Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Umetnost ima včasih pomembno vlogo pri spodbujanju ljudi k nasilnemu vedenju, k doživljanju nacionalističnih čustev, k svetim vojnam in k umorom. A to velja le včasih. Obstaja pa tudi možnost, da se ljudje upirajo vsemu temu. Čakanje na pravi trenutek jih le ovira, kajti za upor zoper vsako obliko nasilja je čas vselej primeren. Tudi začetek novega leta, kajpak.

John Stuart Mill je nekoč zapisal, da branje popularnega čtiva ne prispeva k razvijanju moralnega značaja ljudi, zato pa k temu pomaga branje pristne, genuine literature. K temu velja dodati: moralni značaj ljudi se razvija skupaj z benevolentnimi motivi, ne z motivi, ki jih spodbuja kapitalistično življenje, temelječe na tekmovalnosti in izkoriščanju. Benevolentnost pomeni širokogrudnost. Ta ne more rešiti vseh probemov sveta, je pa gotovo dobra za začetno razmišljanje o naravi sveta in njegovih kontradikcij.

Nobenega dvoma ni, da obstaja na tem svetu veliko resnih problemov. Veliko je nasilja, vojn, terorizma, veliko je bede, mizerije, revščine, veliko je izkoriščanja delavcev, veliko je beguncev, neumne propagande, zavajajoče retorike, bizarnih oglasov, političnega žargona. Toda podnebne spremembe so daleč najpomembnejši problem, saj zadevajo ves planet, vsa živa bitja in celo prihodnje generacije. Napoved vremenoslovcev pravi, da bo danes na vrhu sveta, na severnem tečaju torej, temperatura plus 1 stopinja Celzija. Toda o tem nenavadnem podatku ne bodo govorili, mediji o tem ne bodo poročali. Bo pa na voljo veliko razvedrilnih oddaj, kratkočasnih pogovorov, astroloških napovedi za leto 2016, dobre volje, veselja in sreče v nakupovalnih središčih. Ljudje si bodo zaželeli veliko zdravja in sreče v novem letu, kot se pač spodobi za ta čas.

Ravnokar berem knjigo z naslovom Cultivating Virtue: Perspectives from Philosophy, Theology and Psychology, ki jo je uredila Nancy Snow, izšla pa je letos pri založbi Oxford University Press. Berem jo, ker je dobra, pa tudi zato, ker ponuja izvrstna izhodišča za razmišljanje o aktualnem svetu, v katerem živimo.

Raje berem dobro knjigo, kot pa se sprehajam po nakupovalnih središčih.

Pomembna tema, s katero se tako ali drugače srečujemo skoraj vsak dan, je tista, o kateri veliko govorijo celo menedžerji, bankirji in politiki. Mislim na vrednote, seveda. Veliko ljudi uporablja to besedo, toda le redki vedo, kako vrednote sploh nastajajo, kako jih ljudje usvajajo, kako jih vgrajujeo v svoja življenja. Lahko je namreč reči, naj imajo ljudje več vrednot in naj bodo bolj krepostni, čisto nekaj drugega pa je zagotavljati pogoje za njihovo nastajanje in razvijanje.

Daniel Russell tako razmišlja o vrednotah, ki ne morejo pasti v naročje tega ali onega človeka in ne morejo biti stvar naključja. Nesmiselno je namreč reči, da je sosedov Joža dober človek – po naključju. Vrednote ljudje razvijamo, kultiviramo, kot bi rekel Aristotel, to pa obenem pomeni, da postajamo boljši ljudje in da nas naključni dogodki ne morejo vreči iz tira za stalno. Toda to je le pol zgodbe, saj ne živimo v praznem prostoru, temveč živimo v empiričnem, družbenem okolju. Ko govorimo o vrednotah in o krepostem vedenju, moramo nujno spregovoriti tudi o okolju.

Kultivirati vrednote namreč pomeni postajati boljši človek, pomeni živeti na boljši način, pomeni postajati krepostnejši. Človek pa lahko postaja boljši in krepostnejši le v okolju, kar pomeni, da njegovo kultiviranje vrednot nujno vpliva na ljudi okoli njega.

Bistveno je natanko to, kar poudarja Aristotel: človek ne postane kreposten samo zato, ker ponavlja neko vedenje, za katerega verjame, da je dobro, saj se pri tem lahko tudi moti. Kreposten postane šele ob dobrem učitelju, ki mu pomaga tudi razumeti, zakaj je neko vedenje dobro, drugo pa ne. Etos niti pibližno ni isto kot navada, poudarja Aristotel.

Razvijanje kreposti je nujno, dodaja filozof, to pa obenem pomeni, da se mora vsak človek naučiti krepostnega vedenja z dobrim učiteljem in s pomočjo prave ali ustrezne prakse. Obstajajo tudi neustrezne prakse in obstajajo slabi učitelji. Slabi so predvsem tisti, ki ne živijo krepostno in ne morejo biti vzor.

Človek, ki dnevno odkriva, koliko nekrepostnih ljudi je okoli njega, kako kradejo, goljufajo, se zmerjajo med seboj, kako lažejo drug drugemu in nepravično kopičijo kapital na račun delavcev, ima velike težave, če hoče razvijati krepost. Čisto mogoče je, da nima ustreznega učitelja, prav tako pa je tudi mogoče, da ga ljudje iz okolja dobesedno silijo v nekrepostno vedenje, češ da tako ali tako vsi kradejo, vsi goljufajo in da se krepostno vedenje preprosto ne splača. Seveda se v svetu, v katerem se vse prosoja skozi denar, tako vedenje zares ne splača. Krepostno vedenje je lahko celo cokla, ovira pri kopičenju denarja in kapitala. To je mogoče zlahka dokazati.

Podobno lahko rečemo za praktično inteligenco, ki jo tudi analizira Aristotel. V svetu, v katerem je treba nenehno paziti, kaj se splača in kaj se ne splača, je velika verjetnost, da veliko ljudi nenehno zamuja priložnosti, kajti te niso razporejene enakomerno. Elite jih imajo neprimerno več kot vsi drugi ljudje skupaj.

Čakanje na pravi trenutek v svetu, v katerem je takih trenutkov zelo malo, se v glavnem ne plača, zato večina ljudi nikamor ne napreduje, če je napredek sinonim za kopičenje kapitala. V takem svetu je čakanje tudi znak nizke stopnje praktične inteligence, kot jo razume Aristotel.

Prav politiki nosijo največje breme, kajti njihova dolžnost je, če prisluhnemo Aristotelu, natanko ta, da vladajo dobro. Ne gre le za vladanje, temveč gre za dobro vladanje, kar je nekaj drugega. In tudi tega se je treba naučiti ob dobrem učitelju.

Ko razmišljamo o dobrem vladanju, mislimo na to, kar poudarja Aristotel: dobro vladanje pomeni, da želijo politiki narediti nekaj, da bo svet boljši, kot je. Nobenega dvoma ni, da je to mogoče narediti le tako, da se politiki obnašajo kot modre osebe, ki vselej delajo, kar je prav.

Mogoče se sliši čudno, vendar ni. Aristotel je zelo jasen: obstaja nekaj, kar je stalno in nespremenljivo ter generira dobro vedenje – to nekaj je krepost. Kdor je torej kreposten, je kreposten vselej in povsod. Tako Aristotel. Sam ne najdem razloga, da bi mu nasprotoval.

Kdaj je torej primeren trenutek za krepostno vedenje? Zdaj.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži