Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V kapitalističnem svetu je zelo pomembno, da so ljudje razdeljeni in razvrščeni. Razdeljeni so kot posamezniki, ki skrbijo vsak zase, čeprav se pri tem tudi družijo drug z drugim (a ne s komerkoli, da ne bo pomote), poleg tega pa so še razvrščeni glede na sposobnosti, zmožnosti, interese, osebnostne tipe, značaj, gene, okolje in podobno.

Prav tako je pomembno, da se med seboj nenehno primerjajo in ugotavljajo, kdo je boljši, kdo je kaj dosegel in kdo ni, kdo hitreje napreduje ali sploh ne napreduje, kdo je uspešen in kdo je manj uspešen ali celo neuspešen. Ljudje zato nenehno ugotavljajo, kje so na različnih lestvicah, obenem pa skušajo spoznati še dejavnike, zaradi kateri so uspešni, bi bili lahko uspešni, ali pa niso dovolj uspešni.

Zadeve so še bolj zapletene: starši tako na primer lahko potiskajo svoje otroke naprej, da bi bili čim bolj uspešni, da bi bili tako uspešni, kot so sami, da bi bili uspešni, ker sami niso, da bi bili bolj uspešni, kot so otroci drugih staršev. Vsekakor se je mogoče do nezavesti ukvarjati z logiko uspešnosti in medsebojnega primerjanja.

V ozadju vseh teh prizadevanj je ideja o popolnosti, ideja o nekakšni končni harmoniji sveta, v katerem dosežemo najbolj popolno stanje, ki je sploh mogoče. Razmišljanje o Božjem načrtu za vsakega človeka je takoj pri roki, ko se sprašujemo, od kod taka ideja.

Teza je sorazmerno preprosta in do nje pridemo zlahka: Božji načrt je neposredno povezan z Logiko kapitalizma. Vsi dobro poznamo žargon, ki ga uporabljajo ekonomisti, ko govorijo o kapitalizmu: svobodni trgi, svoboden pretok kapitala, svobodno podjetništvo. Pa vendar vsi dobro vemo, da na trgih ni nobene svobode, zato je žargon tudi poln izrazov, kot so vojna, surovo tekmovanje, v katerem je vse dovoljeno, sovražni prevzemi, industrijsko vohunjenje, manipuliranje ali piarovstvo.

Zdi se, da tudi v božjem načrtu ni nobene svobode. Če je Bog vse načrtoval, potem ljudje res nimamo svobodne volje, saj so vse naše poteze predvidene že vnaprej, zato smo morda svobodni le toliko, da načrt sprejmemo in se vdamo v usodo.

Obstaja pa še tretja možnost: resnično svobodna volja. Kaj je to?

Svobodno voljo najbolje razumemo, če si predstavljamo, kaj lahko naredi človek, ko se znajde pred nemogočo izbiro: na eni strani mu ponujajo Božji načrti in ga silijo, naj ga sprejme, saj mu tako ali tako ne more nasprotovati; na drugi strani so kapitalisti, ki ga prav tako silijo, naj sprejme Pravila svobodnega kapitalizma, saj tako ali tako ne more imeti nobene boljše ideje.

V obeh orisanih primerih je najbolje, da človek pristane na edino pravo in nujno izbiro, da ima potem vsaj mir. Torej je svoboden, da izbere, kar mora in kar je zanj najbolj racionalno oziroma najbolje. Tako razmišljajo tudi ekonomisti, ko modrujejo, kako racionalno se vedejo potrošniki.

In se povsem motijo, kajti ljudje imamo še tretjo možnost, ki je resnično avtentična in naravna, v nekem smislu pa je tudi povsem iracionalna. Dokler izbiram med izbirami, ki mi jih ponujajo Kapital ali Cerkev, namreč samoniklo čutim, da nekaj ni v redu. Čutim, kot da pri tem nisem jaz sam, kot da mi nekaj manjka, ker izbiram nekaj, v kar nisem čisto do konca prepričan.

Problem je namreč tale: ko racionalno izbiram, kar je domnevno najboljše, se sploh ne odločam, ampak zgolj izbiram med izbirami, jih tehtam, pri tem pa preračunavam, kaj je zame najboljše. Odločanje je nekaj čisto drugega.

Odločanje namreč sploh ne pomeni, da spoznam, kaj je najboljše, potem pa se za tisto odločim, češ da je to v mojem najboljšem interesu, ampak pomeni, da ravno ne spoznam, kaj je najboljše – in se zato odločim. Odločitev torej dopolni serijo racionalnih argumentov za eno ali drugo možnost, kar pomeni, da sama sploh ni racionalna in ni iz reda preračunavanja. Odločam se torej ravno zato, ker ne morem priti do konca racionalnega odločanja, ker je to strukturno in logično neskončno dolg proces, ne pa zato, ker sem spoznal, kaj je zame najboljše, ali pa zato, ker sem nesposoben, da bi to spoznal.

Svobodna volja je drugo ime za tako odločanje. Svobodna odločitev tako nikoli ne more biti popoln odgovor na korektno ali pravilno zastavljeno vprašanje. Pomislite na Jezusovo smrt na križu. Zakaj bi se sploh odločil zanjo, če pa je bilo veliko racionalneje, da bi še naprej hodil med ljudmi, jih zdravil, tolažil, zanje delal čudeže, morda jih celo popeljal v oborožen spopad z Rimljani in jih osvobodil, da bi končno postali svoboden narod.

Odločitev torej očitno ravno preseka, prekine verigo racionalnih argumentov za ali proti in odpre povsem novo polje. Svobodna odločitev je zato odpiranje in je popolnoma nepredvidljiva, oziroma je kontingentna, kar pomeni, da se umešča natanko v ontološko odprtost same realnosti. Noben ekonomski model je ne more všteti.

Primer je kajpak Titov Ne! velikemu Stalinu. Za kaj gre?

V vsakem danem trenutku se nam spontano zdi, da je čas kakor reka, ki teče v prihodnost. Ko se ozremo v preteklost, se nam zdi, da je možna ena sama reka, ki teče iz preteklega vira v sedanjost, od tu pa bo seveda tekla v prihodnost. Naša svoboda je omejena na gibanje znotraj take reke, kar pomeni, da ni prav velika.

V resnici je težko videti znotraj aktualne sedanjosti, da je ta čisto naključje, da je bila nekoč povsem kontingentna, nato pa se je aktualizirala, kar pomeni, da je bilo nekoč možnih več virov, ne en sam. Za nazaj torej lahko vidimo, da bi bila sedanjost lahko povsem drugačna in da nikakor ni nujna. Če Tito takrat ne bi rekel Stalinu, da Jugoslavija nikoli ne bo pod njegovim vplivom, bi bila naša sedanjost bistveno drugačna.

V vsaki sedanjosti torej obstaja virtualna možnost povsem drugačne prihodnosti; ne obstaja en sam vir prihodnosti, ki pomeni še več sedanjosti. Biti svoboden pomeni odločiti se zanjo in jo s tem iz virtualne spremeniti v aktualno. S svobodno voljo torej dobesedno ustvarjamo empirične svetove.

Zakaj je tako? Ker znotraj vsake realnosti, ki nikoli ne more biti sklenjena, obstaja ontološka odprtost realnosti, zaradi katere je prihodnost radikalno kontingentna. Torej ne bi smeli prepustiti niti Cerkvi niti Kapitalu, da jo določita.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži