Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ukrepi, ki jih pripravlja za tukajšnje ljudstvo njegova vlada, bodo sprožili celo vrsto pozitivnih učinkov, saj vanje nihče več ne dvomi. Nekateri nepoboljšljivi uporniki bodo sicer protestirali, toda gospod Janez Šušteršič je že spravljivo rekel, pri tem pa je bil tudi nekoliko pokroviteljski, da imajo pravico izraziti svoje mnenje; torej ga bodo izrazili, karavana pa bo šla naprej, kot da je to dim v vetru.

Poleg zagotovljenih pozitivnih učinkov pa bodo na žalost nastali tudi negativni. Psihologi, psihiatri in psihoanalitiki že nekaj časa na različnih koncih sveta opozarjajo, da se zaradi globalne krize povečuje število ljudi, ki doživljajo hud stres, tesnobo, negotovost, celo paniko, ki bo marsikoga tudi v Sloveniji potisnila čez rob. Ljudje, ki so latentno samomorilni, bodo dejansko naredili samomore, ljudje, ki so na robu depresij, bodo zdrsnili v depresije, ljudje, ki komaj vzdržujejo duševna ravnovesja, bodo pokleknili in omagali. Povečalo se bo število kaznivih dejanj, sporov, konfliktov, več bo napadalnega, agresivnega vedenja, več bo somatskih obolenj, ki jih sprožajo stres, tesnobni občutki, občutki izgube smisla, negotovost, občutki manjvrednosti in neustreznosti, občutki krivde, sramu in neuspešnosti.

Ljudje, ki ne bodo dobro prenašali psihičnih in duševnih pritiskov, bodo pogosteje segali po alkoholu, tabletah in drugih substancah, da bi zmanjšali neznosne občutke, s katerimi je težko živeti. Povečala se bo tudi nestrpnost do ljudi, ki jim bo še naprej dobro, do pripadnikov elit, bogatašev in premožnih ljudi, kolikor jih sploh še bo.

In verjetno bo tudi vse več ljudi, ki se bodo spomnili, da se je Jezus Kristus gibal med ljudmi, ki so tvorili najnižji družbeni sloj svojega časa. In natanko tam se rojeva socialna demokracija; morda se bo rodila vnovič.

Od vladnih ljudi seveda ne pričakujemo, da se bodo vedli kakor Jezus, čeprav mnogi od njih redno hodijo v cerkev. Želimo pa si, da bi socialna demokracija zopet postala, kar je nekoč že bila, oziroma da bi se rodila na novo.

Walden Bello, profesor sociologije, je na konferenci o globalni krizi, potekala je Berlinu, marca leta 2009, poudaril nekaj, kar je zato danes še bolj aktualno, kot je bilo takrat.

Poudarki so bili trije.

Prvič. Sprenevedanje je, ko politiki ustvarjajo optimistično ozračje, češ da bo v letu ali dveh kriza minila. Danes vemo, da je imel profesor prav, saj nismo še niti na sredini krize, pa so od njegovega predavanja minila že tri leta.

Drugič. Profesor je naravnost povedal, da bo kriza še veliko, veliko hujša, preden bo postalo življenje znosnejše. Globalna kriza namreč ni nekaj, kar rešijo tehnokrati s praktičnimi ukrepi v enem letu, poudarjajoč, da bodo ukrepe izvedli na mehak način. Bodite pozorni na besednjak sedanje slovenske vlade!

Tretjič. Če levičarji ne bodo uspeli ustvariti vizije in programa družbenega življenja, ki bo temeljil na idejah enakosti, pravičnosti in demokracije, bodo druge sile preprosto zavzele prazen prostor, ki ga ustvarja kriza, kar se je zgodilo na primer v tridesetih letih 20. stoletja.

Takrat je Wilhelm Reich (v knjigi Množična psihologija fašizma, ki je prvič izšla leta 1933) jasno pokazal, da fašizem ni barbarska politična sila, ki pritisne na ljudi, ko se na oblasti znajdejo fašisti, zlobni, pokvarjeni, psihopatski politiki. Daleč od tega. Fašizem je najprej čustvena naravnanost ljudi v avtoritarnem družbenem okolju in v času krize, stiske, stresa, depresije in vsega drugega, kar sem naštel uvodoma. To je Reich poudaril tudi v predgovoru k novi (tretji) izdaji knjige, ki ga je napisal avgusta leta 1945, ko se je končala druga svetovna vojna.

Kako torej razumeti fašizem kot čustveno naravnanost ljudi v avtoritarnem družbenem okolju v času krize? Reich je prepoznal družbeno okolje, v katerem se je rojeval fašizem, na treh ravneh.

Prva raven. Avtoritarna družba je zaznamovana s tem, kar avtor imenuje mašinska civilizacija. Predstavljajo jo predvsem zapleteni stroji, za katere je potreben inženirski, tehnološki način razmišljanja, ki prepoznava zlasti poezijo, umetnost, filozofijo in humanistiko kot neuporabno, nesmiselno, absurdno, parazitsko in neproduktivno. V taki civilizaciji je več vreden vsakdo, ki dela z rokami, ustvarja uporabne in koristne dobrine, s katerimi je mogoče zaslužiti, in ima mnenja, medtem ko pisanje pesmi in filozofiranje nimata tako rekoč nobene uporabne vrednosti, kar se neposredno pokaže v potrebi pesnikov in filozofov, da jih podpira država, saj sami ne morejo preživeti s svojimi izdelki, ker za ljudi pač niso uporabni, kar obenem pomeni, da v surovem družbenem boju za preživetje sploh ne bi smeli preživeti.

Druga raven. Avtoritarnost družbenega življenja se na tej ravni kaže kot mehanicistični pogled na svet, ki ga zastopajo navadni ljudje. Ti kajpak niso eksperti, vrhunski strokovnjaki, a kljub temu delijo z njimi enak pogled na svet, ki zopet prepoznava smisel življenja v trdem delu, redu in disciplini, odrekanju, ubogljivosti ter verovanju v matematiko, enoznačne odgovore na korektno zastavljena vprašanja, ki ne prenesejo nobenega odvečnega filozofiranja in nepotrebnega pesniškega nakladanja. Mehanicistični pogled na svet je statičen, nespremenljiv in za vse ljudi enak, kot je za vse enak odgovor na vprašanje, koliko je tri krat tri.

Tretja raven. Avtoritarnost vsakdanjega življenja se kaže tudi kot mistično in vraževerno razmišljanje o svetu. Vrhunsko izobraženi ljudje, ki čez dan upravljajo s stroji in z napravami, seveda pa tudi s človeškimi viri, kot jih ljubkovalno imenujejo, se zvečer odpravijo še k jasnovidki, da jim prerokuje prihodnost, zaupajo v horoskop, obenem pa znajo povedati, da so ljudje na jugu bolj leni kakor tisti s severa, ker je tam pač bolj vroče in se jim zato ne ljubi delati, medtem ko so po njihovem trdnem prepričanju homoseksualci izrodek narave ali nekaj, česar ni mogoče najti v Božjem načrtu, kar seveda pomeni, da so kratko malo odveč in da lahko živijo le, če jih strokovnjaki prej pozdravijo, saj sami največkrat niti ne vedo, da so pravzaprav bolni in nenormalni.

Kriza, avtoritarnost in fašizem so torej tri koordinate družbenega življenja, ki niso eksotične značilnosti primitivnega življenja, saj Nemčija v tridesetih letih prejšnjega stoletja definitivno ni bila zaostala država.

Ali se lahko take koordinate razvijejo tudi v naši državi, ki je trenutno v krizi? Ne, nikakor ne, kajti mi smo čisto nekaj drugega, pa tudi časi so povsem drugačni od tistih izpred stoletja, medtem ko Reichovo razmišljanje danes ni več vredno niti piškavega oreha.

Pri nas bo vse drugače, boljše, saj so na televiziji včeraj jasno pokazali graf z zelenimi in rdečimi stolpci, iz katerega je razvidno, da bo že drugo leto bolje; to pa je natanko čez osem mesecev. Mala mal'ca.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži