Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Immanuel Wallerstein v knjigi z naslovom Historical Capitalism with Capitalist Civilization uvodoma poudari, da živimo v kapitalističnem svetu, v katerem je absolutno nujno, da so lastniki presežne vrednosti in profitov razumna bitja; ni pa nujno, da so razumna bitja lastniki profitov. Kot taka iščejo razumne priložnosti za vlaganje. Super. Manj super pa je, da je celotni proces narejen tako, da se ves sistem, kapitalizem namreč, nenehno obnavlja. Obnavljanje sistema pa pomeni, da se sčasom čisto vse, kar se dogaja v občestvih, podreja samemu obnavljanju, saj se sistem tudi širi oziroma globalizira in zajema vse razsežnosti človeških eksistenc. Wallerstein uporablja besedo inkluzija, kar pomeni, da se čisto vse, kar imajo ljudje med seboj (commodification of everything), vključuje v reproduciranje sistema. Drugače rečeno: tudi ljudi je treba producirati in reproducirati, da bodo maksimalno vključeni v sistem tako, kot terjajo reprodukcijski procesi, saj drugače niso dovolj učinkoviti. Sem sodi tudi upravljanje s človeškimi željami, ne le z razumom.

To pa še ni vse, kajti sistem se lahko reproducira bolj ali manj učinkovito. Da bi se reproduciral oziroma obnavljal najbolj učinkovito, je potreben tudi nadzor nad delovno silo in nad vsemi drugimi procesi, saj ljudje brez nadzora lahko postanejo nepredvidljivi. Da bi jih nadzorovali, je treba znati z njimi upravljati, kar zlasti pomeni, da nadzorovalni sistemi ne smejo biti preveč surovi, robati in brutalni, kot je poudarjal Foucault.

Ljudje, ki upravljajo, upravljavci torej, imajo en sam interes: čim boljše reproduciranje sistema, ki prinaša največ možnih profitov lastnikom kapitala. Upravljanje je nadzor, največji nadzor pa poteka takrat, ko nastanejo monopoli. Ti niso stranski produkt ali anomalija sistema, temveč so nujni in najbolj želeni produkt reproduciranja sistema. Zakaj je vse to zelo pomembno?

Pomembno je, ker je to, kar je zelo razumno za lastnike kapitala, ki želijo akumulirati čim več kapitala, zelo nerazumno za delavce kot poceni delovno silo in potrošnike, od katerih se pričakuje, da bodo porabili čim več denarja za nakup dobrin in storitev. Ali po domače: sistem je poln kontradikcij, zato potrebuje blažilne mehanizme, s katerimi drži ljudi v varni razdalji, da se ne bi začeli zavedati kontradikcij in da se ne bi uprli. Religija je pri tem zelo pomembna, kot je poudarjal tudi Marx.

Pomembna je zlasti zaradi tega, ker je kapitalizem kot historični družbeni sistem prek svojih zastopnikov živo zainteresiran, da skriva in prikriva notranje kontradikcije in neenakosti, nepravičnosti oziroma izkoriščanje delavcev. V zadnjih stoletjih, pravi Wallerstein, je bil pri tem pravzaprav tako izjemno učinkovit, da še danes zelo malo ljudi ve zanje.

Učinkovitost prikrivanja je delno povezana z zmožnostjo ljudi, de verjamejo, to pa je povezano z naravo njihove želje. Tako na primer verjamejo, da je v kapitalizmu veliko zadev preprosto naravnih. Nekateri celo verjamejo, da so božje, in želijo verjeti. Torej ne mislijo, da so zgodovinske, naključne in celo kontingentne, temveč so prepričani, da so stabilne, dane in tudi večne, nespremenljive.

V resnici pa je kapitalizem absurden sistem, kot poudarja Wallerstein (historical capitalism is a patently absurd one). Lastniki kapitala v njem vlagajo kapital, da bi ga imeli še več. In ga tudi imajo, kar avtomatično pomeni, da ga drugi nimajo. Ne morejo ga namreč imeti vsi. V idealnem primeru bi imel ves kapital en sam lastnik kapitala, vendar empirično to ni mogoče; se je pa v empiriji mogoče približevati temu idealu.

Prepričanje, da so nekatere zadeve naravne in božje, čeprav zlahka dokažemo, da niso, je zaviralno, kar pomeni, da prispeva k povečevanju razlik med temi, ki imajo kapital, in onimi, ki ga nimajo; pospešuje torej prizadevanja, da bi se približali orisanemu idealu.

Družbene razlike so zato vse večje, ne pa vse manjše. To ne velja le za materialne razlike, temveč velja tudi za psihološke, duhovne in politične. Razlike se ne morejo zmanjšati, čeprav politiki in upravljavci vedno znova zatrjujejo, da se na vse kriplje trudijo, da bi se zmanjšale. Njihovo sprenevedanje je veliko, obenem pa blaži trpljenje množic, saj vliva upanje. Kdor je voljan verjeti, dobi tudi upanje, kdor ni, pač ne, zato je trpljenje večje in ga je več. Več trpljenja pomeni manj moči – zlasti politične. Hedonizem tega dejstva ne more niti malo prikriti ali celo ublažiti oziroma zmanjšati njegovega pomena.

Manj politike, če lahko tako rečem, manj politične moči za večino ljudi ima dramatične posledice. Medtem ko ljudje verjamejo v naravne in božje procese v družbah, se dogaja nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti natanko tole.

Če je politika po definiciji vrsta procesov, s katerimi skušajo ljudje spreminjati družbene koordinate sebi v prid, pomeni manj politične moči v njihovih rokah manj možnosti, da se karkoli spremeni njim v prid. Lastniki kapitala namreč nimajo interesa, da bi spreminjali družbene procese delavcem v prid, saj imajo interes, da jih spreminjajo sebi v prid, kar je bržčas zelo logično.

Religija in kapitalizem gresta zato z roko v roki, pa čeprav se papeži navidezno pritožujejo čez potrošništvo, bedo, mizerijo, vojne in revščino množic. Religija namreč naturalizira sicer zgodovinske in družbene procese, verniki verjamejo svojim vodjem in duhovnim pastirjem, zato se nič ne zgodi, kajti v naravnem in/ali božjem svetu se zadeve tako ali tako ne morejo spreminjati po volji ljudi.

Ljudje vse premalo razumejo naravo oblastnih razmerij in odnosov moči. Ker jih ne razumejo dovolj, se zmanjšujejo možnosti za protest in upor zoper nepravičnosti in izkoriščanje. Ljudje so vse bolj množica posameznikov, zmanjšujejo se možnosti za kolektivna gibanja, trpljenje pa bolj ali manj vdano in zlasti molče prenašajo, prepričani, da je bodisi naravno bodisi božje in zatorej nujno, neizogibno.

Wallerstein ima prav, ko poudarja pomen kolektivnega delovanja ljudi, ki presega trenutne vzgibe in dogodke. Toda prav taka gibanja potrebujemo, kajti brezmejno kopičenje kapitala nujno potrebuje vse večjo količino absolutnega dela, pa tudi psiho-socialno rekonstrukcijo delovne sile, kot jo imenuje Wallerstein.

Psiho-socialna rekonstrukcija ljudi pa je natanko tema, ki živio zanima tudi predstavnike katoliške korporacije, zato nenehno poudarjajo, da se ljudje lahko osvobodijo in odrešijo z branjem evangelijev, s sledenjem verouku in s pridobivanjem svetih zakramentov. Bogastvo korporacije medtem nenehno narašča v vrtoglave višave, čeprav se občasno nekoliko zmanjša zaradi kazni, ki jih morajo plačevati župnije in škofije zaradi pedofilov, ki vedno znova dobijo zatočišče pri njih.

Natanko v tej perspektivi je dobro prebrati še eno knjigo, ki jo je spisal izjemni Frédéric Lordon. Naslov knjige je Capitalisme, désir et servitude. Najboljše pri knjigi je, da se avtor loti Spinozove in Marxove teorije želje. In zlahka ugotovi: najstarejša in najučinkovitejša umetnost vladanja je tista, ki naredi podrejene ljudi srečne do take mere, da pozabijo, da so podrejeni.

Če so sploh kdaj vedeli, kako zelo so podrejeni, kajpak.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Branko 16:09 20-12-2015
Res hvala za vaša napisana razmišljanja, veliko stvari se človek nauči. Z napisanim se strinjam in priporočam branje (potem tudi razmišljanje o vsebini) tudi ostalim državljanom.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži