Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Idiota je latinska beseda za šušmarja in nevedneža. In za oblastna razmerja ni boljšega, kot so nevedneži oziroma naivneži in šušmarji. Manj ko vedo, bolj zadovoljna je oblast in bolj tekoče, nemoteno deluje; to pa še ne pomeni, da ne vedo ničesar. Ne, idioti vedo zelo veliko in imajo v glavah veliko podatkov, da so včasih videti kot enciklopedije na dveh nogah. Oblast je v sodobnih občestvih prek svojih zastopnikov, tudi intelektualcev, da ne bo pomote, načelno za svobodo izražanja in za miroljubno sobivanje ljudi v različnosti. Bržčas ne obstaja oblastni nevednež ali šušmar, ki bi v javnosti hotel ali upal reči, da ni za svobodo izražanja in za skupno demokratično bivanje različnih ljudi. Toda sočasno se vendarle krepi homofobično razmišljanje, krepi se odpor do tujcev, zlasti do beguncev, postavljajo bodeče žice in zapirajo meje. Navadni državljan ima morda vtis, da se dogaja nekaj kontradiktornega, da so univerzalne vrednote sodobnega civiliziranega življenja pod udarom neumnega desničarskega in skrajno desnega diskurza nestrpnosti, ksenofobije, homofobije, seksizma in izključevanja, toda natančnejša analiza pokaže, da ni čisto tako. Kaj se torej dogaja?

Dogaja se tole. Današnje oblike oblasti niso zavezane brutalni moči, kot je že davno tega pokazal Foucault, temveč znanosti, zlasti ekonomiji. Oblastniki se nenehno sklicujejo nanjo, pa tudi na družboslovje in celo na humanistiko, zato vabijo psihologe, psihoterapevte, pa tudi filozofe k razpravam in debatam, da bi našli nove ustvarjalne odgovore na izzive časa. Oblastniki so torej ljudje, ki dajejo vtis razsvetljenih znanstvenikov in mislecev, zato ustvarjajo in krepijo pri ljudeh prepričanje, da poznajo objektivne zakone realnosti in jih zastopajo v dobro vseh. Prav zato se radi sem in tja pohvalijo, koliko doktorjev znanosti ima parlament ali pa vlada.

In zgolj čudno naključje je, da objektivni zakoni realnosti vselej podpirajo elite in jim gredo na roke. Prav nenavadno. Še bolj nenavadno pa je, da prav ti objektivni zakoni realnosti, ki jih zagovarja elita, ustvarjajo štalo na vsem planetu, ki se segreva čez vse meje, povečujejo neenakosti med ljudmi, sesuvajo socialne sisteme, zmanjšujejo kakovost življenja neskončnih množic ljudi. Ali drugače: nekompetentni oblastniki, ki so domnevno kompetentni, delajo škodo, ljudje pa jih povzdigujejo, kot bi bili filmske zvezde, modreci in celo svetniki.

Univerzalne vrednote, svobodno izražanje samega sebe, egalitarnost, resnicoljubnost, demokracija, so navidezno obče sprejete skoraj povsod, če odštejemo Severno Korejo. Pa vendar vidimo, da se dogaja še nekaj. Taiste univerzalne vrednote je namreč mogoče uporabiti oziroma uporabljati tudi tako, da postaja del populacije, na primer homoseksualci in nosilci drugih spolnih identitet, vsaj čuden, če uporabim ta preprost in mil izraz.

Enostavno rečeno: nenadoma ni čisto vseeno, kako živijo Slovenci in Slovenke, saj se prebija v ospredje izraz slovenska kultura. Pridružuje se jim izraz naš način življenja. Samodejno se vzpostavlja razlika med našim in vašim, ki je seveda vselej slabši od našega, in ne bi smel obstajati. Logika je tale: seveda smo vsi za univerzalne pravice, toda …

Kdor ni naš, je v trenutku problematičen, zato se začne krepiti v delu populacije razmišljanje, da so ti čudaki krivi za čisto vse vsakdanje probleme, kot so nezaposlenost, segrevanje ozračja, korupcija, terorizem, nizke plače, upadanje BDP-ja, dolga depresija.

Jacques Rancière ima zato prav, ko poudarja, da ne smemo biti naivni in ne smemo misliti, da različni ljudje podobno razumejo univerzalne vrednote. V resnici jih namreč razumejo na zelo različne načine. Nobenega skupnega imenovalca ni niti med intelektualci.

Tako dogajanje spremljamo ta trenutek v Sloveniji. Nekatere skupine ljudi uporabljajo prav univerzalne vrednote (spoštovanje pravic ljudi, na primer otrok) za boj zoper druge skupine ljudi (homoseksualci). Ali pa nastopajo v imenu univerzalnih pravic in vrednot zoper ženske, ki nosijo burke.

Skupaj torej živijo ljudje, ki so vsi po vrsti za univerzalne vrednote, človekove pravice in vse dobro, obenem pa nekateri ostro napadajo posamezne družbene skupine in izražajo lastne ksenofobične, homofobične in druge sentimente, pri čemer seveda ne zmorejo osnovne avtorefleksije, kar pomeni, da vidijo zlo povsod, le v lastnih očeh ne.

In ne sme biti nobenega nesporazuma: ne mislim zgolj na desničarje, mislim tudi na nekatere levičarske intelektualce, ki neposredno podpirajo rasizem, ksenofobijo in seksizem, zase pa trdijo, da so v centru.

In tudi so, le da ne povedo vsega: so v centru moči.

Razmišljanje ljudi, o katerih govorim, je skrajno prefinjeno in natančno – to jim moramo priznati. Nihče od njih ne napada neposredno nikogar. Njihovo razmišljanje ima zato vselej podobno formo: nismo proti nikomur, smo za sožitje v različnosti, medsebojno spoštovanje, konstruktivne dialoge, nenasilno komuniciranje, toda …

Toda v resnici smo proti nekaterim družbenim skupinam, ki sicer niso problematične same po sebi, le naše niso. Torej ne spadajo v ta prostor, ker ne delijo z nami našega načina življenja, naših vrednot, tradicij, običajev, kar pomeni, da so med nami in njimi nepremostljive razlike. Z njimi ni torej čisto nič narobe, le tam nekje naj ostanejo, da nas ne bodo preplavili, da ne bodo pokradli oziroma posvojili naših ljubih otrok, da ne bodo prevzeli naših delovnih mest, da ne bodo zapravljali našega trdo prigaranega denarja, da ne bodo uničevali naših tradicij, običajev, navad in vsega drugega.

Razlikovanje je torej zelo natančno: naš način življenja je skladen z univerzalnimi vrednotami in pravicami ljudi, njihov pač ni. Nismo proti njim, le naših vrednot ne delijo, zato ne morejo živeti skupaj z nami, kar je menda logično in razumno.

V Sloveniji politiki in intelektualci nenehno poudarjajo, da smo premalo enotni, da je med nami veliko razkolov, da še sedaj ni prišlo do sprave, da bi morali biti bolj povezani, toda sočasno se vse to prav z njihovo pomočjo le še poglablja. Vse več je diskriminiranja ali razločevanja, ki je brutalno: bodeče žice so namenjene beguncem, burke je treba prepovedati njihovim ženskam, homoseksualci ne smejo imeti enakih pravic kot drugi državljani. Povsod se torej postavljajo meje, širi se nezaupanje, širijo se zamisli, da so nekateri ljudje čudni, primitivni in nemoralni.

Namesto da bi se spopadali z neenakostjo, izključevanjem in s poniževanjem, prav širijo in legitimirajo neenakost ter povečujejo bedo teh, ki so izključeni, premalo plačani, nezaposleni ali pa brez možnosti, da bi se sploh kdaj zaposlili, čeprav imajo univerzitetno izobrazbo ali pa so celo doktorji znanosti.

Demokratični posamezniki so vse bolj ponižani in razžaljeni, vsemogočni konformistični in hedonistično uživajoči potrošnik je vse bolj povzdignjen. Taki so učinki zgoraj zapisanega. Ali še natančneje: ljudje, ki imajo najmanj sredstev, premoženja in kapitala, da bi bili potrošniki, so najbolj na udaru. Tu pride do polnega izraza brutalnost izključevanja samega kapitalizma: kdor ne more biti dober potrošnik, je moralno in tudi drugače kriv.

Vsemogočni potrošnik pa mora biti idiot – nevednež in šušmar torej. Mora biti neveden glede družbenih procesov in samega kapitalizma, ki omogoča izključevanje natanko v imenu univerzalnih vrednot in človekovih pravic. Taka je sodobna norost.

Na udaru so najbolj revni, najslabše plačani, najbolj izkoriščani, odrinjeni in izključeni, češ da niso naši, ki pa bi to vendarle postali z malo napora in dobre volje, če bi le hoteli in se prilagodili. Taka je logika sodobnega diskriminiranja ljudi.

Radi bi ščitili pravice otrok, pravijo ti, ki so proti vsem družinam. To je dober primer razločevanja in izključevanja. Vprašanje, ki je na mestu, je zato tole: Zakaj ne bi ščitili pravice vseh ljudi? Trdijo, da bi morala šola vzgajati za svobodo. Seveda, toda svoboda je smiselna le, če je za vse ljudi. Zakaj ne bi torej osvobajali delavcev, ki jih izkorišča sistem? V občestvu živi cela množica ljudi, ki je tako ali drugače podrejena in izkoriščana. Kdo bo osvobodil vse nezaposlene, da ne bodo več nezaposleni? Kdo bo osvobodil otroke, da jih ne bodo držali v pesti pedofili, nori starši in/ali nekompetentni vzgojitelji? Kdo bo osvobodil alkoholike, da jih ne bo držal v pesti alkohol? Kdo bo osvobodil vse vrste odvisnikov od drog, substanc, kot je hrana, potrošništva, denarja, pohlepa, seksa? Kdo bo osvobodil te, ki hočejo, sledeč logiki denarja in profitov, osvobajati druge? Kdo bo osvobodil same kapitaliste, da ne bodo podrejeni diktatu Kapitala? Kdo bo osvobodil sam Kapital?

In najpomembnejše. Nihče ne more osvoboditi ljudi, osvobodijo se lahko le sami. Dokler bodo molče pristajali na delovanje sistema in se skušali prepričati, da so vendarle del igre, ki jo igrajo kot naši, seveda ne morejo biti svobodni. Lahko so le nevedni idioti, ki jih potrebuje sistem.

Osvobajanje tudi ne more biti naloga nekaterih razsvetljenih posameznikov. Ti ne morejo storiti ničesar. Nekaj lahko dosežejo le nova družbena gibanja.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži