Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V Ljubljani se je začel knjižni sejem. V četrtek, 26. novembra 2015, bo na njem predaval tudi izjemni francoski filozof Jacques Rancière. Sočasno z njegovim prihodom v Ljubljano izhaja prevod knjige z naslovom Aisthesis: prizori iz estetskega režima umetnosti. Na tem kraju pa želim spregovoriti o njegovi knjigi, ki je izšla že davnega leta 1981. Njen naslov je La nuit des prolétaires: Archives du rêve ouvrier. Posvečena je nočem delavcev iz XIX. stoletja in njihovim sanjam o drugačnem svetu, če smem tako reči. Knjiga je danes enako aktualna, kot bi bila pred stotimi leti, čeprav je na prvi pogled videti, da sanje čevljarjev, krojačev, ključavničarjev, rudarjev, livarjev in drugih delavcev danes res niso pomembne, saj živimo v svetu pametnih robotov, kvantnih računalnikov, digitalnih omrežij in kognitivnega kapitalizma, kot ga imenujejo nekateri. Pa vendar. Temeljna filozofova ideja je namreč univerzalna in brezčasna: enakost inteligenc ali to, kar najdemo v naslovu nekega kolektivnega intelektualnega dela, pri katerem je tudi sodeloval Jacques Rancière, Les Révoltes logiques. Zanimivo bo videti, kako bodo mediji predstavili filozofa slovenski javnosti, ki ga še ne pozna. V naslovu njegovega tokratnega predavanja je namreč besedica revolucija.

Zagotovo je ena ključnih besed, ki jo najdemo v vseh delih, pod katere je podpisan Rancière, emancipacija. To je beseda, ki je ne moremo dobro razumeti, če ne uporabimo pri tem še drugih besed, kot sta participacija in preoblikovanje sveta.

Ko govori filozof o participaciji, misli na resnično, realno participacijo v konkretnem svetu, ne le na besedo ali mrtvo črko na papirju, ki jo lahko izgovori vsakdo, celo vsak politik, in kadar hoče. Prav zato je dobro prebrati njegovo knjigo o sanjah delavcev.

Na prvi pogled se zdi, da je naloga delavcev pač ta, da delajo, da so učinkoviti, mirno in čim cenejši. To pomeni, da nimajo časa za filozofiranje, ki ni delo, temveč je zapravljanje časa, kot je obče znano. No, Rancière misli, da je resnica delavčevega življenja bistveno drugačna ter da filozofiranje ni zapravljanje časa in je nekaj, kar temu ravno nasprotuje.

Aksiom: delavci so v kapitalizmu podrejeni lastnikom Kapitala, zato jih tudi imenujejo delojemalci. To bi moralo biti jasno vsakomur: delavci se prodajajo lastnikom Kapitala. In lastne podrejenosti ne morejo razumeti, dokler o njej ne razmišljajo. Tudi to bi moralo biti jasno.

Rancière je dolgo preučeval življenje delavcev v XIX. stoletju, zato je lahko tudi napisal knjigo o njih. In bolj ko jih je razumel, bolj jasno mu je postajalo, da delavci ne potrebujejo intelektualcev, da jim razlagajo njihova življenja. Delavci si namreč že sami razlagajo svoja delavska življenja, ki jih tudi zelo dobro poznajo.

Joseph Jacotot je bil izvrsten primer učitelja, ki je zastopal pravkar zapisano. Vedel je, da hočejo intelektualci pojasnjevati življenja delavcev, da bi ti bili še bolj to, kar domnevno so, da bi ustrezno zavzemali svoje naravno določene položaje v družbi, da bi bili čim bolje in čim bolj prilagojeni in normalni, še bolj jasno pa mu je bilo, da je potrebna emancipacija, saj je življenje v kapitalizmu nepravično, in da se delavci lahko emancipirajo sami, zanašajoč se natanko na enakost inteligenc. To preprosto pomeni, da na primer sociologi ali ekonomisti niso nič bolj inteligentni od delavcev.

Rancière zato zapiše: sodobne oblike kapitalističnega življenja predstavljajo zlom trga dela, uničevanje družbene in socialne solidarnosti ter oblikovanje izkušenj delavcev, ki so blizu tistim iz XIX. stoletja. Enakost inteligenc je zato ideja, ki jo moramo zagovarjati in zastopati enako močno kot kadarkoli prej, če hočemo biti moralni in če si še želimo pogledati v obraz.

Rancière po maju 1968 opravi obsežno refleksijo koncepta radikalne inteligence in zasnuje nove koncepte o družbenem življenju ljudi, zlasti pa koncept družbenega upora oziroma protesta.

Natanko v tej luči je njegov koncept o nekritičnem in nekritiziranem despotizmu znanosti danes še pomembnejši, kot je bil takrat, kajti despotizem znanosti je danes tako rekoč brezmejen in nevprašljiv. Podobno lahko rečem za Foucaultov radikalni miselni obrat iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, s katerim je avtor pokazal na diskretne strategije oblastnih praks in opozoril na njihovo izjemno moč nad ljudmi, ki se je ti niti ne zavedajo.

Ključni izrazi, s katerimi gradi Rancière svoje koncepte, so: ne-oblast/ne-moč, trpljenje navadnih ljudi, uporništvo. Kljub temu je postajalo iz dneva v dan bolj jasno, da skušajo intelektualci nadzorovati in usmerjati spontana delavska in druga gibanja, češ da prav oni vedo, kakšna bi morala biti in kako bi morala potekati.

Poskusi intelektualcev so zato ves čas poslabševali družbene položaje ljudi, ki so bili ujeti v gospostvene diskurze in so, o tem je ves čas govoril Foucault, na težko pojasnljive načine prispevali k lastnemu hlapčevanju. Prav zato je bil potreben velik intelektualni napor, da bi izoblikovali to, kar so avtorji Les Révoltes logiques poimenovali alternativni zgodovinski spomin. Izhodišče je bila tako imenovana misel od spodaj.

Ne od zgoraj, od intelektualcev, temveč s krajev, kjer potekajo konkretna življenja delavcev, migrantov, nezaposlenih in vseh drugih ljudi.

Pri tem je bilo vsekakor zelo pomembno novo branje Marxa, branje, ki je potekalo kot odkrivanje kontradikcij znotraj samih Marxovih besedil; simptomalno branje, kot bi rekel Freud. Potrebno pa je bilo tudi enako simptomalno branje popularne kulture, ki je nenehno zamegljevala resnico življenja delavcev. Rancière se je ves čas zavedal, da je prava in zares nevarna grožnja oblastnim razmerjem tista, ki izziva in postavlja pod vprašaj navidez naravne in nevprašljive meje med življenjem elit in delavcev.

Resnični nosilci družbenih sprememb zato niso intelektualci, poudarja ves čas Rancière, temveč so delavci, migranti in drugi ljudje, ki odkrivajo v sebi zmožnosti za poezijo, filozofijo, umetnost in razmišljanje, ki na prvi pogled ne povečuje njihovega materialnega blagostanja, temveč jim celo pomaga prezirati ga.

Tak obrat je ključni pogoj za proizvodnjo vednosti o družbenem življenju ljudi, ki ne prihaja iz akademskih krogov, temveč od spodaj, od vseh tistih ljudi, ki so zmožni za ironijo in za vzpostavljanje distance znanja do samega sebe, od ljudi torej, ki niso zastopani, predstavljeni ali reprezentirani v nobenem diskurzu, od ljudi, ki si preprosto vzamejo besedo in z njo nekaj naredijo.

Taki ljudje, pravi Rancière, so resnično radikalni in sposobni premagovati ovire, ki ločujejo ljudi-delavce od ljudi, ki premišljujejo o estetiki sveta in solijo pamet vsem drugim. Delavski voditelji, ki zmorejo ohranjati avtonomijo in moralo delavske kulture, so zato čisto nekaj drugega kot sodobni mnenjski voditelji, dobro plačani humanistični intelektualci in medijsko izpostavljeni motivatorji.

Delavcem namreč ni treba govoriti, da so izkoriščani, saj to vedo bolje od vsakega intelektualca, zaključuje Rancière. Potrebujejo nekaj drugega: idejo, da je njihova usoda lahko tudi kaj drugega, ne le izkoriščanje. Ali drugače rečeno: delavci ne dobijo v srečevanji z drugim navodil, kako naj živijo, da bodo uspeli, da bodo srečni in zadovoljni, temveč dobijo namig, da je drugačen svet mogoč, dobijo spodbudo za revolt, protest in upor zoper izkoriščanje.

Ne gre torej za izboljševanje tega sveta, temveč gre za oblikovanje novega. Rancière zato predlaga samokritično analizo konceptov, s katerimi presojamo zgodovino, svet in sebe v njem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži