Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na proslavi ob obletnici ustanovitve svoje države smo lahko slišali tudi tale truizem: potrebujemo drug drugega in državo. Kaj si lahko mislimo o tej izjavi?

Mislimo si lahko vsaj tole. Truizem je po definiciji izjava, ki ne pove ničesar novega ali zanimivega, zato je vseeno, ali jo slišimo ali ne, saj ne ustvari nobene razlike. Zakaj govorci potemtakem uporabljajo truizme in jih ponavljajo? Uporabljajo jih kot preprosto mašilo; lahko tudi kot nekaj, kar je za koga za silo všečno, če že zanimivo ali novo ni. Vsekakor pa jih uporabljajo natanko z namenom, da se nič ne bi spremenilo; pravimo, da so truizmi performativni. In prav zato je treba o zapisanem truizmu reči še nekaj.

Živimo v kapitalizmu. Za življenje v njem je značilno izkoriščanje delavcev in medsebojno tekmovanje, ki številne ljudi zgolj izčrpava in jim povzroča vsakodnevni stres, da zaradi njega prehitro umirajo, čeprav bi lahko še živeli.

V tej luči je zelo jasno, da ljudje potrebujejo drug drugega. Lastniki kapitala potrebujejo delavce, da jim zagotavljajo profite in ustvarjajo presežno vrednost, delavci pa potrebujejo lastnike kapitala, da se lahko prodajajo kot delovna sila, ki mora biti kajpak čim bolj poceni. Lastniki kapitala namreč potrebujejo druge ljudi, delavce torej, a ti morajo biti poceni. Če niso poceni, jih nenadoma ne potrebujejo več.

Sklep ni presenetljiv: v kapitalističnem svetu ljudje dobesedno potrebujejo drug drugega, kot na primer potrebujejo orodje, lopato za sneg ali izvijač, da opravijo določeno delo. Ko orodja ne potrebujejo več, ga nekam odložijo.

Obstaja množica ljudi, ki so zgolj odloženi in jih nihče ne potrebuje.

Življenje v kapitalizmu pa ima še eno značilnost. Profitabilnost kapitala namreč nenehno pada. Kapitalisti so v škripcih, v škripcih pa so tudi delavci, saj morajo biti poceni, kar pomeni, da njihove mezde ves čas rahlo padajo.

Ljudje v kapitalizmu nujno potrebujejo drug drugega, kot tudi sicer ljudje že od nekdaj potrebujejo drug drugega. Truizem pač. V Sloveniji ni nič drugače kot drugje po svetu, kjer živijo ljudje. Ti povsod potrebujejo drug drugega.

Toda kaj v resnici pomeni potrebovati drug drugega? Kaj spoznamo, če se zadeve lotimo resno, ne le za zabavo ali z namenom, da preganjamo dolgčas?

Mislim, da je bistvo natanko v tem, da je vsak človek subjekt resnice in je sposoben trpeti kot to, kar imenuje Deleuze ranjeni ego. V radikalnem smislu je vsakdo ranjen ali hendikepiran; ko govorimo o egu, vselej-že govorimo o ranjenem egu. Potreba po drugem človeku je zato natanko potreba po odprtosti do njega in je potreba po njegovi odprtosti do resnice.

Biti odprt do drugega človeka nujno pomeni biti odprt do njegove odprtosti in ranjenosti ali ne-celosti. Celotna zgodovina razsvetljenstva pričuje za zapisano; v tem je nekaj svetlega.

Ali kot mi je rekla sodelavka na zadnji delovni dan: sploh se ne zavedate, koliko luči prinašate ljudem. Strinjam se zlasti s tem, kar je dodala: če bi se zavedali, bi se lahko prevzeli. Človek, ki se prevzame, ni več odprt, zato ne prinaša več luči. Zaprtost pomeni ponavljanje brez diference, brez novosti in brez zanimivosti. Dolgčas.

Potreba po drugem človeku je torej potreba po odprtosti, po luči, po skromnosti, ki gre z roko v roki z odprtostjo. In natanko to gre kapitalistom najbolj na živce; natanko tega kapitalizem ne prenese, zato je vsako njegovo zagovarjanje tudi zagovor ponavljanja in kopičenja istega.

Sedaj lahko rečemo tole: truizem, da potrebujemo ljudje drug drugega, je v kapitalizmu vulgaren in je izraz za to, da kapital potrebuje delavce ter da jih je pripravljen totalno izkoristiti.

Če bi vsi ljudje pristali na tako izkoriščanje, bi bilo vsega konec, kajti v takem svetu bi ljudje dokončno postali drug drugemu zamenljiva uporabna orodja z omejenim rokom trajanja.

Obstajata samo dve možnosti, ko govorimo o potrebi po drugem človeškem bitju: drugo bitje potrebujemo za svoje egoistične interese; drugo človeško bitje potrebujemo kot nosilca odprtosti do Velikega Drugega. Tudi sami smo lahko za drugega in za njegove egoistične interese ali pa smo nosilec oziroma zastopnik odprtosti.

Ker je ego vselej ranjen, so tudi njegovi interesi vselej ranjeni.

Ljudje, ki ne pristajajo na kapitalistično izkoriščanje, so odprti do tega, kar imenuje Deleuze postajanje. Z njegovo pomočjo lahko še enkrat beremo začetno izjavo, da ljudje potrebujemo drug drugega.

V Sloveniji je po četrt stoletja očitno, da je potreba po drugem človeku lahko samo nekaj, kar nastaja onkraj kapitalizma. Kapitalizma, kakršen je, ne potrebuje nihče razen elit. Potrebujemo komunizem. Vsako drugačno govorjenje o potrebi po drugem človeku je zgolj sprenevedanje in je prilivanje olja na ogenj, ki ga potrebuje kapitalizem za kolikor toliko nemoteno delovanje med krizami, ki jih nenehno ustvarja, da ga morajo ljudje reševati.

Kdo poreče, da smo komunizem že imeli in da zgolj ponavljam že povedano. Pa ni res, kajti komunizmu še vrat nismo odprli.

Deleuze je s konceptom ponavljanja natančno pojasnil, kaj se dogaja, ko se nekaj ponovi.

Ko se nekaj ponovi, se objekt, ki se ponavlja, ne spreminja, kar je logično. Zgodi se nekaj drugega, pomembnejšega. Spremeni se nekaj v umu človeka, ki zaznava objekt. Nastane razlika in natanko ta je pomembna; pravzaprav se nekaj spremeni v umu, ki ni v človeku, saj je ta v njem.

Ko torej govorimo o ponavljanju in obujamo spomine, je bistveno, da iz vsega tega potegnemo nekaj novega, da ustvarimo razliko, sicer smo zgolj ranjeni, patetični in nemočni. Prav v tem smislu ljudje potrebujemo drug drugega: da smo drug za drugega subjekti novih sintez, če lahko uporabim še en Deleuzov koncept.

Človek se lahko spremeni skozi ponavljanje, to pa pomeni, da umre njegova identiteta ranjenega ega in se odpre postajanju. Kar postaja, se vrača, pravi Deleuze. Vrača se lahko le postajanje, ne moremo se vrniti v preteklost in ne moremo je ponoviti.

Na tem je nekaj čudnega in težko razumljivega, vendar je prav, da je tako.

Živijo ljudje, ki res zgolj ponavljajo eno in isto ter nikoli ne ustvarijo nobene diference. Vrtijo se v krogih in nikamor ne pridejo, oziroma so zgolj ranjeni. To so obenem ljudje, za katere velja, kar je rekel Deleuze: ljudje ne znajo misliti, ker se ne znajo igrati. In živijo oni drugi ljudje, ki so doumeli naravo ponavljanja in diference, zato jo tudi ustvarjajo. Za nove sinteze, kot rečeno, ne za reciklirane oblike istega.

Čisto na koncu mi je dijakinja še rekla: ostanite še naprej čudni, da bo vsaj en normalen človek na tem svetu.

Hvala in vse dobro privoščim.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži