Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Argument slamnatega moža pomeni, da nekdo ustvari vtis, kot da njegov nasprotnik, s katerim se ne strinja, zagovarja nekaj, kar mu je podtaknil oziroma pripisal. Torej napada nekaj, česar nasprotnik sploh ne trdi ali zagovarja. Takega vedenja je v vsakdanjem življenju, kolikor hočete. In v teh krajih bomo šli čez nekaj tednov na referendum, na katerem bomo odločali o nečem, kar bi moralo biti sicer nevprašljivo: egalitarnost in univerzalna enakost pravic. O tem preprosto ne moremo imeti referenduma, ker je referendum sprt z logiko in z razumom, taka sprtost pa ne more biti v redu in ne more biti dobro. Ljudi torej ne sprašujemo na referendumu, ali je tri krat tri devet, ker že vemo, da je devet, in nas ne zanima, kaj si o tem mislijo. In če mislijo, da je homoseksualnost moralno sporna, se preprosto motijo, kajti vedenje je moralno sporno le tedaj, ko ima negativne ali destruktivne posledice, kar pomeni, da je na primer nepravično, nepošteno in kako drugače predstavlja zlo. Homoseksualna človeka, ki se ljubita in želita imeti otroke, da bi skupaj tvorili družino, samo zaradi homoseksualnosti in medsebojne ljubezni ne moreta povzročiti nobene škode in ne moreta prizadeti nobenega človeka. Tako homoseksualnost kot ljubezen sami po sebi ne moreta biti moralno sporni, tudi če se komu zdita sporni, ima intuitivni občutek, da sta sporni, verjame, da je to nenaravno, se mu zdi, da je tako vedenje Bogu sporno, ali pa mu je ptičica prišepnila, da je oboje problematično.

Ni pa problematično, kar sledi. Aksiom: ne obstajajo normalni ljudje. Obstajajo zgolj različni ljudje; vsak človek je vsaj malo različen od vsakega drugega človeka. Normalnost je zato pomembna le za vse tiste, ki hočejo nadzor nad ljudmi, kar pomeni, da jih hočejo nadzorovati in spravljati v kalupe, da bi bilo videti, kot da so enaki. Toda s tem je povezan nadvse zanimiv problem.

Živijo namreč kradljivci, tatovi, roparji in drugi hudodelci; živijo v vsaki družbi. Živijo tudi morilci. Pa alkoholiki, živijo obsojeni zločinci, živijo pedofili, ljudje, ki lažejo, živijo nemoralni ljudje, ki so perverzni, živijo psihotični ljudje, blazni ljudje, nori ljudje.

In niti enkrat še ni bilo referenduma, na katerem bi navadne ljudi spraševali, ali so za to, da imajo vsi našteti pravico do poroke in otrok. Niti enkrat samkrat ni nihče javno načel vprašanja, ali imajo lahko zločinci, ko pridejo iz zapora, družino. Je pa narejenih milijon študij, ki nesporno dokazujejo, kako kvarno vplivajo na otrokov razvoj alkoholiki, živčni ljudje, depresivni ljudje, nevrotični ljudje, moralno izprijeni ljudje, pedofili in drugi. Pa vendar ni bilo doslej še nobenega referenduma z vprašanjem, ali smejo ljudje, ki ne znajo vzgajati otrok, le-te sploh imeti. Ali je moralno in etično sprejemljivo, da vzgajajo starši nevrotične otroke, depresivne otroke, agresivne otroke, mladoletne prestopnike, samomorilne otroke, prestrašene otroke, ki se zatekajo k analitikom in terapevtom, ker preprosto nimajo nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjali? Kaj je narobe s tem svetom, da je nenadoma silno pomembno vprašanje, ali smejo imeti homoseksualci otroke ali ne?

Meni je vseeno za pravice gejev in lezbijk in vseh drugih, ki niso heteroseksualci, piše Chris Meyers v odlični knjigi z naslovom Moral Defense of Homosexaulity, ni mi pa vseeno, ker sem filozof, da ljudje govorijo neumnosti in da ne razumejo razlike med partikularnostmi in univerzalnostjo.

Univerzalnost tako pomeni, da imajo vsi ljudje enake pravice. Če bi trdili, da jih imajo le nekateri, tega ne bi mogli nikoli dokazati, zato bi lahko zgolj zatrjevali in uporabljali silo, ne pa argumentov.

Homoseksualci zato ne potrebujejo nobenih posebnih pravic in jih tudi ne terjajo. Univerzalne pravice jim povsem zadoščajo. In če bi jih že terjali, jih nikakor ne bi smeli dobiti. Pa jih ne terjajo, kot rečeno.

S homoseksualnostjo je vse v redu. Je naravna. Med živalmi je je, kolikor hočete. In vseh drugih oblik spolnega življenja tudi. Na njej ni ničesar moralno spornega. In če nekaj ni moralno sporno, ne moremo spraševati ljudi, ali tisto odobravajo ali ne. Pomembno je, kaj je objektivno res, ne to, kar ljudje mislijo ali verjamejo, da je res.

Če bi bilo za obstoj občestva pomembno, kaj ljudje mislijo, da je res, ali celo verujejo v to, bi se lahko hitro zgodilo, da bi občestvo propadlo. Če bi na primer verovali, da je uživanje klorovodikove kisline na tešče vsako jutro res koristno za prebavo, pri tem pa jih ne bi niti najmanj zanimalo, kaj o tem pravi znanost, bi bile posledice zanje zelo hitro zelo katastrofalne.

Živimo v svetu, v katerem bo vse pomembnejše, kaj o življenju ljudi povedo znanstveniki, ne verske avtoritete ali drugi ljudje, ki se sklicujejo na vero oziroma njej podobne vraževerne zadeve. Znanstveniki so namreč ljudje, ki pridejo do spoznanj o naravi realnosti na podlagi dvoma, skepse, eksperimentov in neskončnega preverjanja lastnih trditev. In že njihov način dela je zato dober v strogem pomenu besede.

Ljudi bi torej morala zanimati resnica lastnih življenj. Vem, da jih pogosto ne, zato sem zapisal, da bi jih morala.

Na mestu pa ni le znanstvena lekcija, temveč je tudi filozofska. Tako filozofija kot znanost nam namreč povesta, da je naloga razmišljajočega človeka kritično postavljanje pod vprašaj lastnih prepričanj.

To je bržčas najtežja naloga, pred katero se lahko znajde človek kot simbolno bitje. A prav to je treba vedno znova narediti. Občestvo, ki ne postavlja pod vprašaj lastnih prepričanj, je dolgoročno obsojeno na propad.

Ljudje, ki ne postavljajo lastnih prepričanj pod vprašaj, jih ne morejo spremeniti. Če jih ne spremenijo, jih zgolj zatrjujejo – vedno znova na enak način. Takih ljudi ne sprašujemo po njihovih mnenjih, saj so vedno enaka, saj bi bilo morebitno spraševanje neučinkovito in celo nesmiselno. Ne sprašujemo pa jih niti tedaj, ko jih spremenijo, če jih niso spremenili na podlagi dejstev, razuma, logike in logičnega sklepanja oziroma razmišljanja. Ljudje namreč spreminjajo svoja mnenja tudi tako, kot pač človek zamenja srajco in da na svoje telo novo, za katero verjame, da je na primer v tistem trenutku v modi.

Ljudje večinoma ne poslušajo razuma, zato menjajo svoja prepričanja po vetru, kot se reče. Meyers ima prav: mnenja se spreminjajo tudi na slabše. Ali nekoliko drugače: spreminjanje mnenj še ne pomeni moralnega napredka. In prav ta bi nas moral živo zanimati.

Zanimati bi nas moral zato, ker se ljudje s kritičnim razmišljanjem ter z rabo razuma in logike približujejo resnici in jo razumejo; ker jim razumevanje resnice pomaga spreminjati svet, v katerem živijo, na bolje; ker v takem svetu živijo bolj kakovostno.

Vsak razumen človek želi živeti bolj kakovostno, ne pa manj kakovostno. Manj kakovostno življenje je povezano tudi z oklepanjem napačnih prepričanj in mnenj. Človek, ki se jih oklepa, postaja tog, rigiden, to pa pomeni, da ne dovoli alternativnih, drugačnih mnenj in prepričanj, ne dovoli si, da bi postavil pod vprašaj lastna (napačna) prepričanja. Tak človek dolgoročno ne more živeti kakovostno, ustvarja pa tudi slamnate može in se spopada z njimi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-1 #2 Janez Kranjec 11:09 14-12-2015
DUHOVNIKOM
"...Za ženo naj si vzame žensko, ki je še devica. Naj ne jemlje ne vdove ne odslovljene ne onečaščene ne vlačuge, temveč naj vzame za ženo devico iz svojega rodu. Tako ne bo oskrunil potomcev v svojem rodu; kajti jaz sem GOSPOD, ki ga posvečujem." 3 Mojzes 21:13-15

"Dediščino bodo imeli: jaz sem njihova dediščina. Lastnine jim ne dajajte v Izraelu: jaz sem njihova lastnina."
Ezekiel 44:15-31
Citat
-7 #1 Šantideva 20:17 28-11-2015
Z referendumom Korporacija rešuje Knjigo, kajti pisano je:
"Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju." 3 Mz 20:13
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži