Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Bodeče žice so postavljene in še jih bodo postavljali; Turčija bo dobila milijarde in bo ustavljala nesrečnike, da bodo ostali zunaj Evropske unije; JJ vztraja pri idejah o slovenski kulturi in slovenskem načinu življenja, zato je za prepoved nošenja burk v Sloveniji; Cerar te dni poudarja, da je svet pred moralnim izzivom zaradi podnebnih sprememb, o katerih znanstveniki sicer govorijo že od časa, ko je bil še najstnik; nihče se ne bi ničemur odpovedal, nihče ne bi ničesar žrtvoval, vsi bi imeli vse, podnebne spremembe pa naj bi se ustavile kar same od sebe; Slovenci bomo šli čez nekaj tednov na referendum, ki je sprt že z zdravim razumom; ekonomisti in bančniki dnevno stresajo pred ljudi šale o rasti BDP-ja in sploh vsega; lezbijke ne smejo gostovati v slovenskih šolah, da se deca ne bi spridila; če bi vprašali navadne prebivalce EU, ali želijo begunce v svojih deželah ali ne, bi najverjetneje prevladali tisti, ki so proti. Kaj se dogaja? Berem knjigo z naslovom Critical Theory and the Critique of Political Economy – spisal jo je Werner Bonefeld.

Dogaja se to, kar je na žalost predvidljivo in je bilo predvideno. Marx je že davno tega dokazal, da občestva ne obstajajo kot naravni pojavi, da ne obstajajo kljub različnosti in notranjim kontradikcijam, temveč obstajajo prav zaradi njih. Da bi torej razumeli družbeno življenje ljudi, in ljudje so vselej že družbena bitja, moramo razumeti kontradikcije, ki družbe sploh omogočajo.

Ob branju Marxa se zavedamo, kako neučinkovit je kapitalizem, kako neverjetno veliko število ljudi živi, ki jih ne zna zaposliti, jih noče zaposliti, jih ne more zaposliti, da žalostno propadajo, kako izjemno veliko energije vrže dobesedno proč in razmetava z njo, česa vse ne naredi, da ohranja interese elit na račun večine.

Ljudje se ne zavedajo kontradikcij, ki konstituirajo občestva, zato verjamejo, da so naravni pojavi. Ne zavedajo se jih niti ekonomisti, bankirji in politiki, saj premalo berejo. Redki so, ki vedo nekaj malega o praviloma nereflektiranih procesih, zakonitostih, mehanizmih in vzvodih družbenega življenja.

In ljudje bodo v prihodnosti o vsem tem vedeli še manj, ker njihov razum dnevno zasipavajo s propagando, z oglasi in norimi televizijskimi oddajami za zabavo in razvedrilo, ki utrjujejo zblojeno logiko razmišljanja o nas, ki smo razsvetljeni, demokratični in vse drugo, ter njih, ki so barbari, primitivci in teroristi.

Zaprti razum je seveda skladen z zaprtimi mejami; ko se zapira razum, se zapirajo tudi meje. To pomeni: kar nam ni všeč, naj bo tam zunaj. Kar nam je všeč, je tu notri. Vmes mora biti meja – na primer iz bodeče žice. Taka je logika sodobnega neoliberalnega kapitalizma: svet kapitala je zaprta celota, kar ga ne podpira, ne sme niti obstajati ali pa lahko obstaja zgolj zunaj.

Ne zanima nas, kaj se dogaja zunaj, zanima pa nas, kar se dogaja znotraj. Znotraj je namreč vse mogoče; mogoče je Vse za Vse naše ljudi. To je svet neskončnega, brezmejnega hedonizma, uživanja, zabav, kopičenja premoženja in sploh vsega. Tam so tudi reveži, nezaposleni, invalidi, lačni in izključeni, toda vsi se lahko tolažijo, da so vendarle znotraj in da tvorijo Celoto. Zelo pomembno je zato biti znotraj. Življenje je lahko tudi mizerno, toda še vedno je boljše od življenja zunaj.

Molčeča večina je torej zadovoljna, da je znotraj; ali pa ni zadovoljna in je zgolj molčeča. Boji se drobne manjšine, ki je zunaj, zato ljudje spontano verjamejo, da bi jih preplavila, če bi prišla noter. Enako velja za geje in lezbijke in tretji spol: če so že notri, naj bodo vsaj v ozadju in naj molčijo. Duhovniki, med katerimi je veliko pedofilov, jih bodo pastoralno spremljali, da ne bi delali moralne škode.

Znotraj celote seveda ne obstaja razredni spopad. Obstaja konkurenca, obstaja tekmovanje med proizvajalci dobrin, ne obstaja pa razredni bolj. Torej ne obstajajo razredi. Ne obstaja izkoriščanje delavcev, ne obstaja eksploatacija narave.

Ljudje se morda izkoriščajo kar sami od sebe in živijo v bedi iz čistega veselja.

Natanko tu se moramo obrniti k Jezusu in njegovi znameniti izjavi: lahko je ljubiti te, ki vas ljubijo, toda prava ljubezen pride do izraza šele, ko ljubite svoje sovražnike.

Lahko je torej heteroseksualcem ljubiti heteroseksualce, toda prava ljubezen pomeni brezpogojno sprejemanje homoseksualcev; zato je debilni referendum odveč. Enako je lahko ljubiti Slovence, če si Slovenec; pomislite le na bizarnosti, ki priplavajo na površje, če je ta Slovenec, ki ga ljubite, pedofil, lenoba, alkoholik ali pa perverzni sadomazohist. Prava ljubezen pa pride do izraza šele v odnosu do beguncev.

Bodeče žice so zato tudi izraz pomanjkanja prave ljubezni, o kateri je govoril JK. Referendum je izraz globokega strahu in morda celo sovraštva do homoseksualcev. Povsod je klinika.

Za navadnega hedonističnega smrtnika, ki živi znotraj in v glavnem molči ali pa sem in tja izrazi kako mnenje, je pomembno le, da so zares grozljive stvari tam zunaj. Realnost teh ljudi je dejansko psihotična, kar pomeni, da ljudje dobesedno nimajo stika z realnostjo in živijo v svetu simulacij realnosti in simulakrov, kot bi rekel Jean Baudrillard.

Zopet je treba gledati film The Truman Show. Njegova radikalnost je danes večja, kot je bila leta 1998, ko so ga posneli, kajti Trumanov svet je bil v filmu narejen zgolj za Trumana, danes pa je narejen za vse, ki so znotraj.

Kdor živi znotraj, je kakor Truman – zanj je narejeno vse. Kdor je zunaj, je preprosto odveč, je zgolj motnja, ki ovira šov. Begunci so zato zgolj blesava grožnja, ki mora ostati zunaj. So pravzaprav moralno izprijeni ljudje, ki bi morali ostati v domovini in se boriti na frontah. Enako so homoseksualci moralno izprijeni in širijo okoli sebe slab zgled, ki kvari zlasti mladino.

Skoraj nedojemljivo je, da ljudje ne zmorejo toliko zdravega razuma in notranje moralne drže ali sočutja, da bi dojeli, kaj se sploh dogaja v Siriji. Tam divja totalna vojna! Ne vem, koliko ljudi si sploh predstavlja, kaj pomeni živeti v totalni vojni – ne eno uro ali en dan, temveč leta in leta. Kako si sploh normalno človeško bitje upa reči, da naj se kar vrnejo, od koder so prišli, potem ko eksplodira nekaj granat na pariških ulicah in se ves svet poln usmiljenja in sočutja in empatije drži za roke ter izraža naklonjenost do Parižanov in Francozov! Ne vem, če ljudje sploh vedo, koliko granat in bomb in min je že eksplodiralo v Siriji, ljudje pa tam umirajo zaradi njih tudi ta trenutek, ko tole pišem.

Ali si lahko kdo predstavlja, da bi na televiziji danes zvečer namenili minuto tišine za vse begunce, ki so se utopili v valovih in katerih trupla gledamo na televiziji, kako plavajo po morju? Na žalost je to absolutno nemogoče. Sočasno pa Cerar, Erjavec in JJ in Ljudmila in drugi na veliko govorijo o demokraciji, solidarnosti, sočutju, medsebojnem spoštovanju, vrednotah, morali, poštenju, iskrenosti. Še bolj grozno pa je, da o tem nenehno govorijo tudi navadni ljudje. Meni gre na bruhanje.

Kdor ne zmore univerzalne moralne drže, bi moral oditi v puščavo ter se zamisliti nad samim seboj in svojim izkrivljenim življenjem. Vrnil bi se lahko šele, ko bi zares dojel, kaj je morala, in bi to tudi dokazal s svojim vedenjem.

Včeraj zvečer sem si gledal film Testament of Youth (2014).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #2 bob 09:44 03-12-2015
Ljudje se ne zavedajo kako je v Siriji! Ker so preveč sebični za to...
Citat
+3 #1 nataša jurca 11:20 02-12-2015
K vaši kolumni pravzaprav nimam kaj dodati.to pa zato,ker je (vsaj meni)vse kar ste napisali RESNICA.Z zares veliko črko R!In vsi naši politiki,ki tako pridno obiskujejo maše,se na žalost ne zavedajo jezusovega stavka-;,Lahko je ljubiti te,ki vas ljubijo,toda prava ljubezen pride do izraza šele,ko ljubite svoje sovražnike.,Žalostna sem,ko opazujem vso to žalost,bedo in bebavost tistih,ki bi nam morali biti za vzgled.Tolaži me edino misel,da obstaja v naši deželi vsaj peščica ljudi,ki zmore in ima univerzalno moralno držo.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži