Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravijo, da gre za otroke. Ne povedo cele zgodbe in manipulirajo, ker imajo interese, kot se reče. Gre namreč za otroke in za resnico, kar je čisto nekaj drugega. In v odnosu do resnice človek ne more imeti nobenih interesov. Najbolj poštena drža, ki jo ima lahko človeško bitje na tem svetu, je tista v odnosu do resnice. Najprej si velja zato ogledati izvrstni film Spotlight (Tom McCarthy, 2015). Treba je vztrajati do konca in prebrati čisto vse, kar piše v odjavni špici. Nihče ne sme zapustiti naslonjača prej. Potem je treba nadaljevati z branjem tega zapisa in se zamisliti. Ne malo, temveč veliko in močno. Še enkrat je treba premisliti slogan, da gre za otroke. Ker je preprosto res, da gre zanje. In če rečem, da gre zares, potem tudi mislim, da gre zares. Ne gre zaradi javnosti, medijev ali politike, temveč zaradi resnice. O njej pa se je treba najprej poučiti, saj resnica na raste na drevesih. In kupiti je tudi ni mogoče.

Živimo v neoliberalnem kapitalističnem svetu, v katerem obstaja zanimiv pojav, ki je nekoliko bizaren. Ljudje kažejo močan interes, da bi imeli interese. Vedejo se, kot da vedo, da ni dobro, če nimaš interesov. Tudi države jih zato imajo. Imajo jih korporacije, obstaja pa tudi nacionalni interes. Novorek je poln besed in izrazov, kot so: prava ideja, interesi, uspeh, dodana vrednost, rast, profiti. Nastaja in krepi se tudi vtis, da je za delovanje kapitalizma silno pomembno nenehno izobraževanje ali vseživljenjsko usposabljanje. Ljudje zato neprestano nekaj berejo, se učijo, kritično mislijo, se urijo, trenirajo vse mogoče, da bi napredovali, dodajali vrednost in seveda uspevali.

V oči pa bode preprosto dejstvo, da v celotnem besednjaku ni ene same besede, ki je: resnica. Nastaja in krepi se vtis, da resnica nikogar ne zanima. Zdi se, da ljudi zanimajo samo še mnenja in sem ter tja prava mnenja kot nadomestek za resnico. Odvisnost od mnenj in teh, ki jih širijo, je zares velika. Resnica ni več pomembna in ni več potrebna.

In ne obstaja bolj nazoren primer, kako pomembno je natanko ukvarjanje z resnico, kot je tale, za katerega smo izvedeli nekaj dni nazaj. V deškem zboru katedrale v nemškem Regensburgu, ki ga je trideset let vodil brat papeža Ratzingerja, naj bi fizično zlorabili najmanj 231 dečkov, kar pomeni, da jih je bilo še več. Vse skupaj naj bi se dogajalo med letoma 1953 in 1992, kar je štiri desetletja! Štiri desetletja nihče ni ničesar videl, slišal ali zaslutil!!!! In papež Ratzinger, ki je bil takrat član nadzornih teles, ki so nadzorovala delo ljudi, ki so imeli opraviti z dečki, ni o tem niti slutil? Ne me sezuvat.

Več kot dvesto uničenih otroških življenj v eni sami katedrali in nihče ni ničesar vedel! A se je katoliški korporaciji do konca utrgalo!

Če papež Ratzinger ni ničesar vedel o fizičnem nasilju nad otroki, je zadeva skrajno bedna, obenem pa je tudi zelo poučna. Nekdo je namreč nadzoroval delo ljudi, ki so vodili deški zbor, sam pa je bil natanko eden od nadzornikov. Vedno je namreč nekdo, ki je tam zato, da skrbi za otroke, ki jim jih starši zaupajo. Pa tudi če ni nikogar, bi nekdo moral biti.

Logika je nadvse preprosta in razume jo tudi stara mama. Ko starši oddajo svoje otroke, na primer šolnikom, vzgojiteljem, duhovnikom in drugim ljudem, jim zaupajo, da bo z njimi vse v redu. Z otroki namreč mora biti vse v redu. Ko pride moj otrok iz šole, pričakujem, da bo z njim vse v redu. Nihče nima pravice znašati se nad njim, kričati nanj, ga kaznovati s pretepanjem in podobnim. Te pravice preprosto nima. Tudi če jo ima, mu jo odrekam. Z mojim otrokom nihče ne bo ravnal v nasprotju z njegovimi najboljšimi interesi. Amen.

Kaj je narobe s tem svetom? Vsi naj bi se nenehno usposabljali, vsi naj bi se učili, vseživljenjsko izobraževali, vse naj bi bilo pod nadzorom, vsi naj bi imeli interese, povsod so nadzorne kamere, obenem pa očitno nemoteno pretepajo otroke in jih spolno zlorabljajo.

Videti je, da je govorjenje eno, praksa pa čisto nekaj drugega.

Če torej papež ni vedel, ko je bil član nadzornega telesa, je kriv, ker bi preprosto moral vedeti. Torej se ni dovolj potrudil ali pa je mižal. Kdor miži, seveda ne more biti član nadzornega telesa. Kdor je član nadzornega telesa, mora imeti oči na pecljih. Kdor ima oči na pecljih, veliko vidi. Potem mora o tem poročati. Taka je njegova dolžnost.

Svet je kajpak tak, da je mogoče tudi mižati in biti član nadzornega telesa. To pa še ne pomeni, da tak človek ni objektivno kriv. Kriv je pred Velikim Drugim.

Če pa je Ratzinger vedel, je še veliko slabše. O tem bi prav tako moral govoriti. Taka je etična dolžnost, o kateri sploh ni mogoče razpravljati. Ne obstaja sofistika, s katero bi se izognili zapisani dolžnosti. Preprosto ne obstaja. Veliki Drugi je namreč povsod.

V človekovi naravi je, da govori. In v naravi vesolja je etični zakon. Vpisan je vanj. O tem se lahko prepričamo tudi ob gledanju še enega izvrstnega filma: The Revenant (Alejandro Gonzáles Iñárritu, 2015).

Film govori o tem, ki se vrne. To ni povratnik, kot je ponesrečen slovenski prevod filma. Tisti, ki se vrne, je namreč Realno. To se vselej vrne na svoje mesto. Hvalabogu.

Za današnji svet je spoznanje izjemno pomembno: nekaj je vselej na svojem mestu, nekaj se vselej vrne na svoje mesto, nečesa ni mogoče relativizirati.

Ratzinger v nobenem primeru ne bi smel postati papež, pa je kljub temu postal. Postal je moralna avtoriteta sveta. Meni se cufa. A čas je vendarle na naši strani. In Veliki Drugi tudi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži