Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zadnjič naj bi prišla pisateljica v neko slovensko šolo v goste; bila je namreč povabljena. Čisto po naključju sem slišal učiteljico reči kolegici: to pa ne bo dobro, ker je lezbijka. Torej ne gre le za to, da homoseksualci ne smejo tvoriti družine, temveč gre tudi za to, da ne bi smeli priti v goste niti potem, ko so povabljeni. Slovenska kultura in slovenski način življenja torej ne preneseta ne beguncev iz Sirije ne lezbijk in ne gejev. Koga potem sploh preneseta, če odštejemo samomorilce, alkoholike in druge odvisnike, klerikalce, neumne in grde ljudi, tajkune, pohlepne politike, pa zadrte birokrate, povprečne intelektualce, povzpetniške kapitaliste, naspidirane motivatorje, moralizatorje, napadalne pridigarje, pedofile, zlikovce in druge osebke, ki jih očitno preneseta?

Da bi človek zares razumel svojo kulturo, mora nanjo pogledati iz zornega kota druge kulture. Tako je velikokrat rekel slavni antropolog Claude Lévi-Strauss. Da bo vse skupaj še bolj kompleksno, je večkrat dodal: kulture so po naravi inkomenzurabilne, kar pomeni, da so neprimerljive, da nimajo skupne mere. Kako potem vrednotiti posamezno kulturo, kako vedeti, katera je dobra in katera je slabša? Kako zajeziti razmišljanje teh, ki vztrajno ponavljajo, da nas bodo muslimani preplavili kot cunami, kako vplivati nanje, da vsaj ne bodo delali preveč logičnih napak, ko bodo primerjali vrednote ene in vrednote druge kulture ter zatrjevali, kako zelo dobra sta slovenski način življenja in slovenska kultura?

Claude Lévi-Strauss je bil zares izvrsten znanstvenik. Bil je zelo natančen, kot znanstveniki tudi morajo biti, in dobro se je zavedal minljivosti človeških bitij oziroma nepredvidljivosti njihovih življenj. V svojih analizah številnih mitov z vsega sveta je pokazal na neuničljivo kreativnost kultur ter inventivnost samega življenja. Vse to mu je bilo v pomoč, ko je spoznaval, kako prekratki so vselej diskurzi, s pomočjo katerih skušajo različni ljudje razumeti realnost in njeno naravo.

Nadvse nenavadno je zato sodobno politično, ekonomistično in zdravorazumsko ugotavljanje, ali so vrednote Zahodnega sveta združljive z vrednotami Vzhodnega ali niso, pri čemer bode v oči zlasti dvojnost meril: ko govorijo ekonomisti o globalizaciji kapitalizma, so ljudje zadovoljni in celo navdušeni, češ da je kapitalizem, ki je nastal na Zahodu, tako ali tako najboljši sistem življenja, kar naj bi pomenilo, da je čisto prav, da se razširi povsod; ko pa se pojavijo begunci, ki bežijo pred vojno, na pragu Evrope, ta hitro plača Turčiji tri milijarde in jo prosi, naj ustavi njihov tok, da ne bodo muslimani preplavili Evrope in jo islamizirali.

Zamisel, da bo Turčija zajezila begunce, pa je povsem nora. Ne obstaja namreč dovolj visok zid, ne obstaja dovolj veliko bodeče žice in ne obstaja dovolj široko minsko polje, da bi preprečili ljudem, ki bežijo pred vojno, odhajanje od doma.

Očitno je, da si Evropa naivno in oholo predstavlja, da je mogoče preprosto z denarjem preprečiti ljudem, da bi naredili, kar želijo narediti. V ozadju je čista ekonomistična vrednota: za denar je mogoče vse.

Vsak človek z zdravim razumom dobro ve, da to preprosto ni res.

Nekateri ljudje kljub temu trmasto trdijo, da so vrednote Zahoda povsem drugačne od vrednot Vzhoda, pri čemer navadno ne pozabijo posebej poudariti, da so vrednote Zahoda bistveno boljše od vrednot Vzhoda, ki se jih moramo mi, ki smo z Zahoda, tudi bati. Podmena je, da so ljudje z Vzhoda prav zato nekakšni pol-ljudje, nevarna in primitivna bitja, ki so se v evoluciji zataknila nekje med Zahodnim človekom in orangutanom.

Sklep je dobesedno na dlani: Zahodni človek se mora bati Vzhodnega, ker je slednji premalo civiliziran in preveč divji. Če je sklep dober ali celo neovrgljiv, bi se morali vsi ljudje z Zahoda bati vseh ljudi z Vzhoda, če pa je privlečen za lase in stoji na trhlih nogah, se jim ni treba bati nikogar in lahko mirno živijo naprej. Kaj je torej res?

Res je, da se ljudje pogosto bojijo drug drugega, pri čemer ni pomembno, iz katere kulture prihajajo. Bali so se v preteklosti, bojijo pa se tudi danes. Se bojijo zaradi kulture, načina življenja in vrednot ali zaradi česa drugega? Upravičeno ali neupravičeno? Poglejmo.

Ko so na primer Nizozemci pred stoletji spreminjali Indonezijo v svojo kolonijo, so se tamkajšnji prebivalci najverjetneje počutili tako, da so razvili nekaj prepričljivih idej o ljudeh z Zahoda, ki so preprosto prišli k njim in si jih podredili. Je bila kolonizacija Indonezije povezana z vrednotami?

Ni bila. Povezana je bila z nasiljem, ki ne more biti vrednota, saj so vrednote po definiciji na strani življenja in njegovega uveljavljanja oziroma afirmiranja. Podjarmljeni indonezijski otroci so se zato bali nizozemskih gospodarjev, ki so jih silili učiti se nizozemščino, to pa nima nobene resne zveze z vrednotami.

Problem je namreč v nerazumevanju samega izraza vrednote. Francoski filozof Jacques Rancière v knjigi z naslovom Figures de l’histoire zato upravičeno opozori na tole.

Ko gleda film z naslovom Le tombeau d'Alexandre, ki ga je režiral leta 1993 Chris Marker, razmišlja in vse bolj mu postaja jasno, da zlo, ki se je dogajalo včeraj, ne opravičuje zla, ki se dogaja danes. Tudi ljudje v vsakdanjem življenju pogosto ravnajo, kot da imajo pravico biti slabi danes, ker se jim je nekaj slabega pripetilo včeraj. A v resnici nimajo take pravice. Ali kot piše filozof: kar je, ne more biti na noben način upravičeno s tem, kar je bilo. Na tem je nekaj univerzalnega.

Preteklost v radikalnem smislu zato ni več pomembna. Današnje dogodke kajpak lahko pojasnjujemo tudi z vzroki, ki ležijo v preteklosti, a le do določene mere. Enako velja za vsakega posameznika: lahko da sem imel nesrečno otroštvo, toda zaradi tega še nimam pravice narediti nesrečnega še lastnega otroka.

Zapisano nam omogoča osnovni vpogled v naravo razmislekov o vrednotah in vrednosti Zahodnega oziroma Vzhodnega sveta. Moralna in mentalna higiena v orisani perspektivi pomenita natanko to, kar je poudarjal vse življenje tudi Claude Lévi-Strauss: preprostost. Kaj pomeni preprostost?

Pomeni, da imajo različne kulture, na primer sirska in slovenska, razsežnosti, s katerimi so povezane z univerzalnim. Ta povezanost se kaže navadnim ljudem kot posebna zahteva ali terjatev. Kako to razumeti?

Kljub temu da so kulture inkomenzurabilne, ne moremo reči, da ne obstaja univerzalno, s katerim se ukvarjajo ljudje že od nekdaj, in sicer v vsaki kulturi.

V vsaki kulturi se zato ljudje soočajo s spoznanjem, da imajo pred seboj vsaj dve nalogi. Prva je meditiranje o svetu, njegova kontemplacija. Ta pomeni umirjanje, razvijanje in negovanje zmožnosti za nadzorovanje oziroma obvladovanje samega sebe. Človeška bitja namreč niso živali, prepuščene instinktom, obenem pa niso podložniki pojavov, vsega tega, kar se jim sicer spontano prikazuje.

Ljudje so bitja, zmožna za meditiranje in preseganje sveta pojavov. To velja za vsakega človeka, kar pomeni, da ni pomembno, v kateri kulturi kdo živi in se vzgaja.

S tem je povezana druga naloga, pred katero se tudi znajde čisto vsak človek. Druga naloga je razvijanje modrosti, ki pomeni dokončno osvoboditev od sveta pojavov, kot pravi Claude Lévi-Strauss.

Človek, ki se je osvobodil sveta pojavov in je na poti k povečevanju modrosti in notranjega miru, je bolj kot prej sposoben za sočutje do drugih ljudi, ki zajema to, o čemer piše Claude Lévi-Strauss v knjižici z naslovom L'autre face de la lune, ki je izšla dve leti po njegovi smrti. Takole piše: modrec živi mirno z drugimi ljudmi, deli z njimi drobna zadovoljstva, simpatizira z njihovimi bridkostmi in je spravljen s svetom.

Kdor je spravljen s svetom, odkriva samega sebe prek drugih ljudi, ve, da teme in motivi vsakdanjega življenja skrivnostno odzvanjajo drug v drugem in pripadajo temu, kar imenuje Claude Lévi-Strauss arhaične mitološke plasti življenja.

Razlike med ljudmi tako postajajo hrana za razmišljanje. Claude Lévi-Strauss zato še enkrat opozori, da človeštvo morda ne bo dolgo obstajalo, če bo še naprej pozabljalo na svoje korenine in se prekomerno razmnoževalo. In Zahodni svet, ujet v notranje kontradikcije, ki povzročajo vse večje ekscese, uničuje lastno civilizacijo, uničevanje pa širi po vsem planetu.

V prihodnosti bo zato vse pomembnejše razmišljanje o destruktivni naravi kapitalizma, zlasti pa o morali, ki je temelj solidarnosti z drugačnimi ljudmi, saj ljudje drugačni kot drugačni sploh ne morejo biti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži