Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nadaljujem s seminarjem iz pozitivne psihologije. Povpraševanje je, kot rečeno, velikansko. Ljudje potrebujejo danes psihologijo bolj kot vsakdanji kruh. Vse bolj so namreč samo še strošek, zato zbolevajo, ker jih nadrejeni obravnavajo kot stvari ali predmete. Tudi nadrejeni so pogosto le še brezčutni in neosebni stroji, ki vidijo sočloveka zgolj kot stvar, strošek, nekaj pač, s čimer je treba upravljati, kot se upravlja z napravami. Nekdo mi je poslal statistične podatke o obolevanju zaposlenih v podjetju, kjer dela. Lasje mi gredo pokonci. Mimogrede. Ali ste opazili, da so seminarji iz pozitivne psihologije za velik denar vedno znova namenjeni menedžerjem, politikom, direktorjem, sodnikom, odvetnikom in siceršnji eliti, nikoli pa snažilkam, komunalnim delavcem, ki čistijo greznice, gradbenim delavcem iz nekdanjih republik Juge, šoferjem tovornjakov, gospodinjam, nezaposlenim in upokojencem?

Take so empirične izkušnje, kljub temu pa moramo razmisliti, ali sta psihoterapija in pozitivna psihologija res vse, kar ljudje objektivno potrebujejo, saj niso le psihološka bitja, temveč so tudi družbena; ali pa so celo predvsem simbolna in družbena. Danes se lahko na vsakem koraku prepričamo, kako shizofreno je lahko življenje in kako nemoralni so lahko posamezniki, ki upravljajo s človeškimi viri, kot da so drva ali kante za smeti, ki jih prestavljajo, kamor pač hočejo, da bodo stroški manjši, profiti za elite pa večji.

Dijakinja, o kateri sem pisal, je nato dodala izjavi, ki na nov način osvetljujeta ne le naravo njenega življenja, temveč na žalost tudi naravo življenja številnih ljudi v sodobnem globalnem neoliberalnem svetu.

Prva izjava: hočem izginiti. Dekle ima bistveno manj kot 50 kilogramov in je videti kot okostnjak. Njena izjava se povsem ujema z videzom in njenimi prehranjevalnimi navadami, obenem pa sporoča še veliko drugega.

Človek, ki hoče izginiti, se zagotovo boji sveta in/ali nečesa v njem. Ne želi obstajati, ker zase meni, da sploh ni vreden, da bi obstajal, kar pomeni, da ima malo samospoštovanja ali pa ga morda celo nima.

Če to spoznanje povežemo s spoznanjem iz prejšnjega zapisa, da mladenka nima nikogar, ki bi jo poslušal in se z njo pogovarjal, potem ni težko sešteti ena in ena ter ugotoviti, da je dva. Če nimam nikogar, ki bi me potrjeval v eksistenci, spodbujal in nagrajeval, že tako ali tako ne obstajam in sem kot nekakšen zombi. Ironija je, da ljudje, ki ne obstajajo, zatrjujejo, da hočejo izginiti. V resnici so že izginili, le da tega (še) ne vedo.

Druga dekletova izjava je tale: strah me je življenja. Izjava zgolj zaokroža povedano ter dodaja piko na i. Strah pred življenjem pomeni, da ne želi in ne upa spustiti nikogar v svojo bližino in da živi kot nekakšen samozadosten otok sredi oceana. Tako življenje seveda nima posebnega smisla, smotra ali cilja, zato ni čudno, da pogosto razmišlja o samomoru. Ironija je še enkrat velika: dekle pripoveduje zgodbo drugemu človeku, kar pomeni, da vendarle želi živeti. Življenje je v resnici neuničljivo.

Seveda želi živeti, le da ne želi živeti na način, kot je opisan. Želi živeti na drugačen način. Drugačno življenje pa ni odvisno le od nje. Tu se nujno srečujeta psihologija in sociologija, saj želijo drugače živeti številni ljudje, ne le ona.

Drugačno življenje namreč je možno in prav ljudje, ki razmišljajo kot dekle, so najboljši sogovorci, če hočemo zares dojeti, kakšno je življenje in kakšno naj bi bilo, kajti na tem je nekaj univerzalnega. Ne obračamo se torej na elite in akademike, temveč na vsakdanje ljudi.

Na prvi pogled je videti, da je strah pred življenjem leseno železo, toda tako je le na prvi pogled. Strah pred življenjem je namreč tesnoba, je množica tesnobnih stanj, ki nikakor ne izginejo. Ne izginejo niti ponoči, zato človek, ki ga je strah življenja, ne spi ali pa spi v presledkih. Nenehno se zbuja in je zaskrbljen.

Človek, ki ga je strah življenja, se že zbuja zaskrbljen in je potem zaskrbljen ves dan. Seveda je zaskrbljen, saj se boji vsega, kar bi utegnil prinesti dan. Ljudje nismo naravna bitja.

Dan ni zgolj empirija, na primer ponedeljek, temveč ima množico simbolnih razsežnosti. Niti približno ni vseeno, ali je dan za pripadnika elite ali za snažilko. Njun dan niti slučajno ni enak. Ni enak empirično in ni enak simbolno. Ni enak imaginarno, kar pomeni, da ima prvi neprimerno več možnosti za uživanje življenja in razvijanje lastnih potencialov kot drugi. Na kratko: kreativne možnosti za kakovostno življenje so v prvem primeru preprosto neprimerljive z možnostmi življenja drugega.

Kdo se bo na hitro potolažil, da orisani izjavi pač veljata zgolj za nesrečno dekle in da je svet za večino ljudi sicer še kar lep in v redu. Morda je res tako, najverjetneje pa ni, kajti raziskave potrjujejo, da število depresivnih ljudi ne upada, temveč narašča (cf. Rochus Troger, Globalisierung und Depression, 2014).

In ko govorim o depresiji, ne mislim zgolj na klinična stanja. Daleč od tega. Depresija je vsako upadanje kreativne življenjske energije, njeno blokiranje, je vsako zmanjševanje zmožnosti za kreativno uveljavljanje samega sebe in za ljubezen.

Ljudje, ki jih kapitalizem izkorišča iz dneva v dan, so objektivno depresivni celo tedaj, ko na videz radostno hodijo naokoli in se hvalijo, kako zelo so uspeli v življenju, ker so nakopičili eno milijardo evrov.

Čisto preprosta shema s področja pozitivne psihologije nam pomaga misliti depresijo vsakdanjega življenja.

Na eni strani imamo dolgočasje, apatičnost, tesnobna stanja in zaskrbljenost. Ni pomembno, od kod izvirajo, to nas trenutno ne zanima; za številne ljudi je že osnovna raven vsakdanjega življenja zaznamovana z vsemi štirimi izrazi, kar pomeni, da je že vsakdanje družbeno in simbolno okolje depresivno. In depresivnih okolij ne zdravimo z antidepresivi, kar je menda očitno in razumljivo; s psihoterapijo pa tudi ne.

Vsakdanje življenje, ki je zaznamovano s predstavljenimi izrazi, prinaša in postavlja pred ljudi izzive. Ljudje, ki so zaskrbljeni, apatični, tesnobni in zdolgočaseni, se na izzive praviloma odzivajo tako, da so neuspešni. Taki so zato, ker so zmožni odzivati se le na nizka pričakovanja, zaradi česar se njihove kognitivne zmožnosti sčasom še znižujejo. Taki ljudje živijo v začaranih krogih nizkih pričakovanj, nizkega samospoštovanja in nizkih dosežkov, ki vlečejo za seboj nizka pričakovanja.

Na drugi strani so visoka pričakovanja, ki pa niso poveza s tesnobo, z zaskrbljenostjo ali apatičnostjo, temveč so povezana z visokim samospoštovanjem ljudi, z njihovo odprtostjo ter zmožnostjo za disciplinirano delo in kreativnost.

Zgolj preprost sociološki vpogled v naravo družbenega življenja je potreben in takoj nam je jasno, koliko ljudi ima empirične pogoje za opisane načine soočanja z vsakdanjimi izzivi. Pozitivna psihologija sicer ponuja postopke, procese, metode in vse drugo za delo s posamezniki in skupinami, toda to je šele pol zgodbe.

Nadaljevanje ni psihološko, saj je sociološko. Nemogoče je namreč deliti vednost na posamezne panoge, saj vsak človek živi v družbi, kar pomeni, da je družbeno bitje. Drugače rečeno: vsako resno pogovarjanje z ljudmi mora voditi k družbenim spremembam. Nemogoče je obravnavati ljudi kot psihološka bitja, če pa je očitno, da so simbolna in tudi družbena.

Etično je, da pozitivna psihologija spodbuja ljudi k družbenim spremembam. Če jih ne spodbuja, je neetična. V kapitalizmu je tako dokazano, da predstavljata sodelovanje in solidarnost boljše koordinate dela v podjetjih kot tekmovalnost in hierarhično urejena razmerja med delavci oziroma elitami. Enako je dokazano, da so delavci z visokim samospoštovanjem, z visoko stopnjo samozavesti bolj produktivni, bolj kreativni, bolj kognitivno učinkoviti kot ljudje z nizko stopnjo samospoštovanja in z nizkimi pričakovanji do sebe oziroma do življenja.

Pozitivna psihologija, ki ne zmore misliti takih koordinat družbenega delovanja ljudi, ni pozitivna, kar pomeni, da ni afirmativna, to pa obenem pomeni, da je objektivno v službi Kapitala.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži