Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na hčerkino pobudo sem si med prazniki privoščil še eno knjigo: Michael Tomasello, A Natural History of Human Thinking, ki je izšla leta 2014 pri založbi Harvard University Press. Avtor nas v njej prepriča v nekaj, kar se zdi skoraj zdravorazumsko, čeprav ni, obenem pa je tudi zelo aktualno: razmišljanje ljudi je v bistvu sodelovalno. Če so hoteli naši predniki preživeti, so morali sodelovati. Izkazalo se je, da je sodelovanje pametno. Ali kot pravi avtor: evolucijsko vzeto, biti pameten ne pomeni ničesar, če ne vodi k pametnemu ravnanju. Za ljudi je torej značilno razmišljanje, ki temelji na sodelovanju, medtem ko velike opice, naši najbližji sorodniki, razmišljajo, vendar ne razmišljajo za sodelovanje, temveč za tekmovanje, kot poudarja Tomasello (str. 31). In kako je v svetu ljudi danes?

Tam zunaj poteka divje tekmovanje za kapital. Polovica človeštva je pri tem onemogočena, kar pomeni, da obstaja zunaj v strogem pomenu besede. Zunanjost tako tvorijo ljudje, ki preprosto nimajo dostopa do globalnega trga. Dostop imajo predstavniki srednjega razreda in elite, ki živijo tako, da se lahko ponujajo vsem drugim ljudem kot vzor dobrega življenja, kot nekaj torej, kar naj bi bilo vredno posnemanja. Toda če nima dostopa do globalnega trga polovica prebivalstva, ker pač nima nobenega premoženja in denarja, je nekaj hudo narobe, zato so lahko taki vzori le cinični, ne morejo pa biti pametni. Človek na primer ne more jesti zdrave hrane, če nima denarja in dostopa do trga. Možnosti sta le dve: ali je nezdravo hrano, ki je ekstremno poceni in mu jo nekdo podari, ali pa sploh ne je in počasi umira. Tak svet ne more biti dober, pa čeprav se ustvarja iluzija, da bodo v prihodnosti vsi ljudje živeli tako, kot živijo predstavniki srednjega razreda ali elit. Iluzije kajpak niso dobre in so zgolj iluzije, zmotne zaznave torej, ki jih je sicer mogoče ljubiti, kot je pokazal Freud, vendar se jih je treba tudi znebiti, ker tako veleva pamet.

Terorizem moramo razumeti v tej luči. Teroristi so ljudje, ki želijo uničiti to, kar preprečuje polovici prebivalstva dostop do globalnega trga. Uničujejo tudi sebe, ker zastopajo čisto destrukcijo. Uničiti hočejo iluzije, obenem pa žrtvujejo tudi sebe. Njihovo delovanje je iracionalno, vendar ga lahko mislimo in racionalno pojasnjujemo. Ko ljudje zares ne morejo ničesar več izgubiti, izgubiti pa ne morejo preprosto zato, ker ničesar nimajo, je čista destrukcija ena izmed možnosti, ki se je oklenejo. Obstaja pa tudi alternativa, ki ni destruktivna.

Alain Badiou ima zato prav, ko predlaga oblikovanje politike, ki ne bo čista destrukcija, bo pa na strani izključene polovice svetovnega prebivalstva. Taka politika bi na nedestruktiven način znotraj zastopala to, kar je zunaj – polovico vseh ljudi, kot rečeno.

Prihodnost mora biti taka, da bo svet narejen za vse ljudi, da bodo imeli dostop vsi, ne le nekateri. Taka je naša sveta dolžnost. Zanjo sicer ne bomo šli v sveto vojno ali džihad, bomo pa vztrajali pri alternativi.

Sedaj je pravi čas za pogum. Ne le za zdravje in srečo, ki si ju lahko privošči srednji razred, privoščijo pa si ju že dolgo elite, temeč predvsem za pogum, da seže človek onkraj lastne partikularnosti, onkraj lastne sebičnosti, onkraj svojih interesov. Da razume, kako živi polovica prebivalstva, da vidi in dojame, kakšna je resnica življenja na tem planetu, ki je onkraj njegovih mnenj o življenju, njegovih ideologij, njegovih fikcij, fantazem in iluzij.

Oblikovanje nove politike ne pomeni destrukcije in svete vojne, kot rečeno, ne pomeni oblikovanja zunanjosti, ki zgolj uničuje notranjost, saj v taki drži ni ničesar afirmativnega. Pomeni alternativo v najbolj pristnem pomenu besede. Ne pomeni tretje poti in ne pomeni novega žargona ali novoreka, saj je vsega tega že preveč. Ne pomeni ustvarjanja pogojev za življenje, kot ga živi srednji razred ali elita, temveč pomeni oblikovanje praks, ki zastopajo novo znotraj starega. To je čista, kreativna afirmativnost življenja.

Zamisel je, da se novo počasi širi. Ne kot bomba, ki uniči vse okoli sebe, temveč kot alternativni način življenja, ki temelji na egalitarnosti, solidarnosti in bratstvu. Ne na egoizmu, tekmovalnosti in izkoriščanju, ne na nepravičnosti in brezmejnem kopičenju presežne vrednosti, temveč na velikih idealih človeštva, kot so resnicoljubnost, dobro kot resnica in etika.

Nova politika pomeni oblikovanje novih možnosti, novih prostorov za drugačno skupno življenje različnih ljudi, ki se ne delijo na naše in vaše, temveč so predstavniki človeške rase, ki so lahko zgolj različni in zavezani univerzalnosti.

Zavezanost univerzalnosti je anarhistična, kar pomeni samodejni odpor zoper oligarhije in njihov način življenja. Pomeni tudi odpor do srednjega razreda, ki predstavlja osrednji steber ali nosilec samega kapitalizma. Tudi v tem je nekaj paradoksnega.

Srednji razred in elite so namreč konservativni, čeprav nenehno govorijo o napredku. Napredek je zanje le kopičenje istega, to pa se kopiči natanko v njihovih rokah. Zanje je torej najbolj raionalno, da vse ostane, kot je, da se le kopiči kapital v njihovih rokah. Za polovico človeštva v takem svetu ni nobenega napredka – ljudje ostajajo še naprej brez premoženja in brez dostopa do svetovnih trgov oziroma dobrin.

Na strani alternative je demokracija; demokracija je na strani alternative in je anarhistična. Torej je na strani polovice človeštva. Nihče ne more reči, da je kapitalizem demokratičen, če pa izključuje vsakega drugega človeka. Nihče ne more govoriti o inkluzivnem kapitalizmu, če pa je ta očitno izključujoč.

Alternativa je materialistična. Govorim o novem, drugačnem načinu žvljenja, ki je zelo otipljiv, zelo konkreten in celo izmerljiv. Alain Badiou govori o materializmu brez oligarhij, o dialektičnem materializmu. Ne poznam razloga, zakaj ne bi govorili tudi o komunizmu, ki temelji na sodelovanju, o življenju bez monstruozno bogatih in vplivnih skupinic ljudi, ki imajo vse vzvode finančne, politične in gospodarske politike v svojih rokah, medtem ko imajo vsi drugi na voljo le drobtinice ali pa še teh ne.

Zakaj torej govorim o novem materializmu v novem letu? Ker ga nujno pogojujejo notranje kontradikcije samega kapitalizma, ki jih znamo misliti, saj smo zmožni za razmišljanje, ki je po definiciji povezano s sodelovanjem. Novi dialektični materializem zato ni izmišljotina, ni nova dobrina na globalnem trgu, temveč je učinek kontradikcij kapitalizma, ki jih znamo misliti in racionalno pojasnjevati. Je torej nekaj nujnega, neizbežnega, neizogibnega.

Moč dialektičnega materializma je neskončna. Ko razmišljamo o njej, smo kreativni in afirmativni. Pogum človeškega bitja presojamo natanko po tej zmožnosti za kreativno, inventivno delo, ki črpa iz neskončnega.

Potrebno je torej razmišljanje o dialektičnem materializmu sveta. V novem letu vam želim čim več takega razmišljanja. In čim več poguma, kajpak.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 blaz3k 15:02 03-01-2016
tudi če bo kak popoln sistem bo človeštvo udarilo v naslednjo čer, mogoče prenaseljenost, okolje, težko bo predvidet verska potepanja, ...
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži