Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jutri imam v Ljubljani predavanje o filozofiji etike psihoanalize. V bistvu bom spregovoril o znameniti in vse premalo razumljeni Lacanovi tezi, da je v srcu človeškega bitja neuničljiva potreba po transgresiji, ki ne pozna in ne prenese nobene sprave, kar pomeni, da je človek po naravi bitje onkraj harmonij, ravnovesij, srednjih poti, sprave in tistega ničesar preveč. Razmišljal bom o zamisli, da je človek ravno subjekt tistega preveč, ki je neposredno vezan na Freudov koncept gona smrti, večina ljudi pa ga preprosto ne razume, čeprav je, kot rečeno, v njihovi naravi.

Ellen Meiksins Wood je napisala izvrstno knjigo z naslovom Citizens to Lords: A Social History of Western Political Thought from Antiquity to the Late Middle Ages (izšla je leta 2008 pri londonski založbi Verso). Knjiga je za nas zanimiva zato, ker nam pomaga misliti sedanji kritični trenutek in naša življenja, ki so do konca nasičena z izkoriščanjem in nebrzdanim divjanjem Kapitala, ki se prek svojih lakajev širi in zajeda v vse pore vseh eksistenc ter jih uničuje od znotraj. Vnovič pa tudi prihaja čas, ko bo vse večjemu številu ljudi kljub temu postalo jasno, da demokracija ni del kapitalizma, temveč je vselej proti njemu. Ellen Wood je napisala tudi knjigo z naslovom Democracy against Capitalism; ne po naključju, seveda.

Vsaka kompleksna civilizacija, začenja avtorica knjigo o zgodovini Zahodne politične misli, proizvaja tudi refleksije gospostvenih razmerij med temi, ki vladajo, in onimi, ki se jim vlada. Od antičnih časov do današnjih dni ljudje tako razvijajo neodvisno kritično misel, ki ima nekaj razsežnosti, za katere lahko rečemo, da predstavljajo stalnice vsake resnične demokracije. Dobro jih je imeti stalno pred očmi.

Prvič. Kritična misel je vselej povezana z idejami o pravičnosti, morali in dobrem življenju. V resnici nobena kritična misel, ki zasluži svoje ime, ne more zaobiti teh treh tem.

Kritični misli, ki zasluži svoje ime, vselej sledijo kritična dejanja. Zgolj kritično zamišljanje ni nič drugega kot sofistika ali akademsko obračanje besed.

Drugič. Podobno lahko rečemo za naslednjo razsežnost kritične misli, ki se nanaša na mir in varnost ljudi.

Danes na primer opazujemo komično odstranjevanje bodeče žice, ki jo je poplavila Krka, potem ko so jo za drag denar postavili na krajih, kjer razen srnjadi in kakega zajca ni žive duše, da o beguncih, ki jim niti na misel ne pride, da bi lazili tam okoli, niti ne govorim.

Tretja univerzalna razsežnost kritične misli je materialno in duhovno blagostanje ljudi.

Misel, ki trdi, da je kritična, obenem pa je razvidno, da nima omenjenih razsežnosti, pravzaprav ni kritična, čeprav njeni nosilci trdijo, da je.

Ellen Wood poudarja: kar je prav v življenju občestva, je gotovo povezano z idejami pravičnosti, resnice in blagostanja ljudi. Ne le elit, temveč vseh ljudi. Kar je torej dobro, je prav gotovo vezano na idejo demokracije in na demokratične boje.

Vezano je tudi na idejo človeške narave in na vprašanje, kaj sploh pomeni biti človek. V tej luči je vredno znova spomniti na veliki ideal atenske demokracije, ki je: kdor je atenski državljan, je brez gospodarja nad seboj, to pa pomeni, da mu ne vlada nobeno smrtno bitje (ibid., str. 29). Brez posebnega napora lahko dodamo: atenski državljan je človek, ki mu vladajo neosebni principi in zakoni, ne pa ti ali oni bogati oziroma vplivni posamezniki (prim. ibid., str. 33).

V Atenah je demos dejansko stožer vsakdanjega političnega življenja in političnih spopadov. Tudi na tem kraju brez posebnega miselnega napora dodajam: ljudje so v demosu tovariši.

Tovariši ne tvorijo skrivne druščine, zbrane okoli kapitala, temveč so ljudje, podrejeni principom in zakonom, kar pomeni, da so egalitarni po naravi in se v javnosti tudi tako vedejo – drug do drugega in do vseh drugih ljudi.

Koordinate njihovega vsakdanjega življenja in delovanja so tri: egalitarnost, pravičnost, zakon. Nihče ne govori o kopičenju kapitala, premoženja, nihče ne govori o bogatenju in pohlepu, nihče ne misli na vladanje, hierarhije in skrivno povezovanje v bojih zoper druge ljudi, ki se prav tako skrbno povezujejo, da bi nagrmadili čim več premoženja ter onemogočili one prve.

In ko govorimo o zakonu, poudarja Ellen Wood (str. 36), mislimo natanko na to, kar imenujejo Stari nomos. Nomos je zakon, o katerem se ljudje lahko pogovarjajo, lahko ga mislijo, o njegovi naravi se lahko strinjajo. To ni zakon, ki se naslavlja nanje od zgoraj, in ni zakon, ki ga je treba zgolj ubogati. Ne, to je zakon, o katerem je mogoče in je treba misliti.

Drugače povedano. Nomos je zakon, glede katerega se ljudje lahko poenotijo. Ko govorim o poenotenju, ne mislim na skupno podrejenost, temveč mislim na skupno normo, na nekaj, glede česar se ljudje lahko dogovorijo in se strinjajo, da se hočejo po lastni svobodni volji, kot bi rekel Kant, držati zakona.

Nomos povezuje ljudi. To je ključno. Ne govorimo o zakonu, ki ga ljudje ubogajo, ker ga je pač treba ubogati, če nočeš imeti sitnosti, temveč gre za zakon, ki ga ubogaš kot skupno normo, kot povezujoči element, kot nekaj, zaradi česar čutiš pripadnost nečemu dobremu.

Vrhunec demokratičnega razmišljanja je vsekakor znameniti govor, ki ga je imel Periklej, zato se velja še enkrat spomniti nanj.

Periklej poudarja pomen atenske demokracije takole. Življenje v Atenah je demokratično zato, ker je upravljanje (adiministrativno delo) z Atenami v rokah večine, ne pa v rokah nekaterih posameznikov.

Kdo bi seveda takoj ugovarjal, da to vendarle ni bila demokracija, saj ženske niso imele političnih pravic, sužnji pa sploh niso veljali za ljudi. Vse to je res.

Pa vendar velja počakati vsaj še malo. Stari namreč razumejo demokracijo takole: svobodni in revni ljudje nadzorujejo delo vlade.

Pomislite za trenutek na življenje, ki ga živite. O čem odločate, če odštejemo osebne in intimne zadeve? V glavnem o ničemer. Dejstvo je, da o življenju vseh vas odloča nekaj posameznikov, ki predstavljajo bistveno manj kot 1 % populacije.

Generalni sklep je na dlani: revni in svobodni ljudje danes ne odločajo o ničemer, kar bi bilo zares pomembno. Nimajo dostopa do kapitala, saj demokracija ne obstaja.

Družbeni položaj navadnih ljudi je zagotovo bistvenega pomena, ko razmišljamo o demokraciji. In ko razmišljamo o njem, mislimo zlasti na to, na kar so mislili tudi Stari: na politično moč v rokah navadnih ljudi.

Popolnoma razumljivo in pričakovano je, da nasprotniki demokracije sovražijo zapisano. Zanje je nezamisljivo, da bi imeli politično moč navadni ljudje, revni ljudje, ljudje, ki niso študirali političnih znanosti, ekonomije, menedžmenta ali vsaj bančništva.

Na žalost celo navadni ljudje prepogosto mislijo, da bi morali biti na oblasti najbolj izobraženi ljudje, najbolj inteligentni ljudje, najbogatejši ljudje, modreci in univerzitetni profesorji.

In ko smo že ravno pri univerzitetnih profesorjih, od katerih nekateri tudi so na oblasti. Zares je težko sprejeti, da profesorji z ekonomske fakultete dobivajo bajne denarce za nekakšno pripravljenost, obenem pa pridigajo ljudem zategovanje pasu in varčevanje na vseh možnih področjih vsakdanjega življenja.

Če bi bila država zares demokratična v antičnem pomenu besede, bi ti gospodje in gospe že zdavnaj pospravili kovčke.

Pa jih ne bodo. Še več. Še naprej bodo prejemali razna mednarodna priznanja za svoje delo in pridigali ljudem, kot bi bili na prižnici, da je treba varčevati.

V resnično demokratičnem svetu je bistveno drugače. Tam varčujejo vsi, ker so se tako dogovorili in ko so se dogovorili. V našem svetu varčujejo vsi, ki morajo, ker so jim tako ukazali, elita pa ne varčuje, ker nima nikogar nad seboj, da bi ji to ukazal.

A saj ne gre za ukazovanje. V demokraciji nihče nikomur ne ukazuje. Gre za nekaj drugega. Kot so rekli Stari: v demokraciji je ključno vprašanje, ali so navadni ljudje, ki morajo delati in skrbeti za preživetje, sploh dovolj svobodni v duhu in umu, da obenem še mislijo in kritično presojajo svet okoli sebe.

Ko ljudje kritični mislijo, se tudi vedejo temu primerno, saj se drugače kratko malo ne morejo. Če trdijo, da se ne morejo tako vesti, ne mislijo kritično niti tedaj, ko trdijo, da tako mislijo.

Danes je kritično mišljenje v modi. K demokraciji ne prispeva, temveč jo ovira, kar pomeni, da je objektivno na strani Kapitala in elit. To ne preseneča, saj Kapital vse bolj obupno potrebuje kritično misel in kreativnost ljudi.

Tovariši pa se počasi organizirajo. Ne za gospoda Mramorja, temveč za stare ideale.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži