Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Naslednji teden imam nekoliko daljše predavanje iz psihologije stresa. Odzval sem se na povabilo ljudi, ki želijo izvedeti, kakšni so najnovejši znanstveni izsledki na tem področju. Na tem kraju zgolj na kratko spregovorim o njih.

V knjigi z naslovom Psychology of Stress, ki sta jo uredila Leandro Cavalcanti in Sofia Azevedo, izšla je pred kratkim, naletimo na vrsto študij s področja, ki ga označuje naslov. Oglejmo si jih nekaj, saj so resnično prepričljive; take so prav v svoji grozljivosti, saj je emprično stanje hujše, kot verjame večina ljudi.

Ko govorijo ljudje o stresu, praviloma ne vedo, o čem sploh govorijo. Beseda stres je pač del vsakdanjega žargona, kar ni dobro, saj zaradi pomanjkanja vpogleda v naravo stresa ljudje ne vedo, da so pod stresom, čeprav govorijo o njem; še manj vedo o negativnih učinkih stresa. Kaj torej pomeni biti pod stresom?

Na čisto preprosti ravni vsakdanje zavesti, ki je dostopna in razumljiva vsakomur, torej tudi stari mami, lahko rečemo tole. Ljudje so pod stresom, ko čutijo, da jim primanjkuje energije, ko so torej nenehno ali pa pogosto utrujeni in čutijo, da imajo premalo energije, da bi se česa lotili. Ko so pod stresom, je njihova motivacija za delo znižana, zato imajo občutek, da ne najdejo prave motivacije, da bi kaj produktivnega delali. Enako velja za koncentracijo: ta je nizka in kratkotrajna. Ljudje, ki so pod stresom, so v svojem delovanju vse bolj odvisni od zunanjih dejavnikov, za katero verjamejo, da nanje ne morejo vplivati, zato se jim skušajo vsaj izmakniti, če je le mogoče.

Stres pomeni tudi večjo stopnjo zaskrbljenosti. Ljudje pod stresom so zaskrbljeni tudi tedaj, ko nimajo dobrega razloga, da bi bili zaskrbljeni. Zaskrbljenost seveda ni isto kot skrb. Z zaskrbljenostjo je neposredno povezano naraščanje notranje napetosti, medtem ko se znižuje stopnja samozavesti in zmožnosti za nadzorovanje lastnega delovanja oziroma življenja. Ljudje pod stresom imajo občutek, ko da jim življenje polzi iz rok, kot da je vse manj zadev, na katere lahko vplivajo, kot da nadzor nad njihovim življenjem prevzema njim neznana sila, na katero ne morejo vplivati, saj je še poznajo ne.

Zaradi stresa in zaskrbljenosti so ljudje pretirano osredotočeni sami nase (self-focus), s čimer poslabšujejo stanje, saj so še bolj pozorni na dejavnike, ki povečujejo stres, kar pomeni, da so še bolj v skrbeh, da imajo še manjši občutek, da lahko na kaj vplivajo, da so še bolj frustrirani, nemirni in nezadovoljni s seboj, saj imajo občutek, da ne zmorejo storiti, kar bi radi storili, da bi se stanje vsaj za silo spremenilo njim v prid. So v začaranem krogu, iz katerega preprosto ne morejo, zato posegajo po drogah, kot so alko, tablete, zeliščni napitki, konoplja, hrana, seks, shoping itd.

Samospoštovanje (self-esteem) se zaradi tega znižuje, to pa zadevo še poslabšuje. Človek vse manj ceni samega sebe, vse manj se spoštuje in se spreminja v predpražnik, po katerem lahko hodijo drugi ljudje, vse bolj je nezadovoljen s seboj, vse bolj se mu zdi, da gre voz samo še navzdol. Zaradi stresa se znižuje delovna storilnost, zaradi nižje storilnosti ima človek občutek, da je manj vreden kot drugi, saj se mu zdi, da tudi naredi manj kot drugi.

Raziskave potrjujejo, da obstajajo visoke pozitivne korelacije med stresom in temi osebnostnimi značilnostmi: tesnobnost, jezljivost, nagnjenost k depresivnemu vedenju in delovanju, občutki krivde in neadekvatnosti, nagnjenost k napadalnemu vedenju in sovražnosti do drugih ljudi, kar lahko v določenem trenutku s pridom izkoriščajo politiki (to delajo na primer prav zdaj). Korelacije med stresom in občutkom notranje umirjenosti je seveda izrazito negativna.

Več stresa pomeni tudi večji občutek frustriranosti, zato se človek težko loti kake (nove) naloge, saj ima občutek, da tako ali tako ne bo uspešen, da ne bo zmogel in da bo slabši od drugih, če se bo naloge sploh lotil.

Dejavniki, ki povzročajo stres, so fizični, fiziološki, subjektivni in kognitivni. Sama klasifikacija trenutno ni pomembna, pomembno je šele spoznanje, da je življenje večine ljudi, če odštejemo elito, že na fizični in fiziološki ravni neposredno povezano s stresom, kajti življenjski ritmi so vse hitrejši, pritiski na ljudi so vse večji, ključni dejavnik pa je pravzaprav tale.

Vsako človeško bitje ima kapacitete za premagovanje stresa. Človek ni kakor slamica, ki se zlomi že kar ob prvem pritisku. Daleč od tega. Dejavniki stresa morajo delovati dolgo časa, da se človek znajde v stanju kroničnega stresa. Bistveno vlogo pri nastajanju stresa imajo dejavniki, ki stres lajšajo (mitigators).

To so dejavniki, s katerimi si posameznik pomaga, da premaguje stres in vzdržuje obrambne mehnizme, ki mu pomagajo preživeti. Najhuje je, ko so načeti ti dejavniki. Takrat gre res samo še navzdol.

In zakaj je to spoznanje tako pomembno? Ker živimo v stanju dolge gospodarske depresije, ki jo zaznamuje in še povečuje delovanje slovenske (pa ne zgolj te) vlade. Vsi dobro vemo, da nenehno skrbi za zategovanje pasu in za krčenje vsega.

Zaradi takega krčenja, ki pomeni odvzemanje ljudem sredstev za preživljanje, se stres neposredno povečuje, kajti ljudje, ki niso elita, imajo zato še večji občutek kot prej, da nečesa ne morejo. In imajo prav, kajti če na primer nimaš denarja, objektivno ne moreš kupiti določenih dobrin, ki bi lahko povečale kakovost tvojega življenja.

Vlada torej sistematično že nekaj let povečuje stres ljudi, ki niso elita, kar pomeni življenje velikanske večine ljudi. Razsikave to povezavo neposredno potrjujejo.

Kakšni so torej osebnostni dejavniki, ki jih lahko merimo in jih zunanji dejavniki s skupnim imenovalcem krčenje oziroma zategovanje pasu neposredno povečujejo?

Osebnostni korelati so: občutek monotonosti, saj je življenje iz dneva v dan enako, ker človek nima dovolj virov, da bi ga kakovostno spreminjal; manjša delovna storilnost in pačasnejše delo, saj ima človek občutek utrujenosti in premajhne energetske opremljenosti; občutek, da živi kot avtomat, samodejna mašina, ki pač počne, kar mora početi; pasivne oblike agresivnega vedenja, kar se kaže tako, da določega dela človek preprosto ne opravi, češ da se slabo počuti, da nima energije, da se mu vrti v glavi; nevrotičnost, ki se kaže predvsem kot nenehno pritoževanje čez nekoga, stokanje in jamranje; pesimizem, ki podpira in spremlja nevrotičnost; kognitivna neorganiziranost ali slabša kognitivna organiziranost, zato ima človek občutek, da ne zna več tako hitro in produktivno misliti, kot je nekoč, in se nenehno sklicuje na EMŠO; anksioznost oziroma tesnobna stanja, povezana z zaskrbljenostjo, zato ima človek občutek, da gre nenehno nekaj narobe; disfunkcionalna metakognicija, ki se kaže tako, da ima človek občutek, da iz delčkov svojega življenja ne more sestaviti mozaika oziroma konsistentne zgodbe, da bi si pojasnil, kaj se z njim dogaja in kam vodi njegovo življenje; kognitivna preobremenjenost (cognitive overload), ki se kaže kot občutek, da je človek preprosto preobremenjen in preplavljen s kognitivnimi vsebinami, kamor sodijo informacije in dejstva in podatki in fotke in slike in podobe in medijske vsebine in politični žargon in novorek in razvedrilne televizijske oddaje in resničnostni šovi in vsa druga jajca.

Na kratko. Človek, ki je pod stresom, je kakor list v vetru, ki ga veter pač nosi, kamor že piha. Stres pomeni občutek nemoči in izgubljenosti.

In koliko ljudi je pod opisanim stresom? Kakšni so objektivni izsledki empiričnih raziskav?

Zadnje raziskave potrjujejo hipotezo, da je pod takim stresom vsaj vsak drugi človek. In nič nenavadnega ni, da neke druge raziskave potrujejo, da vsak drugi človek tudi nima dovolj premoženja, da bi živel kakovostno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

-2 #1 Neta Vergan 16:49 17-01-2016
Tudi to nekaj šteje a ne povsem.
Stanje človeka: izgubljen v premišljevanju.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži