Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospod predsednik je v novoletnem voščilu državljanom in državljankam prijazno poudaril pomen zmagovalne miselnosti in se pri tem rutinsko nekoliko nasmehnil. Dodal je, da se mu zdi zelo pomembna tudi sprememba miselnosti, ki jo že čuti. Sam gospodu predsedniku zelo verjamem, to pa logično pomeni, da čuti več zmagovalne miselnosti, ki jo imajo po definiciji ljudje, ki zmagujejo, zmagujejo pa le, če s kom tekmujejo, saj ne moreš zmagati, če prej ne tekmuješ. In se sprašujem, kaj naj si mislim ob tem kot državljan te države, saj to vsekakor sem, kar pomeni, da je predsednikova poslanica namenjena tudi meni.

Mislim si lahko vsaj tole.

Prvič. Ne vem, kaj je zmagovalna miselnost. Pojma nimam. Sanja se mi ne. Morda jo ima Peter Prevc, ki zmaguje na skokih kot za stavo. Kaj pa vem. Čisto mogoče je, da je za športnika pomembna zmagovalna miselnost, ki verjetno pomeni, da je športnik prepričan vase, da je samozavesten in da ima dober občutek, da lahko zmaga na kaki tekmi. Recimo, da je približno tako. Morda tudi ni. Bi bilo treba povprašati Petra samega.

Vem pa tole. Vem, da življenje zame ni tekma. Lahko da je za koga drugega; na primer za predsednika države, ki ima sanjsko službo in bajno plačo. Morda je za vse to treba tekmovati in imeti tekmovalno miselnost. A z menoj je očitno nekaj narobe. Jaz namreč ne želim tekmovati z nikomer. Želim zgolj mirno živeti tako, kot mi je všeč, in delati to, kar znam. Ne potrebujem nobenih tekem in nobene zmage. Sploh ne vem, v čem naj bi zmagal in koga naj bi premagal. Saj res: v čem naj bi sploh koga premagal?

Peter Prevc ve, v čem naj bi zmagal. V skokih namreč. Dobro ve, kaj so skoki. Treniran je, da dobro skače. Za kaj sem jaz treniran?

Tu se zgodba nekoliko zaplete. Zaplete se na zanimiv način. Treniran sem namreč v razmšljanju. Ali to pomeni, da naj bi koga premagal v razmišljanju? Kaj pomeni nekoga premagati v razmišljanju? Kaj bi lahko pomenilo premagati v razmišljanju samega predsednika države? Bi bilo to pomembno? Bi to komu kaj pomenilo?

Najbrž ne. Sploh pa ne vem, kaj pomeni koga premagati v razmišljanju. Pomeni, da govoriš več kot drugi? Da poveš več besed na minuto? Da dlje zdržiš v govorjenju, ne da bi zajel sapo? Ne vem.

Jaz ne morem zmagati niti v skokih. Ni šans. Ne znam skakati. In tudi treniran nisem. Saj zato pa ne znam skakati. Jaz si ne upam niti na vrh skakalnice, da bi pogledal dol. Se mi zvrti v glavi in mi postane slabo. Ne morem zmagati niti v popravljanju avtomobilskih motorjev. Nisem avtomehanik. Vsak avtomehanik me takoj premaga. Ne morem zmagati v zbiranju denarja. Vsak tajkun me premaga z levo roko. Pravzaprav s svojo plačo javnega uslužbenca nimam niti najmanjših možnosti, da bi se sploh kvalificiral za tako tekmovanje s tajkuni. Ali pa z menedžerji. In da ne omenjam bankirjev.

Kaj naj potemtakem počnem z razmišljanjem, saj sem edino zanj treniran? Kdo potrebuje moje razmišljanje? Nihče. To vem iz izkušenj, ki so tudi zelo neprijetne, saj so me zaradi razmišljanja pred časom postavili celo pred sodišče. Lahko se torej pogovarjam sam s seboj kot kak avtist. V kapitalizmu, kakršnega živim iz dneva v dan, ni nobene možnosti, da bi s svojim razmišljanjem s kom tekmoval in koga premagal. Torej sem luzer, kot se reče v slengu.

Kot otroku socializma so mi vedno znova rekli, včasih tudi večkrat dnevno, naj se učim, da mi ne bo treba jarkov kopat. In sem se učil. Danes mi pravijo drugače: nehaj razmišljat, od tega itak ni nobene koristi. Naj kopljem jarke, jih vprašam. Ne, mi pravijo. Imeti moraš pravo idejo, da boš zmagal. Govorijo kot predsednik. Ali pa predsednik govori kot oni.

In smo na začetku. Katera ideja je prava? Kako naj to ugotovim? So prave Heglove ideje? So prave Sokratove, Platonove ali morda Žižkove? Je Žižek uspel v svojimi zamislimi oziroma idejami? Morda bi bilo treba vprašati še njega.

Tudi če ideje ali zamisli so prave, so njegove oziroma njihove. Niso moje. Kaj naj torej storim?

Videti je, da sem obsojen na neuspeh, čeprav znam misliti. Nimam pojma, kaj je zmagovalna miselnost, z nikomer se mi ne da tekmovati in v glavnem sploh ničesar ne znam. Ne vem, kako deluje pralni stroj in ne znam ga popraviti, če se pokvari. Moram klicati serviserja. Še slabše je s telefonom. Če kaj ne deluje, moram kupiti novega. Da o pipah niti ne govorim. In če bi me postavili v jedrsko elektrarno, bi ne vedel, kaj naj storim, da ne bi vsega skupaj razneslo.

Jaz sem vsekakor luzer.

Kaj naj si potem mislim ob predsednikovih idejah, da čuti zmagovalno miselnost, saj si zmagovalnih misli menda ni kar izmislil?

Drugič. Če sam ne premorem zmagovalne miselnosti, jo očitno premorejo drugi, in predsednik to ve oziroma čuti. Potem je še slabše, kot sem mislil. Morda me drugi prehitevajo po desni in levi in zmagujejo, jaz pa sploh ne vem, kaj se dogaja. Nimam namreč niti ene same ideje, v čem zaboga zmagujejo.

Lahko da imajo prave ideje in bodo že kmalu vsi podjetniki s kupom denarja in tremi avtomobili pred hišo. Morda bodo bolj zdravi kot jaz in bodo kasneje umrli. Mogoče je tudi, da bodo imeli več premoženja in bodo srečnejši. Morda pa je na sporedu tudi kaj drugega, o čemer zopet nimam nobene pametne ideje.

Naj sklenem. Nimam zmagovalne miselnosti, nimam prave ideje, da bi koga premagal, in še manj vem, kako naj spremenim razmišljanje, da bom zmagovalec. To pa sploh še ni vse.

Tretjič. Imam še eno težavo. Gospod predsednik je namreč svoj govor državljanom in državljankam, torej tudi gejem in lezbijkam, sklenil še bolj prijazno. Rekel je, da bomo zmogli graditi prihodnost skupaj. Jaz mu zelo verjmem.

Le tega ne morem dojeti, kako jo bomo gradili skupaj, če pa moramo imeti zmagovalno miselnost in moramo tekmovati drug z drugim.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži