Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Klasična teza: če delam, kar je treba (kategorični imperativ), me bo Bog morda nagradil ali pa ne (v nobenem primeru ničesar ne izgubim); če ne delam, kar je treba, bom na koncu pogubljen, ker se bom pogubil sam (torej ni pomembno, ali Bog obstaja, da bi me kaznoval, ali ne). V mojem interesu pa tudi v interesu sveta je, da delam, kar je treba, saj ne želim biti pogubljen in ne želim, da svet propade. Tako delovanje je avtentično, kar pomeni, da je utemeljeno v sebi, in ne potrebuje zunanje avtoritete.

Svet se kajpak spreminja, vendar danes ne gre le za gigantske kapitalistične spremembe, ki so tako velike, da jih nihče ne razume in jih ne more pojasniti, temveč gre tudi za to, da se na spremembe ne odzivamo resno, kar pomeni, da nismo avtentični ali pristni. O spremembah ne razmišljamo dovolj in še vedno se bolj ali manj nevrotično predajamo vraževerju o koncu sveta, ki napoči 21. decembra letos, ali pa preprosto žuriramo in nam je vseeno, kaj se dogaja, da smo le siti in napojeni; Freud je dejal, da je ključna razsežnost nevrotikovega življenja ta, da čaka, da bo nekdo drugi nekaj naredil zanj ali namesto njega.

A spremembe sveta so kolosalne, kot rečeno. David Attenborough v filmu z naslovom Smrt oceanov (The Death of the Oceans) opozarja na srhljivo dejstvo, da z industrijskim ribolovom tako hitro uničujemo žive vrste v oceanih, od katerih smo življenjsko odvisni, da številne izginejo, še preden se sploh spoznamo z njimi. Oceani postajajo tudi vse bolj kisli, ker vsrkavajo ogromne količine ogljikovega dioksida, kar pomeni, da so dodatno ogrožene številne vrste, ki se ne bodo mogle dovolj hitro prilagoditi večji kislosti svojega naravnega okolja.

Apokaliptično razmišljanje o koncu sveta pa ima tudi avtentično razsežnost, zaradi katere smo lahko optimistični. Kaj namreč še zastopa Jezus?

S svojim delovanjem zastopa odpor, upor in protest. Ne spada v nobeno občestvo in ljudem ponuja možnost doživljanja in razumevanja realnosti prav na podlagi odpora, kar pomeni, da ob njem ljudje na nov način doživljajo realnost, ki je zato manj banalna, manj enoznačna in manj transparentna. Paradoks je torej tale: ko se med ljudmi pojavi Jezus, dobijo ti izkušnjo, da je svet bolj kompleksen, kot so verjeli do njegovega prihoda, da je bolj skrivnosten in bolj nenavaden, kot so mislili. Jezus nikoli ni rekel, da se morajo ljudje še bolj prilagoditi realnosti in jo sprejeti kot svojo usodo, saj pravzaprav nikoli ne morejo dovolj dobro vedeti, kakšna realnost v svoji kompleksnosti sploh je.

Z Jezusom realnost torej ni bolj jasna, ampak je v radikalnem smislu manj jasna. Ljudje dobijo izkušnjo, da realnosti ne morejo pojasniti do konca, da z njo preprosto ne morejo več manipulirati, kot so navajeni, ker ima več razsežnosti, kot mislijo. Ko se Jezus upira farizejem in pismoukom, ko govori o svetu, svojem očetu in smislu življenja, dobiva realnost nove pomene in se odpira. Ne spreminja se v določljivi objekt znanstvenega raziskovanja, ampak postaja bolj poetična, metaforična, nedoločena, odprta, živa, spreminjajoča se. Oblastniki so bili zaradi tega zelo na trnih.

Njihov problem je bil v resnici nerešljiv. Vedeli so, da je Jezus nevaren zanje, saj je predstavljal presežek nad realnostjo. Torej se ga niso mogli znebiti; njihova usoda je bila zapečatena. Pa vendar so se ga skušali znebiti, kar je bilo še slabše.

Potem ko je umrl na križu, se je namreč vrnil kot sveti duh, paradoks pa je, da se ne bi mogel vrniti, če ne bi umrl. Če se ga torej oblastniki ne bi hoteli znebiti, če bi modrovali, da je usoda neizogibna (Jezus je tu, krščanstvo se bo razširilo, za nas je napočil konec), bi jo lahko sprejeli, toda v tem primeru Jezus ne bi umrl na križu in krščanstva morda sploh nikoli ne bi bilo.

Vidimo torej, kako pomembno vlogo je imel pri tem Juda, in zakaj ga je Jezus prosil, naj ga preda tempeljskim stražarjem. Brez njega krščanstva morda ne bi bilo, saj bi bil Jezus zgolj prerok v množici prerokov.

Enako velja za nas, ki živimo dve tisočletji pozneje. Ugotovimo lahko, da je naša usoda zapečatena (podnebne spremembe, bioinženiring, manipuliranja z DNK, ustvarjanje novega človeka-kiborga, ekološke katastrofe brez primere, nevzdržnost kapitalizma in uničevanje planeta), čakamo na sodni dan, zraven pa še malo varčujemo, ker je vlada rekla, da moramo.

Alternativa je ena sama. Zastopal jo je JK. Ko se je pojavil med ljudmi, so imeli ti na voljo dve možnosti: lahko bi ga razglasili za bedaka, ki halucinira o enakosti vseh ljudi in komunizmu, ali pa bi mu postali zvesti.

V prvem primeru bi se pridružili rimskim oblastnikom, farizejem in pismoukom, kar bi pomenilo, da bi bili izgubljeni, saj jih je Jezus potreboval, da se je vrnil kot sveti duh. V drugem primeru pa bi se zgodilo nekaj izjemno zanimivega in zares produktivnega.

Zgodilo bi se to, kar je v tem trenutku pomembno tudi za nas. Ljudje bi se začeli vesti kot kristjani ali komunisti v strogem pomenu besede. Živeli bi avtentično, v zvestobi Jezusu Kristusu in se obnašali, kot da empirična usoda zanje ne velja: na Zemlji bi se obnašali, kot da že živijo v drugem svetu. Ne bi čakali nanj, kot čakajo danes verniki, ne bi se zanašali na najvišjo avtoriteto, na to, da ga bo nekdo ustvaril, ampak bi ga sami učinkovito gradili in ustvarjali iz niča že na tem svetu. Dobesedno preselili bi se v drugo realnost, ki ne bi bila več virtualna, ampak bi bila zaradi njih in njihovega delovanja realna in zelo empirična. Tako je pristno življenje v svetem duhu.

Optimizem, o katerem govorim, je torej paradoksen: optimistični svet gradimo natanko zato, ker smo do konca pesimistični in obupani nad svetom, v katerem živimo. To zlasti pomeni, da ne uporabljamo obrambnega mehanizma sedaj še ni pravi čas za komunizem, imamo še nekaj časa, da se bo nabralo dovolj ljudi, da bomo dosegli kritično maso, da bomo vse natančno premislili. Kako jo bomo namreč dosegli, če se ne obnašamo že v tem trenutku, kot da obstaja? Logično je ne bomo nikoli dosegli, če bo vsakdo razmišljal, da še ni kritične mase, ker bo to pomenilo, da bo vsakdo čakal, da nastane, nastati pa ne more sama od sebe.

Čakanje na kritično maso le-te zagotovo ne bo ustvarilo; ravno nasprotno. Ustvari jo zgolj razmišljanje in verovanje, da že obstaja, ker nas to mobilizira – da na koncu zares nastane. Jezus je namreč že prišel in se je tudi vrnil kot sveti duh. Povsod tam je, kjer sta dva ali kjer so trije ljudje. Torej je ves čas že tu, in ni treba čakati na njegov prihod. Ne čakamo namreč mi na Jezusov prihod, ampak Jezus čaka na našega, na to, da se končno zganemo, da premaknemo svoje r*** in začnemo verjeti, da je sedaj ravno pravi čas, da vzamemo usodo v svoje roke.

In najlepše je tole: sploh ni treba verjeti v Jezusa, saj zadošča, da naredimo, kar je treba, tudi če ne verjamemo. Ali po domače: človek lahko naredi, kar je treba, pri tem pa se mu sploh ni treba ubadati z vprašanjem, ali Bog obstaja ali ne, ker to kratko malo ni pomembno. Če delam, kar je treba, mi enostavno ni treba niti verjeti v Boga niti ne-verjeti; moje delovanje je avtentično, kar pomeni, da ne potrebujem nikogar, da ga potrdi ali odobri, saj to preprosto naredim sam s svojim delovanjem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži