Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dijakinja mi je rekla: zaupam vam, ker se znate pogovarjati. Kakšen bi bil svet, če bi se ljudje veliko pogovarjali? V teh dneh slišimo na vsakem vogalu voščilo, naj se ljudem izpolnijo vse skrite želje. Ali si kdo predstavlja, kakšen bi bil svet, če bi se izpolnile vse skrite želje, zlasti pa želje pripadnikov elit, manijakov, pedofilov in teroristov? Bodeče žice in žičnate ograje postavljajo še naprej in se ograjujejo. Na svetu je vse več ograj, zidov, bodečih žic in žičnatih preprek. Neki lastnik lokala pa je pred časom izklopil WI-FI in na presenečenje oziroma ogorčenje nekaterih obiskovalcev lokala rekel, naj se pogovarjajo med seboj, saj zato so pa prišli v njegov lokal.

Samovoljna poteza lastnika lokala pa ni zgolj časom primerna gesta, temveč je mnogo več. Predstavlja dober in celo subverziven uvod v resnično razumevanje morale oziroma etike. Etika namreč ni povezana z omejevanjem, kot navadno mislijo ljudje, zlasti vzgojitelji, ki verjamejo, ker so to nekje slišali, da je treba otrokom postavljati meje. Resnično razumevanje etike je namreč povezano s tem, kar imenuje Lacan etika transgresije in zapravljanja oziroma etika tistega težko razumljivega jouissance. Ko govorimo o etiki, nujno govorimo o odpiranju, ne o omejevanju, postavljanju meja ali celo bodečih žic.

Etičnega delovanja je seveda zelo malo, malo je tudi pogovarjanja, zato pa je veliko čveka, bodečih žic, žargona in novoreka, pa seveda izkoriščanja delavcev in sploh večine ljudi.

Vzgajanje otrok, postavljanje bodečih žic, zapiranje meje in izklapljanje WI-FI-ja imajo več skupnega, kot si predstavljajo ljudje. Res živimo v čudnih časih, ki ne potrebujejo omejevanja, temveč potrebujejo odpiranje, lastno samemu življenju.

Tega se delno zavedajo celo nekateri mainstream ekonomisti, ki končno skrušeno priznavajo, da kapitalizem ni sistem, ki bi se zmogel sam od sebe spraviti iz depresije ali krize, kar pomeni, da vselej nujno potrebuje državo, zlasti pa pridne in varčne davkoplačevalce, da ga rešujejo. Tako mineva že veliko let, pa svetovna gospodarstva še vedno niso niti približno tam, kjer so bila leta 2007. Dolga depresija, ki jo živimo, zares zasluži svoje ime. In v kakšni povezavi je dolga depresija s pogovarjanjem in z bodečimi žicami? V vsakršni.

Kaj namreč pomeni pogovarjanje? Ali ni to vprašanje odmev znamenitega Lacanovega spraševanja, kaj pomeni govoriti? Različica vprašanja je kajpak radikalna: kaj pomeni govoriti resnico in se pogovarjati o njej?

Obenem predstavlja govorjenje (resnice) tudi neposredno povezavo s tem, kar imenujemo konec analitičnega procesa.

Analiza namreč ni zdravljenje in ni prilagajanje ljudi temu, kar imajo za normalno, povprečno ali obče sprejemljivo, temveč je proces, ki pripelje pacienta do meje, do nekega roba. Ko govorim o robu, mislim natanko na eksistenco in na to, kar imenuje Nietzsche volja do življenja oziroma moči.

Volja do moči ni volja do normalnega, sprejeta, utrjenega in prevladujočega, temveč je volja do transgresije ali prekoračitve meje. Življenja namreč ni mogoče zdraviti ali normalizirati, ni mu mogoče postavljati meja, zato Freud niti ne poskuša spremeniti analize v terapijo. Življenje je lahko samo odprto in analitik to ve.

Življenje je odprto samo od sebe, od znotraj. Odprtost življenja je inherentna, univerzalna in večna. Skrb za dušo ali za svoj self je zato lahko le skrb za eksistenco, za samo življenje in njegovo odprtost oziroma zmožnost za odpiranje. Skrb zase je skrb za odpiranje, ne za meje.

Odpiranje samega življenja ni primerljivo s tem, kar je danes sicer zelo popularno: psihološko delo na sebi, skrb zase, skrb za lastno blagostanje in osebno srečo. Daleč od tega. Vse to je namreč del industrije sreče, ki temelji na izkoriščanju, kopičenju profitov in propagandi.

Čez nekaj ur bom imel predavanje o delovanju industrije sreče. V ta namen sem vnovič zelo natančno prebral Lacanov sedmi seminar z naslovom Etika psihoanalize. Ljudem želim pokazati, kako je ljubezen do resnice in vednosti v današnjem svetu nesprejemljiva. Živimo namreč v svetu, v katerem se vse bolj podrejamo noremu imperativu Kapitala, ki pa niti v neskončnosti ne more postati etični imperativ. Lacan zato poudarja, da je resnično razumevanje etike sočasno tudi ostra kritika narave želje, kot nam jo skuša naslikati kapitalistična propaganda, ki obenem zagovarja način življenja, v katerem Kapital zlahka ustreže čisto vsaki želji, medtem ko so ljudje vse bolj prazni in votli.

Freud je bil zelo zadržan do idej, s katerimi so skušali različni avtorji razumeti psihoanalizo kot terapijo, kot zdravljenje duše in celo kot skrb za dušo, ki naj pomaga normalizirati nevrotične posameznike. Zanje je bilo ključno vprašanje tisto, ki se nanaša na željo samega analitika, kar je zelo logično, saj dobro vemo, kako pomemben je analitik za vsakega pacienta.

Kaj torej želi analitik? Kaj bi rad od pacienta? Kaj pomeni ozdraveti? Ima to kako zvezo s srečo? Naj bi bil po končani analizi pacient srečen, normalen ali morda celo oboje?

Odgovor na zastavljena vprašanja lahko zastavimo z razmislekom o naravi resnice, kot jo poznamo v analizi.

Resnica je najprej resnica nezavednega in je resnica nezavedne želje, kar obenem nujno pomeni, da je tudi resnica pacientovega trpljenja. Ko trdimo, da nas zanima resnica, nas objektivno zanima vse to.

Razmišljanje o etiki nam takoj postreže z odgovorom, da končni cilj analitičnega zdravljenje ne more biti imaginarne narave, kar pomeni, da je že takoj na začetku sumljivo vsako razmišljanje o normalnosti, blagostanju imaginarnega ega in njegovem razumevanju sreče, dobrobiti ali blagostanja. Imaginarno namreč pomeni fikcije, iluzije, imaginarije, zmote, propagando, prevare in zavajanje.

Psihoanaliza je v samem jedru zavezana etiki. To ni množica pravil, sprejetih na kakem kongresu psihoanalitikov. Etika psihoanalize, kot je pokazal Lacan v sedmem seminarju, je etika neskončnega. Je neskončna etika, je etika neskončnega, to pa pomeni, da je etika odpiranja odpiranju. Vse to je kar najtesneje povezano s tem, kar je imenoval Freud gon smrti.

Etika psihoanalize je pravo nasprotje tega, kar imenuje Freud neskončnost ponavljanja in imaginarne želje. Jasno vidimo, da analiza ne pomeni zadovoljevanja pacientove želje in ne prenese ponavljanja, na katerega je pacient sicer navajen.

Mirno lahko rečemo, da je psihoanaliza zavezana novemu, ki prekine s ponavljanjem. Ob tem se moramo ponovno spomniti, da Lacan resnico vselej povezuje z metom kocke, s tem, kar imenujejo Stari aletheia.

Natanko resnica jamči, da človekovo življenje ni brez pomena ali smisla, da ni zaman. Smisel življenja je prav gotovo neposredno povezan s statusom resnice v človeških življenjih. Ljubezen do smisla je zato ljubezen do vednosti in resnice, kar pomeni, da je obenem tudi ljubezen do novega.

Ne gre torej za postavljanje meja, kajti simbolno je že omejeno z realnim. Meja vselej absolutno obstaja, zato je ni treba postavljati. Ljudje narobe razumejo današnjo hedonistično brezmejnost sveta.

V središču je namreč brezno, je manko, je smrt in je želja. Natanko zato je človek zavezan temu, kar skuša artikulirati Lacan z nemogočim izrazom neskončnenje končnega.

Kopičenje istega je zgolj izraz absurdne prisile k ponavljanju. Temu smo priča v sodobnem neoliberalnem svetu blaznosti in ekscesov, ki so del industrije sreče, ta pa je namenjena tudi reševanju moralnih in etičnih problemov s povečevanjem sreče posameznikov.

Prava transgresija zato ni izmišljanje novih in novih ekscesnih oblik hedonističnega uživanja, temveč je natanko izraz lastnika lokala z začetka tega zapisa: pogovarjajte se (saj ste simbolna bitja).

Etika je namreč natanko etika govorjenja resnice.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži