Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Leta 2003 ni mogel nihče na tem svetu ustaviti nesmiselnega, absurdnega, norega in na lažeh utemeljenega ameriškega oziroma zavezniškega bombardiranja Iraka in njegovih prebivalcev; Slovenija je bila takrat zelo jasno na strani voljnih, kot so jih imenovali, zato se nima smisla niti začeti sprenevedati, saj je vse dokumentirano. Danes je podobno in inverzno: nihče ne more ustaviti terorističnih napadov posameznih ljudi, ki so se pripravljeni razstreliti sredi tržnice ali na ulici, na države oziroma na njihove državljane. Doslej je v Iraku zaradi nasilja oziroma pobijanja ljudi umrlo malo manj kot četrt milijona ljudi, od katerih je velika večina nedolžnih civilistov; Slovenija je zaradi sodelovanja v koaliciji voljnih soodgovorna za njihovo smrt in ne obstaja sofistika, s katero bi dokazali nasprotno. (https://www.iraqbodycount.org/) V mainstream medijih doslej ni bilo zaslediti nobenih omembe vrednih poročil ali obsežnejših analiz o iraških smrtnih žrtvah in tudi rož za umrlimi civilisti, med katerimi je veliko otrok, po evropskih in ameriških mestih niso polagali. Obenem nenehno poslušamo zahodne politike govoriti o morali, poštenju, vrednotah, etiki in pravičnosti, pa tudi o Bogu in krščanstvu, na katerem naj bi temeljil kar ves Zahod.

Več kot očitno je, da se Zahod sklicuje na krščanstvo, medtem ko se teroristi sklicujejo na Alaha.

Glede morale oziroma etike pa moramo reči vsaj tole: ali je univerzalna, kar pomeni, da velja za vse ljudi, ali pa je zgolj prdec v vetru.

V Bejrutu so te dni teroristi ubili nekaj ducatov ljudi. Ne toliko kot v Parizu, toda poročil o dogodku v slovenskih medijih tako rekoč ni bilo; še dobro, da spremljamo tuje. Sprenevedanje je veliko, hipokrizija tudi.

In v radikalnem smislu je vse to dogajanje dejansko povezano z razumevanjem narave boga. Povezano je na zelo kompleksen in težko razumljiv način, ki ga politiki ne poznajo niti malo. Zahodni Bog je namreč že dalj časa mrtev, kar preprosto pomeni, če smem parafrazirati Nancyja, da nima telesa in da ni materialen.

Mislim na JK-ja, na njegov corpus in na naravo svetega duha, zaradi katere lahko govorimo o odpiranju in o neskončnem.

Strinjam pa se tudi z Glucksmannom, da je Bog zares mrtev zgolj v Evropi, medtem ko je v Ameriki in drugje po svetu na žalost še vedno živ, kar pomeni, da ima telo in da je materialen.

Nekatere zadeve so se zato že razvile tako daleč, da je vprašanje, če jih je še mogoče ustaviti. Konec je nedvomno blizu.

Bog nikakor ni svoboden, da bi arbitrarno ali po svoji volji izbiral med dobrim in zlim. Nujno izbira dobro in terja od ljudi, da se odločajo za dobro. Človek prav tako ni svoboden, da izbira, kar mu je bolj pri srcu, temveč je določen, da se odloča za dobro. Nobene svobode ni v tem. Človek se preprosto mora ravnati po bogu, kar pomeni, da mora delati, kar je treba, je dobro in je nujno.

Ateizem je zato naporen in zahteven, medtem ko je sklicevanje na Boga zgolj sprenevedavo. Ni naključje, da je naslov knjige Christopherja Watkina Difficult Atheism. Njen podnaslov je: Post-Theological Thinking in Alain Badiou, Jean-Luc Nancy and Quentin Meillassoux. Berem jo zaradi priprav na ponedeljkovo predavanje v Ljubljani, pa tudi zaradi časov, v katerih postavljajo vsepovsod bodeče žičnate ograje, obrat v desno pa je tako rekoč radikalen in ga bo težko ustaviti. Kot sem zapisal že pred časom: vse nas bo presenetilo. Poleg tega gledam še serijo Peaky Blinders.

Če bi sedel Bog zunaj našega sveta in ga objektivno opazoval, bi bilo vse v redu. Človek bi v odnosu do njega, ki ga imenujemo vera, prav tako objektivno spoznaval svet. Toda Bog ne more obstajati zunaj sveta, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja. Človekova potovanja do meja racionalnega, razumnega in senzoričnega se ga pravzaprav sploh ne morejo znebiti. Nujna je askeza, o kateri je govoril Jacques Derrida. Kaj to pomeni?

Askeza, o kateri govori Derrida, pomeni nadaljevanje življenja po spoznanju prave narave boga. Nadaljevanje je tako, da človeško bitje, ki je resnično spoznalo naravo boga, odkriva in prepoznava v sebi zmožnost za vztrajanje v resnici, ki ima gotovo nenavadne in za marsikoga šokantne posledice oziroma učinke.

Bog kot princip, ki jamči za racionalnost sveta, ne more umreti, saj ni bitje. Morda pa je najpomembnejše res to, kar poudarja Badiou: filozofija vrednoti zgodovino, ne vrednoti zgodovina filozofije. Kakšno je to vrednotenje, če upoštevamo spoznanja o naravi askeze, o kateri govori Derrida?

Filozofija vrednoti zgodovino natanko v njeni končnosti. Vrednoti jo tako, da presoja razmerja med končnim in neskončnim.

Neskončno ne prihaja z neba ali celo iz nebes, temveč ga razumemo in prepoznavamo kot nadaljevanje končnega. Kant je zato vztrajal pri ponavljanju. Nekatere zadeve na tem svetu zgolj ponavljamo – na primer pravične geste, vztrajanje pri učinkih resnice v družbenem polju. To preprosto pomeni ponavljanje tega, kar je pristna in zares radikalna zmožnost vsakega človeškega bitja.

V človeški naravi je tudi zmožnost za zlo, kot je vse življenje ponavljal Kant, toda to še ne pomeni, da se ljudje ne morejo odločati za dobro.

Človeška bitja lahko spreminjajo eksistence na bolje edino tako, da skušajo biti zvesta resnici in njenim postdogodkovnim učinkom v družbenem. Za tako vztrajanje Bog ni potreben. Kantu je zato vseeno, ali Bog obstaja ali ne, kajti vse je v umu in človek, ki je zvest, vztraja v resnici.

Vztrajanje v resnici je izjemno pomembno, kajti ljudje, ki ne vztrajajo, naredijo včasih kaj takega, da ni več poti nazaj. Ustvarijo posledice ali učinke, ki jih preprosto ni mogoče popraviti.

Danes živimo v takem svetu. Kapitalizem je napredoval do točke brez vrnitve. In vojna v Iraku, utemeljena na popolni laži, sodi v isti register.

Resnica je več kot človek. Je več kot njegov ego in je več kot njegovo premoženje. Izkušnja resnice je zato izkušnja nečesa, kar ni človeško. To je izkušnja, ki jo ima Platonov filozof, ko zapušča votlino. Te ne zapušča zaradi sebe, temveč zaradi resnice, ki ji je podrejen.

Govorim o odpiranju. Človek se lahko odpre neskončnemu, lahko odide iz votline, lahko je zvest resnici. S svojo držo, z vztrajanjem odpira nove prostore, ki tvorijo svet, za katerega sem že pokazal, da je lahko samo za vse, ne mora pa biti za elite.

V takem svetu ni izključevanja. Vsi veliki ideali človeštva (resnica, etika, zvestoba) se uresničujejo natanko skozi njegovo ustvarjanje. Človek, ki vztraja in je zvest, predstavlja neskončno v končnem. Je končno bitje, vendar živi, kot bi bil nesmrten.

Svet ima bodočnost le, če bo veliko ljudi zmožnih zastopati neskončni odnos neskončnega v končnem, če bodo torej zmožni za čisti presežek nad svetom in eksistencami – onkraj sebe in znotraj sebe, kot bi rekel Nancy. V svetu, seveda, ki ga šele ustvarjamo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 Aleš Čermelj 23:53 16-11-2015
http://www.rtvslo.si/svet/libanon-zaluje-po-napadih-v-katerih-je-umrlo-najmanj-41-ljudi/378619
http://www.rtvslo.si/svet/odgovornost-za-krvavi-obracun-s-hezbolahom-v-bejrutu-prevzel-is/378535
Portal rtvslo.si je poročal tudi o napadih v Bejrutu.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži