Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pred bližajočimi se velikonočnimi prazniki preprosto moramo še enkrat razmisliti o Jezusovi smrti na križu in njenem pomenu za nas. To kratko malo moramo narediti, da nam cerkveni dostojanstveniki ne bodo ugrabili ideje, češ da je njihova in da že od nekdaj pripada njim. Ideje namreč ne morejo pripadati nikomur, zato si jih ne prilaščam, jih pa skušam premisliti in me pri tem ne zanima, kdo je domnevno najbolj poklican, da jih misli.

Torej sem odpadnik, kar preprosto pomeni, da ne pripadam. In kaj drugega je bil Jezus Kristus? Kaj drugega so bili prvotni kristjani, preden so vladarji ustanovili krščansko korporacijo? Trdim, da smo skupaj najmočnejši ravno kot egalitarni odpadniki v svetem duhu, ne v tej ali oni instituciji, kot bo razvidno v nadaljevanju tega zapisa.

Zopet se vse začne z vprašanjem: Česa se Kapital zares boji? Začetni odgovor je silno preprost. Najprej moramo namreč poudariti, da se nikakor ne boji gospodarskih in finančnih kriz, saj so te prav njegov organski sestavni del. Kapital krize nujno potrebuje, da se rešuje iz njih in se prerojen še bolj vneto poganja naprej v svetle višave nenehne gospodarske rasti, ki je njegov kategorični imperativ.

Kapital se tudi ne boji podnebnih sprememb. Ravno nasprotno: če bo Grenlandija ozelenela, bo to zanj zgolj nova velikanska priložnost za gojenje gensko spremenjenega paradižnika ali česa podobnega. Ne, Kapital se definitivno ne boji empiričnih sprememb na Zemlji.

Ne boji se niti vesoljskih katastrof, sploh pa se ne boji kritik, mnenj, sociologov, antropologov, psihologov, ne boji se alternativ, ne boji se radikalnih, bizarnih, absurdnih predlogov, kako ga ustaviti ali spremeniti, saj se že sam nenehno kritizira in preobraža.

Kapital se boji samo nečesa: boji se svetega duha. In kaj je sveti duh?

Spomnite se čisto zadnje sekvence iz filma Terminator (1984). Za kaj gre?

V filmu se ljudje trudijo uničiti tehnološko izpopolnjeno zlo v obliki terminatorja, ki pride iz prihodnosti in hoče ubiti mater bodočega upornika, vendar jim nikakor ne uspe, čeprav uporabijo čisto vsa razpoložljiva orožja. Na koncu ga razstrelijo, nato pa še sploščijo s hidravlično stiskalnico, zato vidimo, kako dobesedno razpade, vendar …

Na začetku filma slišimo tudi tisti znameniti I'll be back, ki je prišel v zgodovino popularne kulture. Terminator se je res vrnil. Kaj se je torej zgodilo?

V filmih groze se pogosto zgodi, da zla ne uničijo, ampak se to vedno znova regenerira in seveda vrne – v istem filmu ali pa v naslednjem. Take filme moramo znati gledati, saj ne gre zgolj za preprost spopad med zlom in ljudmi, ki se ga kajpak skušajo znebiti. Filmi groze so pravzaprav narejeni čisto drugače.

Bistvo filmov groze je preostanek, ki ga ne moremo spraviti v noben okvir in ga ne moremo niti pojasniti. To je preostanek nad samo simbolno realnostjo, kot jo razumemo, zato se ga ne moremo znebiti, saj je preostanek ali presežek nad vsako realnostjo.

Toda za nas je trenutno veliko pomembnejši preostanek, za katerega pričuje JK. Lahko se je namreč zadevati z zgodbami, v katerih dobri fantje premagajo zlo, čisto nekaj drugega pa je resno razmisliti o Jezusu, ki so se ga tudi hoteli znebiti, a se je vrnil kot sveti duh, kot čisti presežek torej.

Terminator v nas spontano vzbudi občudovanje, saj je nepremagljiv, toda še večje občudovanje bi moral vzbuditi Jezus, ki je tudi neuničljiv. Zakaj?

Natanko zaradi tega, kar vidimo v drugem filmu z naslovom Terminator 2. V njem vidimo, kako se terminator celo obnavlja, potem ko izgubi vsako obliko, in sicer sam od sebe, brez kakega zunanjega posega, saj se snov, iz katere je narejen, obnaša, kot bi bila živa.

Toda na povsem enak način deluje tudi sveti duh. Živeti v njem zato pomeni združevati se v celoto, v občestvo. In natanko tega se boji Kapital.

Ne boji se zla, s katerim se lahko spopada ali pa ga celo generira, da bi se spopadal, boji se svetega duha, ki je presežek nad vsako empirično realnostjo, pomeni pa, da se ljudje (lahko) združujejo v večje celote. Kapital zato obupno skuša ohraniti pri življenju ljudi kot egoistične posameznike, ki se ne združujejo, če pa se že, so celote spektakelske, da jih je mogoče nadzorovati.

In zakaj naj bi se ljudje združevali v svetem duhu, zakaj ne bi živeli kot egoistični in egocentrični potrošniki? Danes naj bi se združevali zato, ker je Kapital na poti, na kateri lahko ustvari Globalni svet, v katerem bodo posamezniki povsem podrejeni Kapitalu in njegovi neosebni logiki, kar pomeni, da bo večina povsem izključena iz procesov odločanja, pripadniki elit pa bodo živeli socializem – na njihov račun, seveda.

V tem je nekaj radikalnega. Jezus Kristus, ki se vrne kot sveti duh, je pravzaprav etična zahteva, naslovljena na nas, je dobro v najbolj čistem pomenu besede, ki ga je preprosto treba ubogati zaradi njega samega, ne zaradi sebe in svojih sebičnih interesov. Če se zlo vedno znova organizira samo od sebe in je neuničljivo, se tudi dobro organizira samo od sebe – v svetem duhu. In prednost je na strani svetega duha, ne zla, saj je to destruktivno, kar pomeni, da lahko zaradi njega svet na koncu tudi razpade.

Sveti duh ne uničuje, temveč združuje. Za našo prihodnost je zato ključno prav združevanje v svetem duhu, ki lahko prinese povsem nove oblike skupnega življenja, oblike, ki ne bodo temeljile na medsebojnem izkoriščanju, potrošništvu in na duhovni revščini, ki jo zastopajo propaganda, piarovstvo, reklame, oglasi, ideološki nagovori, politični žargon in ekonomistično priganjanje, da moramo več delati.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži