Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Neka jasnovidka – nobeno naključje ni, da so v teh hedonističnih časih, v katerih ni noben problem zapraviti 300 milijonov evrov za zabaviščni park, je pa tako rekoč nerešljiv problem nahraniti in spodobno sprejeti nekaj tisoč premraženih, lačnih, prestrašenih in izmučenih beguncev, ki jih škof in še nekateri drugi dojemajo skoraj izključno kot islamsko nevarnost, kar pomeni, da jih niti ne doživljajo kot ljudi, temveč le kot grožnjo, jasnovidni ljudje vedno ženske – napoveduje Sloveniji dramatične spremembe. Njeno razmišljanje je tako neverjetno pomembno in dragoceno, da ga objavlja tudi znana slovenska revija. To kajpak ni čudno, saj so celo tukajšnje znanstvene organizacije oziroma institucije voljne denarno podpirati astrologe in izdajanje astroloških knjig. Ironija je zato nenavadno zanimiva in poučna: dramatične spremembe so se že zgodile in se dogajajo prav ta hip. Svet se namreč postavlja na glavo, zato sta astrologija in napovedovanje prihodnosti vse pomembnejša, vse bolj dobičkonosna in vse bolj dobrodošla tudi med znanstveniki, zato nekateri celo iz tega dejstva kujejo velikanske dobičke. A niti to nas ne preseneča, saj je danes vse mogoče, kot pravijo v tisti oddaji, kar seveda pomeni, da so v narobe postavljenem svetu ključni profiti, zabava do nezavesti, pa če je še tako bizarna, in trgovanje z ljudmi. Natanko v tem trenutku je zato dobro prebrati dobro knjigo. Na primer tole, ki ima za Cerarja, jasnovidce in astrologe nerazumljiv naslov: Le monde enchanté; napisal jo je znani francoski marksistični ekonomist Alain Lipietz.

Avtor knjige jasno vidi, to je razvidno že na začetku njegovega dela, da so v osrčju družbenega življenja v kapitalističnem svetu kontradikcije, antagonizmi med pripadniki družbenih razredov, konflikti, spori in vse drugo, o čemer je sicer govoril in pisal Marx. Prav tako jasno razume Marxa, ko govori o reguliranju takih antagonizmov, kajti če so ti veliki, so razdiralni, tega pa si ne želi nihče pri zdravi pameti.

Ko razmišljamo o spopadih in konfliktih v kapitalističnem svetu, ko se trudimo jasno razumeti potrebo po reguliranju in obvladovanju napetosti, nam postaja vse bolj jasno, da je imel Marx prav tudi takrat, ko je trdil, da potekajo spopadi zlasti glede dolžine delovnega dne, višine mezd in produktivnosti oziroma učinkovitosti delavcev.

Ko nam je vse to jasno, nam je jasno tudi, kakšna bo prihodnost. Ne le v Sloveniji, temveč širše, saj je kapitalizem globalne narave.

Svet je zaradi njega uročen, začaran. Izraz je Marxov. Njegova teorija takega sveta nam ponuja močna miselna orodja za razumevanje in napovedovanje prihodnosti. Ni torej treba biti jasnoviden, da bi videli prihodnost, saj je dovolj branje Marxovih besedil.

Branje njegovih besedil je izjemno privlačno in zanimivo, obenem pa nam postreže s pravim bogastvom idej oziroma zamisli. V vsakdanjem življenju jih močno pogrešamo, prav pomanjkanje dobrih idej pa izkoriščajo šarlatani in ponujajo ljudem bedne nadomestke.

Zamenjava je pomembna in dejavna. Namesto z Marxovimi idejami o naravi začaranega sveta se ljudje ukvarjajo z jasnovidnimi napovedmi, ki začaranost zgolj povečujejo in ohranjajo pri življenju. Zaradi jasnovidcev je svet še bolj začaran, kot že je, saj so jasnovidci delavci, ki ponujajo svobodnim trgom to, kar si ljudje domnevno želijo in po čemer povprašujejo.

A ljudje povprašujejo tudi po cigaretah, rdečem mestu in plutoniju, pa to še ne pomeni, da morajo vse to tudi dobiti. Ljudje v resnici ne vedo, kaj želijo, zato jim je treba povedati. Povedal jim je tudi Marx: ljudje želijo program dela. Marx jim ga je ponudil. Njegove analize začaranega sveta namreč niso abstrakcije brez vrednosti, temveč so izvrstno izhodišče za konkretno programsko delo.

Poudarek je na programu in na delu. Ne na hedonističnem postopanju po svetu, temveč po garanju. Svet je mogoče spremeniti samo s trdim, dolgotrajnim in discipliniranim delom, ki se začne in nadaljuje z razmišljanjem.

Jasno je tudi, da ga s sklicevanjem na strah, na primer pred islamizacijo Evrope, prav gotovo ni mogoče spreminjati, saj ga je mogoče le ohranjati in reproducirati.

Marx nam je torej ponudi jasno alternativo začaranemu svetu, v katerem živimo. V roke nam je potisnil miselna orodja, s katerimi lahko mislimo notranje razsežnosti in koordinate objektivnega družbenega sveta ter svet, kakršen se prikazuje ljudem.

Alain Lipietz zato vnovič spomni na znamenito Marxovo priliko, ki pojasni razliko med svetom, kakršen je, in svetom, kakršen se nam prikazuje. Ko ljudje spontano zrejo v nebo, se jim zdi, da Sonce vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu, ko pa se seznanijo s Kopernikovim delom, spoznajo in jasno vidijo, da ni tako in da se Zemlja vrti okoli svoje osi, poleg tega pa še okoli zvezde.

Nadaljevanje zgodbe je enako dramatično. Kopernik namreč lahko pojasni Ptolomeja, slednji pa ne more niti misliti Kopernika. Enako lahko Marx pojasni vlogo in pomen jasnovidcev, čarovnikov in astrologov v kapitalizmu, ti pa ne morejo pojasniti niti njegovega Kapitala niti same narave kapitalizma.

Še manj lahko mislijo reke beguncev, ki jih tudi napovedali niso. Ne obstaja en sam jasnovidec, ki je napovedal veletok beguncev, zaplete in težave, s katerimi se spopadajo države, in še manj obstaja jasnovidec, ki bi znal povedati, kako težave reševati na najboljši način.

Jasnovidci ne vidijo jasno.

Zato pa jasno vidi Marx.

Družbeni akterji, pravi, igrajo po pravilih, ki so zanje nevidna in prikrita. Družbeni odnosi med njimi zato niso transparentni in jih je mogoče jasno videti le s pomočjo kompleksne teorije. Marx dodaja: družbeni akterji kljub temu razlagajo, interpretirajo družbeno realnost, kar pomeni, da k njej prispevajo tudi svoje razlage.

Zadeva je zelo zapletena. Družbeni odnosi med akterji se reproducirajo in obnavljajo, saj jim vladajo železni zakoni. Tudi razlage in interpretacije družbenega dogajanja se v glavnem ponavljajo in obnavljajo; razlog je kajpak enak. Svet ostaja začaran in redki jasno vidijo, zakaj je tak in kaj se mora nenehno dogajati, da se ne spremeni, čeprav se zdi, da se ves čas besno spreminja.

Kljub temu, nadaljuje Marx, pa imajo ljudje določeno mero svobodnega prostora, v katerem so lahko zadeve tudi bistveno drugačne. Zopet ne potrebujejo jasnovidcev, saj je to strukturno nujno. V tem prostoru se ljudje lahko jasno zavedajo družbene realnosti in mehanizmov, ki jo držijo pokonci. Toda zavedajo se le, če preberejo kako knjigo, če poslušajo dobra predavanja, če se pogovarjajo z ljudmi, ki jasno vidijo in ne blefirajo.

Ali kot piše Alain Lipietz: ljudje, ki ignorirajo zakone začaranega sveta, si režejo vejo, na kateri bi lahko razumeli samo realnost.

In potem vskočijo jasnovidci, da je svet še bolj začaran, kot že je, kar pomeni staro lajno: bogati so še bolj bogati, revni so še bolj revni, veletoki beguncev se valijo, bogataši postavljajo nove in nove zabaviščne parke, zločinci trgujejo z ljudmi, vsi pa spuščajo v zrak ogljikov dioksid, pa metan in vse drugo …

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži