Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V francoskem mestu Calais nameravajo zgraditi zabaviščni park. Seveda ga hočejo zgraditi, saj v hedonističnem svetu zabava prinaša vlagateljem velike profite. Ne obstaja pa vlagatelj, ki bi hotel vložiti 300 milijonov evrov v izgradnjo spodobnega begunskega taborišča s pitno vodo, stranišči, kuhinjami in z vso potrebno infrastrukturo za kakovostno življenje. Takega vlagatelja preprosto ni. Vlaganje v begunce pač ni profitabilno. To je zelo preprosta resnica tega sveta. Vse drugo so nebuloze.

Da na tem svetu na veliko trgujejo z blagom, je kajpak logično, pričakovano in normalno. V kapitalizmu je namreč vse mogoče spremeniti v blago. V blago je mogoče spremeniti tudi ljudi. Da torej trgujejo z ljudmi, je pričakovano, logično in normalno. In da bodo trgovali tudi z begunci, je prav tako jasno. V resnici z njimi že trgujejo, saj morajo za prevoze v gumijastih čolnih plačati veliko denarja. V Nemčijo prihajajo kot poceni delovna sila, ki se bo seveda prodajala na trgu. A kaj bo z otroki in z ženskami? Ker že veliko let delam s tako imenovanimi ranljivimi družbenimi skupinami, mi je popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo z marsikatero žensko in z marsikaterim otrokom. Torej je vse jasno: begunci so blago, s katerim je mogoče trgovati. In ker je mogoče trgovati, tudi trgujejo. V kapitalizmu je tako ali tako pomembno predvsem trgovanje. Zlasti s hedonizmom oziroma z zabavo.

Ironija je zato popolna: v resnici niso ogroženi v hedonizem potopljeni Evropejci, temveč so ves čas ogroženi begunci. Škof bi nas sicer rad prepričal v nasprotno, vendar je zgolj patetičen. Pravzaprav gre kar za cinizem: medtem ko politiki govorijo o ograjah in o varovanju ljudi, so drugi ljudje, begunci, edini, ki so zares ogroženi, vendar še nisem slišal politika, ki bi govoril, da jih je treba varovati in zaščititi. Slišal sem le Cerarja, ki je dejal, da je treba z njimi ravnati humano. Tako kot humano ravnajo s čredami za zakol pripravljenih živali ali pa z drugim blagom, ki mora nepoškodovano priti do razvajenih kupcev, saj ga ti sicer ne bi kupili, ker imajo radi dobrine, med katere sodi tudi kancerogeno rdeče meso.

Vzporednica z globalnim trgom je na mestu. Begunci so roba z natanko določeno in določljivo vrednostjo oziroma ceno. Zaradi vojn in spopadov je na tem svetu kakih šestdeset milijonov beguncev. To je velikanska številka, medtem ko škofa, ki živi v izobilju, kakršnega pozna le elita, skrbi zgolj islamizacija Evrope. Ves svet bi moral biti zainteresiran za iskanje načinov, kako končati vojne in spopade, da bi se ljudje lahko vrnili na svoje domove, toda videti je, da je taisti svet tudi povsem nemočen, da bi dobre želje nekaterih ljudi spremenil v učinkovita dejanja.

Ko govorimo o vojnah in spopadih, mislimo na najbolj osnovna načela skupnega življenja na tem planetu. Mislimo na principe, ki bi jih morali spoštovati vsi ljudje, a se obenem zavedamo, kako naivno je tako razmišljanje.

Obenem pa je zavest o svetu neusmiljena: namesto da bi ljudje vsaj skušali razmišljati o osnovnih principih skupnega življenja, se zabavajo ter prilivajo olje na ogenj strahu, tesnob, negotovosti, brezbrižnosti, sovraštva in cinizma.

Podatki so zopet zgovorni. V zadnjem času je Sirijo bombardiralo že vsaj deset držav (ZDA, Velika Britanija, Kanada, Rusija, Francija, Avstralija, Turčija, Izrael …) , tako da so številna mesta povsem porušena, toda državljanska vojna se nadaljuje z nezmanjšano silovitostjo. Zdi se, da svet ne zna reševati sporov drugače kot z bombardiranjem, zaradi katerega se povečuje število beguncev, ki ga preživijo in imajo dovolj sredstev, da pobegnejo iz države, da bi jih nato razni škofi in drugi politiki pošiljali nazaj.

Ko govorijo ljudje o strahu pred tujci, v resnici ne mislijo na resnični strah, saj jim nihče ne bo storil žalega. To zelo dobro vedo. Govorijo o ksenofobiji, ki pa ni nič drugega kot spontani odziv na vse to, kar je v samem jedru kapitalizma. Tam je namreč princip, zaradi katerega ljudje kopičijo blago, robo oziroma dobrine, saj so pripravljeni verjeti, da je kopičenje nekaj dobrega ali pa je vsaj koristno, če že dobro ne more biti. Torej se ne bojijo tujcev, temveč se bojijo izgube dobrin, robe ali blaga, premoženja.

Na delu je še en simptom. Ljudje v kapitalizmu morajo kopičiti blago in dobrine, toda obenem morajo tudi tekmovati drug z drugim in se še zabavati. Torej so nenehno v stresu in negotovem položaju, v katerem ne morejo vedeti, kdaj jim bo kdo kaj vzel, odtegnil, kdaj jih bo kdo prehitel po desni in jim zaprl poti do dobrin. Večina ljudi tako ali tako nima ugodnega izhodiščnega položaja, zato je njihova negotovost velika.

Nikoli ne morejo biti prepričani, da bodo jutri še imeli službo, s tem pa tudi denar in sredstva za preživetje. Ko prihajajo v deželo tujci, jih ti sploh ne zanimajo. Zanima jih predvsem to, kar jih zanima že ves čas: kdo jih lahko prehiti v borbi za dobrine.

Kapitalizem spreminja ljudi v plenilce. Ne gre za islamizacijo in ne gre za to, da jim begunci res kaj hočejo vzeti. Sem niso prišli, da bi komu kaj vzeli, temveč so prišli, ker so njim že pobrali vse, kar so sploh imeli, saj iz Sirije niso prinesli ničesar, ker so vse pustili tam, oziroma tam sploh ničesar nimajo, ker so jim vse pobrali, jim zažgali stanovanje ali hišo, se tako ali drugače polastili njihovega premoženja.

Begunci torej nimajo ničesar. Nikomur ne želijo ničesar vzeti, saj rešujejo gola življenja. To je vse, kar še imajo. Imajo torej sebe kot delovno silo, ki jo lahko prodajajo, tako kot se delavci prodajajo za denar v kapitalizmu.

In prodajajo se za majhen denar, ker je sistem tako narejen, da jim je dovoljeno le toliko, da preživijo in se reproducirajo.

Delavci so lahko ogorčeni zaradi poceni delovne sile, ki prihaja v njihove dežele. Taka je vsakdanja izkušnja, toda namesto ogorčenja je na mestu solidarnost. In namesto da bi škof pozival k njej, hujska ljudi, begunce pa zmerja.

Objektivno prispeva k zlu, a se tega najverjetneje niti ne zaveda. Zastopa zlo, ki ga ne prepoznava, zato je nevaren. Nevarnost je velika, toda ljudje je prav tako ne prepoznavajo, ker je zgolj majhen prispevek k objektivnemu zlu, ki ga je zelo veliko in še veliko več ga bo. Zabave za nekatere pa tudi.

Ali kot je bilo rečeno že velikokrat: the show must go on.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži