Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V Sloveniji živi družina. Jasno je, da je srečna in da sosedje ne dvomijo, da je res taka; morda ji kljub vsemu celo zavidajo in obenem po malem redno strašijo svoje otroke, naj pazijo, kaj si bodo o njih mislili sosedje. Itak. Sestavljajo jo: heteroseksualni oče z moškimi geni, heteroseksualna mati z ženskimi geni, hčerka. Vsi trije so kajpak heteroseksualni. Imajo ustrezne gene in so pravilno spolno usmerjeni, če sprejmemo dogmo, ki prihaja z desne. Živijo v slovenski kulturi, kar med drugim pomeni, da se hčerka ne pokriva z ruto in si z njo ne zakriva obraza. Imajo zgolj drobcen problem. Oziroma ga ima hčerka. Starša ga nimata, oziroma se ga ne zavedata, čeprav živijo vsi trije že dalj časa pod isto streho. Če smo čisto natančni, nezavedno vedo za problem, toda obenem so se pripravljeni sprenevedati in se obnašati, kot da tega ne vedo; ljudje se lahko na tak način sprenevedajo tudi vse življenje. In kakšen problem ima hčerka?

K meni hodi že nekaj časa. Danes je najin pogovor potekal takole.

Zakaj me poslušate? Nisem navajena, da me kdo posluša. Mislim si, da ste pač tak človek, ki sprejema druge ljudi. Ni pa to običajno, ker drugi niso taki.

Resnično. Zakaj, čemu bi človek poslušal drugega človeka in izgubljal čas z njim? Zakaj bi mu bil naklonjen, zakaj bi bil odprt do njega, če pa je očitno, da v življenju ne smeš biti odprt, ker te lahko drugi ljudje mimogrede izkoristijo, to pa je tebi zgolj v škodo. Kakšno korist imaš torej od odprtosti, sprejemanja in poslušanja drugih ljudi?

Zase vem, da sem neumna.

In kaj je neumnega na tem, kar delaš?

Včeraj sem sanjala. Okoli mene je bila samo tema. To gotovo ni dobro. Polna sem negativnih občutkov. V meni je toliko jeze, besa in žalosti. Vseh občutkov sploh ne znam opisati. Povejte kaj, drugače bom začela jokati.

Jokaj.

Čustva moram zadrževati zase. Sem že dovolj stara. Odrasel človek zadržuje čustva zase. Grabi me panika.

Od kod ideja, da mora odrasel človek zadrževati čustva zase? Kaj pa je ljubezen? Kako naj ljubi, če zadržuje ljubezen zase? Ali nista za ljubezen potrebna dva? Saj sta tudi za jezo potrebna dva. Na koga si jezna? In od kod panika?

Ali ni noro, da ste mi vi v pol ure pokazali več naklonjenosti kot moja starša v dvajsetih letih?

Povej mi kaj o starših.

Nisem se še normalno pogovarjala z njima. Ko smo skupaj, se moram vedno potegniti nazaj. Če grem proti njima, se umakneta, oziroma se ne odzivata. Neumno je, da si želim njune bližine.

Kako je lahko bližina drugega človeka povezana z neumnostjo? In ali niso starši po definiciji blizu svojim otrokom?

Rodila sta me, spravila sta me na ta svet, dala sta mi vse. Imam vse, vendar je premalo. Kako čudno se sliši. A moram biti mogoče robot? Na žalost imajo ljudje čustva. Vem, da me imata rada, ne vem pa, če sta mi to kdaj pokazala ali mi rekla, da me imata rada.

Človek čuti, kdaj ga ima kdo rad in kdaj ga ne mara.

Od njiju dobim veliko tišine. Potrebujem čustva, dobim pa tišino. A sem neumna?

Neumnost nima nobene zveze s tem.

Vse skupaj je neumno. Zakaj vam sploh govorim o tem! Vsi smo odrasli in odrasli ljudje imajo čustva zase. Zakaj me sploh poslušate?

Zakaj človek ne bi poslušal drugega človeka? Zakaj mu ne bi bil naklonjen? Zakaj si ne bi želel njegove bližine, zakaj si ne bi želel topline, ki jo omogoča bližina drugega človeka? Morda pa je poslušanje drugega človeka zastarelo in ljudje tega v resnici ne potrebujejo. Mogoče lahko vsak človek živi zase, po svoje, kot kak robot, ki ne potrebuje drugega robota. Robot potrebuje zgolj serviserja, vzdrževalca, nekoga, ki ga popravi, ko se pokvari. Ali pa ga preprosto zamenjajo z novim. Svet se spreminja in časi se spreminjajo. Danes je drugače, kot je bilo včasih.

Razočarana sem nad seboj. Jezna sem na sebe. Bolj se moram potruditi.

Potruditi za kaj? Živimo v svetu, v katerem je zelo pomembno truditi se. Človek mora nenehno delati in ne sme preveč počivati. Ne sme lenariti in zapravljati časa. Čas je denar. Treba je delati.

Jaz sem tak bedak. Komaj čakam, da pridem k vam na pogovor. Vem, da je to absurdno. Počutim se krivo.

Človek je lahko kriv, ker je v stiku z resnico lastne eksistence. Ko jo spoznava, odkriva, da je to samotno početje, ki mu drugi ljudje niso naklonjeni. Številni ljudje ne delajo ničesar takega. Ali pa ne povedo drugim, da tudi sami v samotnih nočeh razmišljajo o istem. O resnici, o iskrenosti, o poštenju, o pravičnosti. Ne razmišljajo o groznih rečeh, čeprav je razmišljanje o resnici življenja lahko grozna. Življenje samo je namreč pogosto grozno. Ni grozen človek, ki razmišlja o njem.

Pogovor bova nadaljevala drugič.

Sicer pa so raziskave pred nekaj dnevi postregle z objektivnim podatkom, da je med odraslimi Američani 3 % moških in 2,7 % žensk, ki niso heteroseksualni. Še pomembnejše pa je spoznanje, da šele v zadnjem času znanstveniki ustrezno raziskujejo sam pojem privlačnosti, ki je zagotovo ključna za razumevanje, zakaj so ljudje sploh skupaj, zakaj želijo biti skupaj in kaj želijo početi skupaj.

Ko torej govorimo o privlačnosti, mislimo na zmožnost človeških bitij, da se približujejo drug drugemu in da so skupaj. Ne odbijajo se in med njimi ne zija ledena razpoka, tako kot zija v predstavljeni srečni slovenski družini, v kateri najverjetneje gojijo slovensko kulturo in slovenske vrednote in slovenski način življenja, karkoli že to pomeni.

Berem fenomenalno knjigo: Chris Meyers, The Moral Defense of Homosexuality: Why Every Argument against Gay Rights Fails, New York, London: Rowman & Littlefield, 2015.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Nataša 10:01 27-11-2015
Dušan, nad vašo kolumno nimam pripomb.Zanimiv bi bil podatek,koliko takih družin v Sloveniji -"srečnih in zadovoljnih,norrmalnih"-živi, oz.mislijo da živijo, v resnici pa še v najhujših grozljivkah ne vidiš tega kar se dogaja med štirimi stenami.Ne vem,morda pa sem jaz zombi.Lep pozdrav Nataša
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži