Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V zadnjem času zelo veliko govorijo o slovenskem zdravstvenem sistemu. Sam zelo rad verjamem, da je slovenski zdravstveni sistem dober. Verjamem, da ni popoln, saj popolnost ne obstaja. Torej je truizem reči, da slovenski zdravstveni sistem ni popoln. Noben zdravstveni sistem na tem planetu ni popoln. Nikoli ni bil in nikoli ne bo. Slovenski zdravstveni sistem je torej manj-kot-popoln. Verjamem, da je dober. Verjamem celo, da je zelo dober. In da ima zgolj nekaj težav. No, težavic. Vsak sistem ima nekaj težavic. Torej je tudi to truizem. Poleg tega verjamem, da so v vladi in na ministrstvu za zdravje strokovnjaki in drugi ljudje, na primer ekonomisti in menedžerji, ki bodo te težavice odpravili, kot bi mignil s prstom, kajti sodobni kapitalizem temelji na korporativnem občutku za družbeno odgovornost, vseživljenjskem učenju in napredovanju, učečih se organizacijah, enakih možnostih za vse, socialni vključenosti in trajnostnem razvoju (saj bi se v malhi z novorekom našlo še kaj, a bodi dovolj), kar pomeni, da postajajo korporacije vse bolj socialne, moralne in etične ter imajo, prav zaradi tega, vse večji čut za človekove pravice in pravice potrošnikov, to pa obenem pomeni, da je biznis vse bolj človeški in human ter da biznismeni vse bolj skrbijo za blagostanje ljudi in za to, da bi ti uresničili vse svoje potenciale, želje, potrebe, interese in vse drugo. Interesi pa so trije, kot pravi Habermas: tehnični, praktični, emancipatorični. To celotno zgodbo nekoliko zaplete. K tej idilični zgodbi o odličnem zdravstvenem sistemu, ki ga imamo, zato dodajam osebno zgodbo. Resnično. Iz vsakdanjega življenja. Od slehernika. Ker slehernik tudi sem. Sem navaden človek, ki ne pripada eliti. In včasih potrebujem zdravstveni sistem. Ki je odličen, ni pa popoln. Sledi resnična zgodba.

Nekega dne se od nekod pojavi simptom. Oko je zateklo, slabo se vidi, solzi se, nekaj je definitivno narobe. Nič hudega, saj imamo osebne zdravnike. Torej najprej potem pod noge in k osebnemu zdravniku. Ta ima natanko nekaj minut časa za pogovor s pacientom, ker jih je v čakalnici kot listja in trave. Nekaj je narobe z očesom. Seveda je. Boste šli k specialistu na pregled. Jasno, ni problema, saj zato jih pa imamo.

Verjamem, da je slovenski sistem zdravja poln odličnih zdravnikov. O tem ne dvomim niti malo. Verjamem tudi, da vedo, kaj je celostni ali holistični pristop k pacientu, kar pomeni, da specialisti ne poznajo le organa, za katerega so specialisti, temveč obvladajo celotno telo z dušo vred in znajo misliti povezave med posameznimi deli telesa oziroma telo & dušo kot celoto. Prav tako sem pripravljen verjeti, da se zdravniki radi posvetijo svojim pacientom. Da se pogovarjajo z njimi, saj ni enostavno biti pacient. Pacient namreč vselej vsaj malo trpi in mu ni dobro. Saj zato se pa imenuje pacient.

Torej bomo šli k specialistu. Mala mal'ca. Najprej je treba poklicati, da se naročiš. Dobro. Imam ta in ta simptom in bi rad na pregled. Super, saj zato pa smo tukaj. Nekaj sekund molka na drugi strani telefonske žice, nato odgovor: čez eno leto. Kaj?????

Vsak razumen človek sprejme, da je v življenju treba kdaj pa kdaj čakati. Tak je princip realnosti, kot bi rekel Freud. Ker nismo več dojenčki, znamo čakati. Vse lepo in prav.

Ampak mene boli oko, zateka mi, očitno je vneto, ne vidim dobro, jaz bi rad dobro videl že danes. No, pa jutri, če danes ne gre, malo pa že lahko počakam.

Ne bo šlo, vrsta je dolga, red mora biti, vsak red je boljši od ne-reda, čez eno leto torej. Adijo.

Kaj pa, če prinesem keš in grem k privatniku? Še dobro, da ga imam. Keš namreč. Pa privatnika tudi, saj ne živimo več v Jugi. Ni vse v javnem zdravstvu, kot smo verjeli nekoč. Svet se, hvalabogu, vrti naprej, in ne nazaj.

Dober dan, simptom imam, a lahko pridem? Itak. Pa denar prinesite. Koliko pa? Toliko! Uh, to pa ni malo. Pa nič!

Ne, ne, saj ga bom prinesel. Sem javni uslužbenec z zelo visoko izobrazbo in ga imam dovolj. Kdaj pa lahko pridem. Čez dva tedna. Ampak mene boli, nič ne vidim, bla, bla, bla, a lahko čez dva dni? Bom počakal, saj je tudi Freud rekel, da je znak normalnosti, če znaš čakati.

Zakaj pa eliti ni treba čakati? Ne zdaj komplicirat.

Ne, čez dva dni tudi ne bo šlo, ker popolni pa spet nismo. Aja, saj res, smo zgolj odlični. Bom še malo pobrskal po netu. Na svidenje.

Brskam. Vzamem si ves popoldan. Telefonarim. Tam, v oblaku je vse. Storitev je, kolikor hočeš. In vse stanejo. Seveda stanejo, saj živimo v kapitalizmu, kjer se za denar dobi vse. Sicer vsak mesec vplačujem v zdravstveno blagajno za osnovno zavarovanje, pa za dodatno in vse živo, a zdaj res ne bi kompliciral, ker me boli. Kličem enega, pa drugega in petnajstega. Vsi so dragi kot žafran. In vsak ima vsaj čisto majčkeno vrsto, da je treba čakat. Mene pa res boli. Končno naletim na XY.

Halo, a lahko pridem? Da. Kdaj? Čez pol ure. A!!!!!!!

No, to je pa nekaj drugega. Koliko bo pa stalo? Toliko. A samo toliko? Ja, a je preveč? Ne, premalo, ker so oni prej rekli, da petkrat več. Ja veste, oni so bolj za elito in jih zanima denar, mi smo pa bolj za navadnega človeka. In denar vendarle ni najpomembnejša stvar na tem svetu, kaj menite? Se popolnoma strinjam z vami. Kdaj torej? Kar takoj.

Od kod se je pa ta vzel? Sigurno sanjam in se bom zbudil čez pet sekund. Nič. Morda je pa vse res. Bomo videli.

Pridem. V čakalnici ni nikogar. Potem pride ven prijazna sestra. Ja, saj vem, da so vse sestre prijazne. Anpak ta je bila pa čisto zares prijazna. Grem noter. Za kaj pa gre? Aha, že vidim.

Čisto zares verjamem, da slovenski zdravniki zelo veliko vedo. Ker veliko študirajo, hodijo v tujino, se vseživljenjsko učijo in izobražujejo. Ampak ta specialist je pa zares veliko vedel. Poleg tega je imel še čas. In je vse razložil. Na dolgo in široko. To bi še moja stara mama razumela. Aja, za to gre. In kako bi to odpravili? Takole. Vzame neko napravo, potegne in to je to. Pri sestri poravnajte račun ni ne pozabite vzeti računa s seboj, da ne boste imeli težav, če vas dobi inšpektor.

Trajalo je nekaj ur in simptoma ni bilo več. V lekarno sem šel še po neko žavbo, da je lajšala bolečino. Potem je bilo vse v redu. Stalo pa me je nekaj več kot eno pivo.

Saj pravim, da imamo odličen sistem zdravstva. Še danes bi lahko mirno čakal v vrsti, da bi prišel čez eno leto k specialistu, ki bi me pregledal s kakšno napravo in postavil diagnozo. Potem bi lahko čakal še malo, da bi določil terapijo. Ali pa bi bilo vse čisto drugače, ker bi do takrat že umrl, saj nisem mogel vedeti, kakšen simptom imam. Lahko bi bil rak.

Lahko pa bi šel tudi v tujino. Za velik denar. Itak. Saj je v kapitalizmu za denar na voljo vse. Če ga imaš, seveda.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #2 Anita Caruso 05:01 19-01-2016
Odlicen opis nasega dobrega javnega zdravstvenega sistema. Komu ze je namenjen? Pa vsak mesec placuje raja v malho brez dna.
Citat
+3 #1 bob 10:01 11-01-2016
Kje pa je ta specialist? Mogoče ga bomo še ostali potrebovali... ;-)
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži