Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ves svet naj bi se radostil, ker so na podnebni konferenci v Parizu te dni končno sprejeli sklepni dokument, v katerem je jasno zapisano, da se svet ne bo segrel za več kot 2 stopinji Celzija do konca stoletja, ker so se najmočnejši, najpomembnejši in najvplivnejši politiki tega sveta soglasno tako odločili. V resnici ni niti enega samega razloga za veselje, obstaja pa množica razlogov za zaskrbljenost, ki se jih taisti politiki najverjetneje niti ne zavedajo, saj jih znanost ne zanima dovolj.

Kljub znanosti še vedno obstajajo dvomljivci, ki trmasto vztrajajo, da podnebnih sprememb sploh ni, toda teh resnično nihče več ne jemlje resno. Nekateri osebki trdijo celo, da se Zemlja ohlaja, ne segreva, toda ti so še bolj osamljeni in še manj upoštevanja vredni.

Tokrat pa želim opozoriti predvsem na zgrešeno pojmovanje, da podnebne spremembe povzroča človek in da jih bo tudi preobrnil v sebi koristno smer. Ni namreč čisto res, da je zanje odgovoren človek, in ni čisto res, da jih bo zmanjšal ali celo zaustavil. Politiki se sicer na veliko strinjajo, da so podnebne spremembe v veliki meri delo človeških rok, toda veliko bolj je res, da je zanje odgovoren Kapital, ki pa ni človek in mu je za podnebne spremembe kratko malo vseeno, če smem tako reči, saj Kapitalu ne smemo pripisovati človeških lastnosti. Natanko zato je dobro pogledati, kako se je razvil kapitalizem, ki se nikakor ni začel z industrijsko revolucijo.

Najprej pa metodološka opomba.

Razlaganje problemov, s katerimi se sooča človeštvo, ni povsem neodvisno od besednjaka, ki ga pri tem uporabljamo. Če trdimo, da je človek kriv za segrevanje ozračja, to pomeni, da vsaj potencialno čisto vsak človek po svoje prispeva k segrevanju in da enako potencialno čisto vsak lahko prispeva k ohlajanju. Nekako v smislu: če bi vsak človek storil vsaj to pa ono … Pa vendar to ne drži. Besednjak je zelo pomemben.

Drugačen besednjak, s katerim se lotevamo problema na drugem koncu in na drugačen način, postreže z drugačnimi rešitvami. Če rečemo, da je za segrevanje odgovoren Kapital, je zgodba povsem drugačna.

Kaj torej pomeni trditi, da je za podnebne spremembe odgovoren Kapital, ne pa človeštvo?

Najprej lahko rečemo tole. Vse skupaj se je začelo z industrijsko revolucijo v Angliji. Natančneje: s premogom, ki je fosilno gorivo. Parni stroji so zato pomembno spreminjali svet – na bolje, pa tudi na slabše. Zaradi ljudi? Ne.

Parni stroji niso kar padli človeštvu v naročje. Treba jih je bilo izumiti. Toda to ne pomeni, da je znanost odgovorna tudi za podnebne spremembe. Zanje niso odgovorni niti ljudje. Zanje je odgovoren kapitalizem. Natančneje: notranje kontradikcije kapitalizma.

Vidimo torej, kako lahko je reči: da podnebnih sprememb sploh ni; da sicer obstajajo, vendar se Zemlja ohlaja; da obstajajo in da je zanje odgovorno človeštvo. Logika razmišljanja je simptomatična v natančnem Freudovem pomenu besede.

Simptomalno razlaganje podnebnih sprememb zanika preprost vpogled v samo jedro kapitalizma, o katerem pa celo ekonomisti ne želijo ničesar vedeti.

Zopet prevladuje načelo ugodja: neenakosti med ljudmi so naravne; odtujenost med njimi je naravna; nasilje v družbah je naravo. Niti besedice o proizvodnji dobrin, o lastništvu nad produkcijskimi sredstvi, dobičkih in kopičenju profitov v rokah lastnikov kapitala.

Ko torej govorijo o podnebnih spremembah, se skoraj nikoli ne dotaknejo bistva: notranjih kontradikcij kapitalizma, neenakosti, komodificiranja, odtujenosti, izkoriščanja delavcev, imperializma. Ne govorijo o notranji razcepljenosti samega kapitalizma, ne govorijo o nepravičnostih in izkoriščanju delavcev, ne govorijo o razrednem boju.

Prav zato se zdi, kot da se planet segreva/ohlaja sam od sebe ali pa je za podnebne spremembe, če jih sploh priznavamo, odgovorno Človeštvo, kar pomeni vsakdo po malem.

Odnosi med ljudmi pa niso naravni, temveč so v kapitalizmu strukturirani skozi razmerja med delavci in lastniki Kapitala. Niso najprej obstajali naravni ljudje, ki so se zaradi lastne narave zapletli v razredni boj, temveč je razredni bolj razdelil ljudi na dva tabora. Ne ustvarjajo torej ljudje razrednega boja, ker nimajo pametnejšega dela ali pa je to v njihovi naravi, temveč razredni bolj ustvarja njihovo naravo in jih zapleta v posebne oblike medsebojnih odnosov, ki so izkoriščevalske.

Toda vse to je kljub vsemu šele pol zgodbe. Za podnebne spremembe namreč ni odgovoren zgolj Kapital. Ni se vse začelo z industrijsko revolucijo in s premogom ter nadaljevalo z nafto in zemeljskim plinom. Začelo se je bistveno prej.

Začelo se je ob koncu srednjega veka. Globalizacija se začne pred letom 1492, s to letnico pa dobi nov in zelo močan pospešek. Brezmejno komodificiranje vsega, neskončno racionaliziranje sveta in vsega, kar imajo ljudje med seboj, sta zgolj dve temeljni koordinati novega sveta, v katerem dobi pomembno mesto brezmejno izkoriščanje fosilnih goriv.

Izkoriščanje fosilnih goriv in spreminjanje podnebja sta torej zgolj posledici novih razmerij moči, racionaliziranja, komodificiranja in kopičenja kapitala v rokah peščice.

Podnebnih sprememb se tako ne bomo znebili z zapiranjem rudnikov, termoelektrarn in naftnih črpališč. Daleč od tega. Znebili se jih bomo šele s komunizmom. Kapitalizem se prek svojih zastopnikov namreč ne meni za podnebne spremembe. Fosilna goriva potrebuje za svoje delovanje, zato se jim nikakor ne bo odrekel.

Vsi politiki tega sveta skupaj ne bodo mogli prisiliti Kapitala, da bi se odrekel fosilnim gorivom.

Še slabše je z novim žargonom ekonomistov in politikov, v katerem najdemo tudi besedno zvezo to people-centered policies. Govorijo torej o politikah, ki so usmerjeno k ljudem. Česa tako zblojenega že dolgo ni bilo mogoče slišati. V čem je bistvo?

Bistvo je v tem, da nas hočejo prepričati v novo definicijo človeškega napredka: napredek pomeni povečevanje možnosti za izbiranje. Več možnosti torej samodejno pomeni večji napredek.

Razloga za moje nestrinjanje sta vsaj dva. Prvič. Niti približno ni res, da imajo ljudje večji občutek blagostanja, če imajo na voljo več možnosti, med katerimi lahko izbirajo (kaj bodo jedli, kaj bodo oblekli, kje bodo delali, kje se bodo zdravili), poleg tega pa izbire tudi stanejo, kar pomeni, da ne gre zgolj za odločanje kot v samopostrežni trgovini, temveč gre za denar. Res pa je, da imajo ljudje z več denarja več možnosti za izbiranje. Cinizem sveta je, da gre lahko vsakdo za mesec dni na počitnice kamorkoli, dejstvo pa je, da gredo tja le pripadniki elite, ker drugi preprosto nimajo dovolj denarja.

Drugič. Empirični podatki dokazujejo onkraj vsakega razumnega dvoma, da je v zadnjih desetletjih po neoliberalni kontrarevoluciji razvoj upočasnjen, tak je zlasti zadnjih deset let, to obdobje prav zato upravičeno imenujemo dolga depresija, medtem ko se je brezno med revnimi ljudmi in elito povečalo za nekajkrat.

Toliko o napredku, ohlajanju planeta, možnostih za kakovostno življenje za vse in o politikah, usmerjenih k ljudem. Pa še tole: saj so res usmerjene k ljudem. In dobro vemo, kako se imenujejo: elita.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-2 #1 Jeremija Grand 20:01 15-12-2015
No, malo zapletate. Če ne bi bilo človeka, ne bi bilo kapitalizman. Mar ne?
Za dogajanja je kriv človek.
8 milijard ljudi, ki bi jih bilo milijarda dovolj, če bi bili pametni.
Teh osem milijard je razvilo velika mesta, z velikimi okni, ki širijo svetlobo velikokrat bolj kot manjše bajtice pred 200 leti,
teh osem milijard ljudi ima ogromno avtomobilov, ki se ne vozijo po makadami kot z vozovi pred 200 let, ampak po asfaltnih cestah; vse to neštetokrat srka sončno energijo in jo oddaja; teh 8 milijard potuje, vsak trenutek je na nebu okoli 30 000 letal, ki spuščajo pline v zrak; 8 milijard ljudi bolj ogreva ne le s pečmi, ampak z vsemi vrstami ogrevanja, to je 8 krat več kot bi bila le milijarda.
Tudi kapitalizem sestavljajo ljudje. Brez ljudi vendar ni kapitalizma. Če bi ljudi ne bilo, kapitalizma tudi ne bi bilo.
Torej pričakujem razmišljanje v tej smeri, če že kaj razmišljate.
Lp
Jeremija Grand
rastkopastirk@yahoo.com
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži