da bi jih kdo slišal in upošteval.

Živimo v svetu, v katerem je hedonizem pomembnejši od resnice. To je tudi svet, v katerem so profiti pomembnejši od resnice. Pravzaprav živimo v svetu, v katerem je skoraj vse pomembnejše od resnice. In lastniki medijev se tega dejstva dobro zavedajo, zato ga tudi upoštevajo, saj so racionalna bitja.

Vse ocvrto je zato okusno, pa čeprav nastajajo pri cvrtju kancerogene snovi in ljudje užijejo preveč nasičenih maščob, zaradi česar povečujejo tveganje za infarkt, kap ali kaj drugega iz tega registra, če o debelosti niti ne govorim.

K drugemu dogodku. Mediji poročajo te dni o oktoberfestu na borzah, toda obenem ne povedo ničesar o novi recesiji, ki je za vogalom. Kdor jih jemlje resno, dobi občutek, da je prihodnost vesela in radostna, zato bo cvrtja še več, rdečega mesa in veselja na borzah pa tudi.

Toda o recesiji govorijo celo ljudje, kot je David Stockton: globalno gospodarstvo je neprijetno blizu roba (cit po Michael Roberts). Ekonomist Willem Buiter, ki dela za Citigroup, pa dodaja: ekonomija ni raketna znanost in celo rakete pogosto pristanejo na napačnih krajih ali pa eksplodirajo v zraku (ibid).

Mainstream ekonomisti v Sloveniji o čem podobnem ne govorijo, ker se pridružujejo tistim ljudem, ki se pretvarjajo, da je prihodnost sveta svetla in sončna, ter so zato vselej nasmejani.

Tako poteka manipuliranje. Ljudem ponujaš vse tisto, kar domnevno prispeva k optimizmu. Ali kot je rečeno v seriji Mad Men: ljudje potrebujejo srečne novice in novice o sreči.

Toda srečne novice ne prispevajo k boljšemu življenju, h kakovostnejšim medsebojnim odnosom, zlasti pa ne prispevajo k resnici o objektivnih stanjih sveta.

Na svetu je dovolj dobrin za vse ljudi, pa vendar je milijarda lačnih, obenem pa vsaj 600 milijonov debelih oziroma pretežkih. Proizvodnja bikov za hamburgerje je brutalna in nasilna, živali trpijo, pa vendar ljudje vztrajajo, da je vse ocvrto okusno in dobro zanje, čeprav znanost dokazuje, da ni. Količina metana v ozračju se povečuje iz dneva v dan, tudi zaradi krav in bikov, pa vendar ljudje verjamejo, da je prihodnost svetla.

Mediji prispevajo k neracionalnostim in norostim sveta, obenem pa njihovi lastniki še naprej trdijo, da so v službi resnice.

Mimogrede: zahodno od norveškega arhipelaga Svalbard je bila te dni (28. oktober 2015) izmerjena površinska temperatura Atlantskega oceana 11.9°C, kar je za 9.6°C topleje od dolgoletnega povprečja, izmerjenega za obdobje 1981-2011.

Sicer pa so podnebne spremembe zgolj potegavščina znanstvenikov.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži