Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jezus pa je rekel: kjer se bosta dva ljubila, bom jaz med njima. Ni rekel, kjer se bosta ljubila en moški in ena ženska. Sveti duh je torej povsod tam, kjer se ljudje ljubijo, pri čemer ni pomembno, kakšnega spola so. Spol preprosto nima nobene zveze z zmožnostjo človeških bitij za ljubezen. In Giorgio Agamben ima prav, ko trdi v knjigi Pilato e Gesú, da so Jezusovi učenci kreativni ljudje, ustvarjalci novega, ne pa bolj ali manj natančni zgodovinski kronisti. V resnici so priče in Jezus je dogodek v strogem pomenu besede, kar pomeni, da odpira povsem nove svetove in omogoča nove možnosti skupnega življenja ljudi. Vsak človek se kajpak odziva na dogodek na svoj način, saj drugače ne more biti, ker smo ljudje različni med seboj. Pozivanje na referendum, ki bo čez mesec dni, češ da je družina samo skupnost moškega, ženske in otrok, zato ni vračanje v temo srednjega veka, temveč je, metaforično vzeto, vračanje v kameno dobo in v primitivne čase. Za večino ljudi bo ta svet še naprej zgolj dolina solz, v kateri ne bodo povedali prav dosti, temveč bodo v glavnem ponavljali že izrečeno, že povedano in obrabljeno.

Sicer pa bo danes veliko fuzbala. Da življenje ne bo tako prazno in bo mogoče navijati za naše, doživljati domoljubna čustva in za hip pozabiti, kako mizeren je svet. Spektakel bo potekal pod Kalvarijo, ki zastopa Jezusov križev pot; natanko v času tekme bom imel o tem predavanje v Celju. A ljudje se v vsem času, ki je minil od Jezusove smrti na križu, od njega niso naučili tako rekoč ničesar. Tisti, ki sedaj postavljajo bodeče žice, pa se sploh niso. Najslabše od vsega je, da niti ne kažejo interesa za učenje, zato tudi ne poslušajo in ne slišijo. Sicer pa vsevprek trdijo, da so temelji slovenskega življenja in celo Evropske unije krščanski; brez Jezusa seveda ne bi mogli niti nastati, toda Jezus je danes tako pozabljen, kot je bil vselej.

Mislim na ekonomijo odrešitve. Fuzbal nikogar ne odreši. Spektakli nikogar ne odrešijo. Ko luči ugasnejo, je življenje enako prazno, kot je bilo prej. Oblast nikogar ne odreši. Pravna država nima nobene zveze z odrešitvijo. Fetiši, ki jih je mogoče kupovati, ne napolnijo praznine. Zaradi njih je ta le še bolj mizerna in patetična.

Jezus je tudi rekel, naj ne sodimo, da nam ne bo sojeno. Sam ni prišel na ta svet, da bi sodil, temveč je prišel, da bi ljudem pokazal pot odrešitve, da bi pričeval za resnico, da bi bil torej priča. Toda odrešitev je za človeške osebke zahtevna in izjemno naporna.

Denar je ne zagotavlja, premoženje tudi ne. Pravzaprav ni nobenega zagotovila, da se bo odrešil en sam človek. Jezusu je to popolnoma jasno. Človek je in nič človeškega mu ni tuje. Dobro ve, kakšni so ljudje in česa so zmožni.

Ve pa tudi, da v historičnem trenutku pričuje za nekaj ahistoričnega, večnega in univerzalnega. Ne dela si iluzij, da bodo ljudje zlahka razumeli njegovo delovanje, da se bodo sploh potrudili, da bi kaj razumeli.

Ljudje so po naravi zmožni za zlo in večja verjetnost je, da se bodo odločali za zlo kot pa za dobro. Je manj naporno. Satan se zato odzove na željo. Mimogrede jo izpolni – plačilno sredstvo je kajpak duša.

Morda je najbolj srhljivo spoznanje, da kapitalizem kot neosebna mašina še najbolj potrebuje ljudi brez duše. Ti so daleč najbolje prilagojeni njenemu delovanju, ki nima niti smisla, niti smotra, niti cilja.

Obstaja razlika med historičnim in ahistoričnim, med večnim in partikularnim, med univerzalnim in tem, česar se ljudje oklepajo na tem svetu. Jezus zato ne pričakuje veliko od ljudi. Ne sodi jih in ne misli, da se bodo spremenili, saj mu je jasno, da se vselej odrešijo le nekateri.

Strogo vzeto, Poncij Pilat ne ve in ne more vedeti, kaj naj stori, ko stoji pred njim Jezus, obtožen, da se izdaja za judovskega kralja in da ima neposredne stike z bogom. Poncij Pilat ne more razumeti Jezusove drže na tem svetu, čeprav je zmožen misliti in bi lahko dojel, kdo je Jezus v resnici. Ne more iz svoje kože, ne more se upreti položaju, ki ga zaseda, saj je oblastnik, od katerega se pričakuje, da bo izvajal oblast.

Kdor izvaja oblast, ne razmišlja. Nemogoče je početi oboje: biti oblastnik in misliti samo oblast. Človek lahko misli ali pa tako in drugače zastopa oblast; zastopa jo kot gospodar ali kot hlapec.

Podobno Jezus ne more pričakovati, da ga bodo ljudje, za katere zastopa resnico, je iz resnice in je obenem pot odrešitve, sprejeli z obema rokama.

Kaj namreč hočejo ljudje? Pravno državo. Pravico na sodišču. Kaj pa pravičnost? Morda. Kako pa je z odrešitvijo? Ta je trši oreh.

Spontani pogled na svet pravi, da ni videti, da hočejo ljudje odrešitev. Tudi oblast pravi, da je za pravo, pravičnost, ne črhne pa nobene o odrešitvi in resnici. Zastopniki kapitalizma se jim pridružujejo – ali pa se oni pridružujejo njim. Zdi se, da Jezus definitivno nima česa iskati na tem svetu in da njegovega pričevanja nihče ne potrebuje.

Jezusa potrebujejo le kot ikono, podobo in vzvod patetičnih čustev, ne potrebujejo pa ga kot izhodišče za razmišljanje.

Pa vendar Poncij Pilat ne izreče sodbe. Ne obsodi Jezusa. Zastopa oblast, toda v resnici se ne obnaša kot oblastnik, kar je zelo nenavadno. Jezusa pravzaprav sploh nihče ne obsodi. Na koncu zmaga volja navadnih ljudi, če smemo tako reči. Poncij Pilat jo sprejme brez ugovarjanja. Ljudje rečejo, naj osvobodi Barabo, ne pa Jezusa, in to mahoma stori. Lahko bi rekli tudi drugače, saj so imeli možnost, a niso. Ne po naključju.

Izjemno pomembno je, pravi Agamben, da sodba nad Jezusom ni bila izrečena. Kakšno sojenje je potemtakem to sploh bilo? Poncij Pilat ni storil, kar so pričakovali od njega. Ni storil, kar bi moral storiti, saj je bila njegova dolžnost, da na koncu jasno izreče sodbo: kriv/ni kriv. A tega ni storil, temveč si je umil roke in se za silo izvlekel iz nerodnega položaja.

Toda ljudstvo ni moglo obsoditi Jezusa, saj ni imelo te funkcije, ni imelo mandata, da stori kaj takega. Kljub temu je Jezus umrl na križu. Dopolnilo se je, kar se je moralo dopolniti.

Jezusova smrt na križu torej ni rezultat pravičnega sojenja in izrečene sodbe, temveč je barbarsko dejanje ali zločin. Jezus ga je kljub temu sprejel, tako kot je štiri stoletja pred njim Sokrat sprejel nepravično sodbo in prav tako umrl.

Spektakli pod Kalvarijo se bodo nadaljevali. Ljudje bodo verjeli vanje, prepričani bodo, da so potrebni in dobri. Toda objektivno dejstvo bo še naprej tole: kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen (Jn 3, 18). In teme ne bo razsvetlil noben spektakel. Sojenje je že poteklo in sodba je že bila izrečena.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži