Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospod Cerar je včeraj, ko so pred parlamentom že gorele sveče za umrle begunce in migrante (samo letos jih je umrlo 2600, med njimi precej otrok), brezbrižno, kot da gre na večerni sprehod ob reki, sporočil javnosti, da bo vlada stopnjevala ukrepe za zavarovanje meje. To je rekel na način, ki dopušča dvome, kaj namerava storiti vlada, ki ne more povedati taisti javnosti niti tega, ali je že kupila bodečo žico ali ne, zlasti pa ne pove, koliko ta stane na svobodnem kapitalističnem trgu. Ker tega ni težko ugotoviti, lahko hitro izračunamo, da bo več kot sto kilometrov bodeče žice stalo krepko več kot milijon evrov. In to ni prispevek k najvišjemu dobremu, ki ga določa razum, ter ni prispevek k inteligenci oziroma vednosti o resnici in bogu. Ne, to je prispevek k temu, kar imenuje Spinoza impotenca razuma.

Rekel sem že, da so begunci kakor delavci, zato ni naključje, da v istem času taista vlada stopnjuje ukrepe tudi proti delavcem. Medtem ko nima niti najmanjšega problema zapraviti milijon evrov za bodečo žico, ima velikanski in pravzaprav nerešljiv problem izplačati javnim uslužbencem to, kar je zapisano v dogovoru, ki ga je sama podpisala.

Naj podčrtam. Vlada, ki jo vodi doktor prava, vlada, ki se kar naprej sklicuje na vladavino prava, ne spoštuje pogodb oziroma dogovorov, ki jih je sama podpisala, stopnjuje ukrepe proti lastnim delavcem, obenem pa kupuje bodečo žico, da bi zajezila veletok nesrečnih beguncev, ki sicer tudi umirajo na poti iz držav, v katerih divjajo vojne.

Ljudje prav zdaj zmrzujejo v novembrskih nočeh, vlada kupuje bodečo žico, da bi jih odvrnila od začrtane poti in poslala nazaj v vojno, sočasno pa grozi lastim delavcem, da bodo imeli v prihodnosti še manj denarja, kot ga že imajo. Drugače pa živimo v demokratičnem, civiliziranem in tehnološko naprednem svetu.

Videti je, da vlada ne zna ničesar drugega kot stopnjevati ukrepe, kupovati bodečo žico in groziti delavcem. Izvolili so jo navadni ljudje, toda ravno proti njim stopnjuje ukrepe in kaže mišice. Jemlje jim na vseh koncih in krajih, zato se povečuje število revnih in lačnih, med katerimi zopet najbolj trpijo otroci, obenem pa grozi še z novim jemanjem. Proti beguncem bo tako ukrepala s tehničnimi ovirami, kot jih ljubkovalno imenuje, v resnici pa je to ograja ali bodeča žica, kar pomeni, da se niti pred lastnimi ljudmi ne upa izražati odkrito in pošteno.

Begunce bo tako najverjetneje zajezila, kakšen bo tudi umrl, da jih bo ob koncu leta, ko bodo ljudje rajali in praznovali ob polnih mizah prihod novega, več kot 2600 mrtvih, toda gospa Merkel že sedaj opozarja tudi na možnost izbruha vojne na Balkanu. Ker je najmočnejša in najbolj vplivna ženska na svetu, gotovo ne govori kar v tri dni, ampak ima za svoje izjave trdne argumente, podprte s špijonskimi informacijami.

Torej je mogoče, da se bo besednjak, ki zajema bodeče žice, mrtve begunce, tehnične ovire in druge zadeve, povečal za besedo vojna. Besednjak se je pravzaprav že povečal, bati pa se je, da bo besednjaku sledila empirija.

Namesto da bi se EU odločila za skupno reševanje beguncev, se besednjak njenih najmočnejših zastopnikov zaostruje in ljudje vse pogosteje poslušajo o vojni, spopadih, konfliktih, nerazumevanju, bodečih žicah. A vse skupaj nas ne bi smelo presenečati, če vemo, kako deluje kapitalizem v tem času in kako razsuta je v resnici Evropska unija.

Vendar ne gre le za kapitalizem in EU. Bolj gre za ljudi. Na primer za politike. Zanje in za njihove izjave velja to, o čemer je pisal in govoril Spinoza: izjav ljudi ne presojamo po tem, ali so dobre ali slabe, resnične ali neresnične, temveč jih presojamo zlasti po tem, kako vplivajo na druge ljudi. Predvsem nas zanima, koliko prispevajo k solidarnosti med ljudmi, k njihovemu medsebojnemu spoštovanju in ljubezni.

Jasno je, da slovenska politika ne spodbuja ljudi k solidarnosti, medsebojnemu spoštovanju in ljubezni, temveč jih spodbuja predvsem k razhajanju, tekmovalnosti in brezbrižnosti, spodbuja pa tudi jezo, ogorčenje in občutke nemoči, saj nenehno nekaj omejuje in jemlje, sedaj pa bo postavljala še bodečo žico, kupljeno za milijon evrov.

Ultimativni cilj Spinozove filozofije je medsebojno spoštovanje ljudi kot simbolnih bitij, ki znajo misliti. Zakaj torej ne bi govorili kar o konstitutivni moči multitude? Slovenska politika je zelo daleč od tega.

Posamezniki imajo namreč malo moči v družbenem polju. Skupaj je imajo zelo veliko. V tem je jedro političnega delovanja: slovenska politika ne vpliva na moč multitude, ne spodbuja ljudi, da bi imeli veliko moči, temveč jim preprečuje, da bi jo dobili.

Patetični in nemočni so zato posamezniki, ki v izolaciji svojih sob tuhtajo in modrujejo o svetu, na katerega ne morejo vplivati. Univerzalni zakon človeške narave, pravi Spinoza, je namreč tale: človek mora težiti k dobremu in ga povečevati. Noben človek ne sme prenašati trpljenja in zla, razen če to prispeva k povečevanju in širjenju dobrega.

Uporabimo sedaj filozofovo razmišljanje na primeru tukajšnjih delavcev in beguncev.

Ko bo zaradi mraza umrl prvi otrok na slovenski meji, ko se bo prvi ranil z bodečo žico in krvavel pred kamerami, se bodo zadeve v hipu povsem spremenile. Nenadoma bodo vsi politiki razburjeni in vznemirjeni, preplavljale jih bodo nove emocije in postali bodo še bolj zmedeni, kot so. Perspektiva se bo spremenila in v hipu bo mogoče vse, kar je danes videti kot absolutno nemogoče. O tem govori tudi Spinoza.

Politiki praviloma stopnjujejo pritiske na ljudi toliko časa, dokler ne poči. Preprosto upajo, da bodo ljudje zdržali in jih ne zanima, kaj bo sledilo, ko bo počilo. Tudi navadni ljudje se pogosto obnašajo na povsem enak način.

Namesto linearnega stopnjevanja ukrepov in pritiskov na ljudi so potrebne nove perspektive, so potrebni novi načini razmišljanja, ki nimajo nobene zveze z obstoječimi. Natanko tu pride do polnega izraza Spinozovo spoznanje, da je svoboda misli onkraj vsakega omejevanja, ki ga zmore oblast, onkraj vsakega stopnjevanja ukrepov, onkraj vsake oblastne prakse. Zares suverena je zato šele misel, na pa ta ali oni bogataš, oblastnik ali celo tiran.

Spinoza je radikalen: človek ni svoboden, svobodna pa je misel. Človekova dolžnost je, da misli, da se torej podreja svobodi misli. V tem smislu je paradoksno svoboden: svoboden je torej, da izpolnjuje dolžnost, ki je, da sledi idejam, ki so svobodne, in se jim podreja.

Lepota svobode pa je, da je neomejena. Misel je namreč neomejena, zato je tudi človek neomejen, če ji sledi.

V kapitalizmu je bistveno drugače. Tu je vsak človek proti vsakemu drugemu človeku, saj mora tekmovati z njimi. Dokler gre, gre, potem pa je treba postavljati zidove, ograje, tehnične ovire in bodeče žice. Gospa Merkel natanko ve, kaj govori, ko omenja vojno na Balkanu, saj ni politik od včeraj.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Stanislav Brankovič 12:34 07-11-2015
Pred 20 imi leti so nekateri rekli " če ne veš vprašaj Duleta". Sam ga nisem spraševal le dovolil sem mu da misli da me lahko analizira. Danes skozi časovno distanco pa se celo včasih strinjam z njim čeprav je Freudovec. Dule drži se.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži