Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jutri imam v Ljubljani predavanje iz serije Filozofija za današnji čas. Govoril bom o Kantovi teoriji etike in o Spinozovi teoriji želje, zanimalo pa me bo zlasti, kaj lahko storijo ljudje, da bodo njihova življenja bolj pristna in bolj v skladu s tem, o čemer sta razmišljala velika filozofa. Še natančneje: razmišljal bom o Lacanovem poudarjanju, da se človek nikakor ne bi smel odreči svoji želji in da je morebitno odrekanje v nasprotju z etičnim imperativom, kar pomeni, da nasprotuje dobremu. Lacanovo razmišljanje namreč natanko poveže Kantove zamisli o maksimi moralnega zakona in Spinozove zamisli o tem, kar imenuje filozof conatus, ki pomeni začeti nekaj (na novo). Kako torej začeti na novo? To je temeljno vprašanje mojega jutrišnjega posega, obenem pa je tudi vprašanje, ki je v samem jedru življenja in je njegova esenca.

Esenca življenja je torej vprašanje.

Najpomembnejša razsežnost tega, kar imenuje Spinoza conatus, je vsekakor zmožnost človeškega bitja, da nekaj stori, začne, potisne, pokrene. To pa še ne pomeni, da želi vplivati na druge ljudi in jih usmerjati. Čisto na začetku je zgolj življenje, je življenjska energija, čeprav so tam vselej tudi drugi ljudje, seveda.

Strinjam se s Spinozo, ko trdi, da potrebuje življenje reproduciranje, obnavljanje. Povsem jasno je tudi, da se življenje obnavlja samo. Saj je nastalo davno pred človekom. Tu se rodi problem, kajti človek v kapitalizmu ne živi sam, poleg tega pa mora narediti še nekaj.

V kapitalizmu se namreč življenje obnavlja pod pogojem, da velikanska večina ljudi, ki nima v rokah nobenega premoženja oziroma kapitala ali pa ga ima zelo malo, prodaja sebe kot delovno silo. Na tem kraju se zato strinjam z Lordonom, ki v knjigi z naslovom Capitalisme, désir et servitude piše: sodobne fikcije, zgrajene na zamislih, kot so 'obogatitev dela', 'participativni menedžment, 'opolnomočenje delavcev' in drugi programi 'samouresničevanja', so uspešni poskusi brisanja spomina na izvorno resnico, kdo so delavci in v kakšnih odnosih so do lastnikov kapitala.

Resnica je, da imajo lastniki kapitala v rokah vse vzvode za nadzorovanje delovne sile, medtem ko nimajo delavci v rokah ničesar. Materialna odvisnost delavcev je tako rekoč popolna, čeprav se delodajalci zavedajo, da morajo omogočati delavcem pogoje za reproduciranje, saj želijo, da ostanejo živi in da delajo. Tudi delodajalci so namreč pod pritiskom, saj so prisiljeni tekmovati z drugimi delodajalci, če hočejo ostati v igri.

Ali nekoliko drugače rečeno: delavci potrebujejo denar, da se lahko reproducirajo, delodajalci pa se tega boleče zavedajo. Denar je tako objekt želje na obeh straneh, le da delavci nimajo moči, s katero bi ga izsilili več zase, saj so strošek.

Problem pa lahko še poglobimo: človek je kot živo bitje nenehno siljen, da se odpoveduje želji in jo preoblikuje v željo po denarju, ta pa je možna le, če jo spremeni v željo, da se prodaja kot delovna sila, saj sicer ne more priti do denarja, ki ga potrebuje za preživetje in reproduciranje. Življenjska sila ali želja je torej v osnovi, v temelju skrčena na podrejanje lastnikom kapitala. Ko govorijo ljudje o svobodni volji, bi morali zato še enkrat temeljito premisliti zapisano, kajti v takem položaju niso svobodni niti malo.

Niso svobodni, obenem pa morajo prenašati še nasilje, ki je najprej zunanje, kajti lastniki kapitala tekmujejo med seboj in se vojskujejo za tržne deleže, potem pa še notranje, interno, saj so tudi delavci siljeni, da delajo vse več, da so učinkoviti, da se prilagajajo zahtevam trga, kot se reče.

Svoje želje morajo nenehno prilagajati spreminjajočim se zunanjim zahtevam. Zdi se, da niso svobodni niti malo in da je izraz 'svobodna volja' res zgolj ničvredna fikcija.

Ljudje seveda ne pozabijo na svojo bedo in na trpljenje. Tega ni mogoče kar pozabiti, saj se z vsem soočajo iz dneva v dan. Je pa mogoče navaditi se, mogoče je sprejeti vse skupaj kot del usode, na katero človek pač ne more vplivati. Razmišljanje, da je nekaj naravno ali božje, sodi natanko sem, kajti ne enega in ne drugega ni mogoče spreminjati.

Na prvi pogled je položaj delavcev brezupen: prenašati morajo nasilje in se večno prilagajati. Kako je mogoče živeti in preživeti, ne da bi se človek prej ali slej uprl?

Dogajati se mora nekaj, kar vpliva na delavce tako, da postanejo krotki ter da sprejmejo usodo in se sprijaznijo z njo. Psihologija ima pri tem zelo pomembno vlogo.

Upravljavci s človeškimi viri ali menedžerji so zato sodobni guruji, ki se spoznajo na psihologijo, ker se nanjo preprosto morajo spoznati. Ljudi skušajo motivirati za prenašanje svoje usode tako, da jim na sofisticirane načine obljubljajo zadovoljstvo, celo srečo, v vsakem primeru pa uspeh in izpolnitev sanj. Ljudje naj zato sledijo svojim sanjam in naj vztrajajo. V isti register sodi tudi obljuba samoaktualizacije, o kateri je govoril Maslow, pa seveda izpolnjevanje potencialov, talentov, darov in drugega. Potrebni so le: sodelovanje, nekaj dela na sebi, kot se imenuje, prava ideja, dobra volja in vztrajnost.

Toda problem je zares velik in vreden vse naše pozornosti. Če so delavci v podrejenem položaju, v katerem morajo prodajati lastno delovno silo, kako je mogoče reči, da želijo prostovoljno vztrajati v takem stanju, saj niso neumni? Kdo bi želel biti podrejen in minimalno plačan za težaško delo, obenem pa še delati na sebi in skrbeti za samouresničevanje?

Zadeva je res silno zapletena. Delavci namreč niso zgolj podrejeni in odvisni od zunanjih dejavnikov, na katere ne morejo vplivati, temveč imajo, ko dobijo mezdo, tudi realne priložnosti za zadovoljstvo, veselje in uživanje. Njihova želja ni le podrejena, temveč je vedno znova tudi izpolnjena. Na tem kraju se odloča o prihodnosti.

Bodo delavci vztrajali ali pa jim bo lepega dne vendarle prekipelo? Če kapitalisti želijo, da jim ne bi prekipelo, morajo biti zelo previdni in morajo uporabljati močne vzvode.

Lordon govori o radostnem odtujevanju skozi dobrine. Odtujevanje je poleg tega tudi uporabno, če lahko uporabim ta izraz, kajti delavci zadovoljujejo svoje želje na način, ki ga lahko opišemo tako, da postaja očitno, v katero smer gre vse skupaj. Smer prepoznavamo in jo lahko ponazorimo.

Morda je videti na prvi pogled nenavadno, toda vendarle je res: želje delavcev so podrejene željam gospodarjev, ki so lastniki kapitala, podrejeni pa so tako, da delavci ne prepoznajo podrejenosti in so obenem prepričani, da je vse v najlepšem redu in da zadeve tečejo v pravo smer.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži