Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Že prvo uro po začetku postavljanja bodeče žice je prišlo do spora s sosedi, s Hrvati. Slovenski postavljavci žice očitno niso dobro preučili niti poteka meje s sosednjo državo, da bi natančno vedeli, kje postavljati žico in kje ne, če o drugih zadevah, ki jih prav tako niso premislili, trenutno niti ne govorim, zato so hrvaški policisti mahoma protestirali in jasno sporočili tem, ki postavljajo žico, naj jo na nekaterih krajih odstranijo, ker jo pač postavljajo na tujem ozemlju, kar bi po njihovem mnenju vsekakor morali vedeti, saj ni težko prebrati zemljevida in ugotoviti, kje potekajo meje med katastrskimi občinami; še dosti slabše bi bilo, če meje ne bi bile določene.

Ironija je zares velika in surova: ko začnejo varovati zeleno mejo, da bi ovirali nesrečne begunce, ki bi želeli v hladnih novembrskih nočeh plavati čez ledeno mrzlo mejno reko, sprožijo spore s sosedi, potem pa jim sporočijo, naj se vzdržijo nasilne komunikacije in naj ne prilivajo olja na ogenj, da ne bi prišlo do kakega incidenta. Ta se je sicer že zgodil, kar je očitno tudi zdravi pameti, toda človeška zavest se lahko spreneveda; to lahko dela tudi neskončno dolgo. Poleg tega hrvaški politiki pošiljajo dodatne signale slovenskim, rekoč: denar, ki ste ga porabili za bodečo žico, bi lahko koristneje porabili za posodabljanje sprejemnih centrov za begunce. In imajo povsem prav.

Zlom pameti je torej popoln: bodeče žice niso bile potrebe včeraj in niso potrebne danes; meje niso ogrožene, saj ni nikogar, ki bi jih hotel ogrožati; 90 % Slovencev in Slovenk za begunce ne bi niti vedelo, če ne bi bilo sodobnih medijev; državljani te države niso od beguncev ogroženi niti malo, jih pa toliko bolj ogrožajo lakota, nezaposlenost, depresije, alkohol, pomanjkanje inteligence, neumni politiki, krščanski pedofili, avtoritarni šefi, nasilni starši in zavistni sosedi, zblojeni menedžerji in oni škof, ki svari pred islamizacijo Evrope; bodeča žica nikogar ne bo odvrnila od zamišljene poti; spori s sosedi se bodo po nepotrebnem stopnjevali in zaostrovali; slabe volje in nasilja bo vse več; zapravljeni denar bi res lahko koristneje uporabili.

Dodati velja tole: ko izkoriščani, lačni, prestrašeni in izčrpani delavci upravičeno terjajo kak evro več za mizerne mezde, ki jih dobivajo, ker ustvarjajo vrednost, jim ekonomisti, bankirji, menedžerji in vlada sporočajo, da je to nemogoča zahteva; ko ista vlada zapravi milijon za nepotrebno bodečo žico, njeni zastopniki na dolgo in široko zapravljajo čas z neskončno poplavo klišejev, puhlic in stereotipov o njeni potrebnosti ter o tem, da jih evropski politiki trepljajo po ramenih, jih na vsa usta hvalijo in jim glasno zatrjujejo, da hvalevredno pridno izpolnjujejo svoje obveznosti.

Dokler še imamo vsaj malo pameti, lahko razmišljamo. Na primer o ljudeh in o tem, kar bi lahko imeli med seboj. Ko pameti ne bo več, tako ali tako ne bomo ljudje, saj bomo nazadovali na raven človeških živali, ki kajpak ne razmišljajo, saj jim tudi ni treba, ker za preživetje zadoščajo instinkti, po katerih se že precej časa ravnajo vsa živa bitja, o tem pa je veliko pametnega povedal Darwin.

Razmislek nam pove tole: ljudje so absolutno vredni. Samo ljudem lahko pripišemo absolutno vrednost, medtem ko je bodeče žice, ceste, plastični izdelki, skale, tanki in drugi predmeti ne morejo imeti. Živimo pa v svetu, v katerem zapisano preprosto ne velja. Velja namreč nekaj drugega.

Velja tole: vrednost je instrumentalizirana, kar pomeni, da se zgolj neskončno reproducira, kot pravi Jean-Luc Nancy. Reproduciranje instrumentalizirane vrednosti pomeni, da se ljudje nenehno prilagajajo procesom, ki jih sicer imenujemo kapitalizem, in so kljub prilagajanju povsem odtujeni od njih, kar pomembno vpliva na zniževanje kakovosti njihovih življenj, saj so zaradi tega pod stresom in na robu izčrpanosti. Zakaj potem to sploh delajo?

Ker je instrumentaliziranje vrednosti prepleteno z močjo oziroma oblastjo, poleg tega pa še z ideološkimi praksami. Podprto je z vsem tem, to pa pomeni, da se tudi razum ali pamet počasi preoblikuje tako, da je videti, kot da je reproduciranje vrednosti in oblasti v službi ljudi, ki imajo edini absolutno vrednost.

V resnici je vselej v službi kapitala, toda pripadniki elite imajo v rokah tudi medije, s katerimi sproti perejo ljudem možgane oziroma pamet, kar je povsem destruktivno početje.

Tudi destruktivni in avtodestruktivni procesi, kamor sodijo postavljanje bodeče žice in sprožanje sporov s sosedi, so videti razumni, zato večina ljudi mirno gleda in ne reče nobene.

Spoštovanje ljudi je zato vse nižje, oziroma ga je vse manj; ljudje ne spoštujejo drug drugega in celo sebe ne. O pravičnosti pa sploh ne moremo več govoriti. Slaba neskončnost instrumentaliziranja vrednosti je očitno taka, da lahko traja vse naše življenje in se širi v svetu, ki ima postopoma vse manj vrednosti, dokler ta na koncu povsem ne izgine.

Svet zato lahko tudi izgine, planet pa se bo še naprej brez cilja vrtel okoli zvezde, saj sveta sploh ne potrebuje, ker ga potrebujejo zgolj ljudje. Če ne bo izginil, bo obstajal le tako, kot edino lahko obstaja. Svet namreč lahko obstaja le, če je v njem prostora za vse ljudi. V svetu zato ni bodečih žic že po definiciji. Obstajajo meje, to pa še ne pomeni, da ni prostora za vse. Meje morajo obstajati in vselej tudi obstajajo, bodeča žica pa preprosto ni potrebna.

Ne obstaja sofistika, s katero bi upravičili postavljanje bodečih žic v svetu. Žice obstajajo le na planetu, ne pa v svetu. Planet, ki ni svet, pa je lahko le dolina solz, kot pravimo.

Ko se pojavi svet kot svet, pravi Nancy, sem že v njem, sem njegov del. Pomembno je, da delim svet z drugimi ljudmi. Z njimi ne tekmujem – v svetu ne tekmujemo, v njem si ga delimo. Uživamo v njem, Nancy govori tudi o resonanci in poda definicijo sveta: svet je prostor, v katerem obstaja resonanca določenih tonalitet.

Kdor obstaja v takem svetu, je deležen resonance in jo deli z drugimi ljudmi. Svet naseljujemo, v njem se srečujemo drugim z drugim, v njem ustvarjamo nove kraje in spreminjamo topologije samega sveta. Ustvarjamo mreže in sodelujemo. Tega res ni težko dojeti.

Svet, ki je za vse ljudi, se ne nanaša na nekaj zunaj sebe, temveč se nanaša izključno nase. Svet hoče še več sveta in bog ni ločen od njega, kot je dokazal Leibniz, učeč se pri Spinozi.

Globalni svet kapitala je nekaj drugega. V njem je pomembno kopičenje premoženja in bogastva kot kvantitete. V globalnem svetu se premoženje neskončno kopiči, obenem pa se poraja neskončna revščina.

Nasprotno je svet bogat že sam po sebi. Ljudje so v njem absolutno vredni že sami po sebi, za sebe in za vsakega drugega človeka. In za življenje v njem je pomembno zlasti tole: proizvodnjo kvantitet nadomesti kreativno delo ljudi, ki proizvajajo pomen.

Pa vendar prav zdaj kljub sporu s sosedi še naprej postavljajo bodečo žico na meji. Ne na meji sveta, temveč na meji med državama, ki sta del planeta, pokrajine, politične tvorbe, ki se imenuje Evropska unija. Spori bodo zato še večji, kajti s postavljanjem bodeče žice prav ustvarjaš pogoje za spore in konflikte. Seveda se je smiselno vprašati, kdo jih potrebuje in čemu.

Ljudje v svetu jih prav gotovo ne potrebujejo. Torej jih logično potrebujejo neki drugi ljudje, ki niso v svetu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži