Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Neka dijakinja mi je danes rekla, da ji je čisto nerazumljivo, da jo poslušam. Saj me v življenju nihče ne posluša, je dodala. Vsi mi zgolj govorijo, kaj moram narediti, v čem nisem dovolj dobra, kaj je narobe z mano, da se moram še bolj potruditi. Številni ljudje kar naprej kritizirajo – drug drugega, sebe in otroke, če jih imajo. Tako sem jih odvrnil. Kako je potem sploh mogoče, da me nekdo kar posluša in posluša, je nadaljevala. Včasih res težko verjamemo, da je na svetu tudi kaj lepega, da obstajajo dobri ljudje in da je prava ljubezen zares mogoča. Zakaj tudi vi niste taki, kakršni so drugi, me je vprašala. Ne morem sprejeti, da me poslušate, je končno sklenila. Jasno je bilo videti, da misli resno. Ne morem vam govoriti, ker nisem navajena govoriti, saj me itak nihče ne posluša. Odvadila sem se govoriti o sebi in drugim ljudem ne pokažem svoji pravih misli, občutkov in čustev. Kažem jim samo tisto, kar je zame najbolj varno, da me pustijo pri miru. In tamle zunaj je ogromno ljudi, ki doživljajo svet na povsem enak način, kar pomeni, da so zgolj brezbrižni, pa tudi depresivni in nesrečni, nezadovoljeni, nezadovoljni, nevrotični, živčni in duhovno razrvani. Imajo pa na voljo spektakle, boj zoper teroriste, spremljajo lahko postavljanje bodečih žic in poslušajo politike, ki ne razumejo sveta, pa vendar nenehno govorijo in govorijo o njem, kot da so popolni poznavalci tega, kar se dogaja okoli nas in zaradi česar gre ta svet počasi h hudiču, saj je čisto mogoča tretja svetovna vojna, kapitalizem pa tako ali tako tone, kajti profitabilnost nenehno pada, investicij v tovarne, orodja in stroje je vse manj, fiktivnega kapitala je vse več, elite pa vse bolj bajno bogatijo na račun vseh drugih ljudi. Medijski hlapci medtem nenehno žlobudrajo, kako so uspeli v življenju. V resnici pa uspeh v življenju merimo s popolnoma drugačnimi vatli.

Jutri začenjam z dvodnevnim seminarjem z naslovom Uvod v pozitivno psihologijo. Ne bomo zgolj meditirali, poslušali glasbe, gledali filmov, se sproščali in uživali v kvalitetnem skupnem druženju, temveč se bomo tudi pogovarjali. Pravzaprav se bomo pogovarjali veliko, ker je vse preveč ljudi, ki nimajo nikogar, s katerim bi se lahko zares pogovarjali; zlasti pa se bomo učili poslušati in slišati drug drugega. Slušateljem želim predstaviti tudi nekaj idej, ki predstavljajo ultimativna vprašanja o naravi človeške eksistence. Rad bi, da razmišljajo o njih in se pogovarjajo tudi doma, v družinskih krogih. V ta namen sem prebral tudi tole knjigo: What's It All About – Philosophy and the Meaning of Life, ki jo je spisal Julian Baggini.

Čisto naključje je, da poteka seminar prav v času, ko se številni ljudje po vsem svetu (vnovič) sprašujejo, kaj se dogaja, kaj je narobe, kam gre ta nori svet, saj ni videti, da sploh kdo ve, kako zajeziti teroriste in kako še nadaljevati z razvpito vojno zoper terorizem, kako zajeziti naraščanje bogatenja elit in kako dati delavcev delo, da bodo lahko dostojno živeli, kako ustaviti podnebne spremembe in preprečiti nove katastrofe. Saj nam že zdrav razum pove, da z bombami ni mogoče pobijati posameznikov, ki so se sami pripravljeni ubiti sredi kake ulice, poleg tega pa nam je tudi povsem jasno, da večina ne bo nikoli uspela in postala premožna, ker imajo skoraj vse premoženje v rokah elite, ki ga gotovo ne bodo prepustile delavcem in vsem drugim ljudem.

Prvo vprašanje, s katerim se bomo soočili in se učili o njem razmišljati, se nanaša na identiteto vsakega posameznika. Kdo torej sem? Kaj me določa? Kdo ali kaj sem, ko odvržem vse iluzije in maske? Kakšno je jedro moje identitete, če sploh obstaja?

Drugo vprašanje je tole. Kako sem lahko srečen? Imam sploh pravico biti srečen? Zakaj je v mojem življenju toliko dolgočasja, zakaj sem nezadovoljen z življenjem? Kaj sploh je dobro življenje? Je to, kar je, vse?

Pogovarjali se bomo drugi z drugim. Govorili bomo o sebi. Poslušali se bomo. Vse to je zelo preprosto, pa vendar je tega v življenjih ljudi zelo malo, včasih pa tega sploh ni, saj se ljudje ne poslušajo in pogovarjajo, poleg tega pa se tudi ne znajo, ker se niso nikoli naučili. Kaj potem sploh je?

Odgovora ni, bomo pa šli na referendum ter modrovali o družinah. In spregledali, kaj je bistvo vsake družine.

Bistvo družinskega življenja ni, da ima oče moške gene, mati pa ženske. To preprosto ni pomembno in nima nobene resne zveze z družino in družinskim življenjem. Pomembno je šele tole.

Presojanje kakovosti družinskega življenja, saj prav za kakovost gre, ni odvisno od genov in vplivov kozmičnih sevanj, je pa odvisno od odgovorov na tri zelo preprosta vprašanja.

Prvo vprašanje. V kolikšni meri so zadovoljene potrebe vseh članov družine? Ne le očeta, temveč tudi žene in otrok.

Drugo vprašanje. Kako pogosto in kako močno družinski člani uživajo v skupnem preživljanju časa? Ne vsak zase, temveč skupaj. In mislim na uživanje, zadovoljstvo, ne na dolgočasne dnevne rutine.

Tretje vprašanje. Koliko možnosti ima vsak družinski član, da počne tisto, kar je zanj zares pomembno? Zopet mislim na vse družinske člane, tudi na dojenčke.

Takih vprašanj na referendumu seveda ne bodo zastavljali, so pa ključna za ugotavljanje, kako kakovostno živijo ljudje. Ne gre namreč zgolj za ugotavljanje, da živijo, saj je do smrti vse življenje: do smrti živijo tudi tajkuni, alkoholiki, pedofili, pretepene matere in zanemarjeni otroci. Odločilna je kakovost skupnega življenja. Če ne mislimo na skupno življenje, je sam pojem družine povsem odveč, kajti v kapitalizmu itak lahko vsak posameznik preživi življenje, ne da bi se enkrat samkrat povezal s kakim drugim človekom, saj vemo, da je pomembno zgolj tekmovanje in kopičenje premoženja, če ima človek sploh priložnost kopičiti ga.

Kako naj torej preživim življenje, čemu naj se posvečam, kako naj pravilno izbiram? To se nadaljnja vprašanja, s katerimi se bomo srečevali na seminarju.

In ko ga bo konec, se bom začel pripravljati na naslednjega. Povpraševanje ljudi je namreč veliko.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži