Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kakšna je moja temeljna predavateljska izkušnja? Izkušnja je, da bi na primer moralno filozofijo prej razložil kaki roži ali obcestni svetilki kot potrošnikom in gospodom oziroma gospem na oblasti. Zdi se, da zlasti elita preprosto ne mara zanjo in se brez sramu udinja Kapitalu, ki morale sploh ne pozna, medtem ko so potrošniki zgolj – potrošniki. Polni mnenj in zadolženi do vratu hodijo po svetu kot zombiji in brez razmisleka prodajajo naprej to, kar so pred tem prav tako brez razmisleka kupili. Obnašajo se natanko tako, kot od njih prek svojih zastopnikov pričakuje Kapital. Večje ubogljivosti svet še ni videl.

Zadnji primer potrjuje zapisano. Ko gospod M. končno reče, da je zaradi neupravičeno izplačanih honorarjev za stalno pripravljenost izgubil verodostojnost pri ljudeh, kar je gola resnica, in ponudi pričakovani odstop, ga gospod C. gladko zavrne, češ da se je pokesal in da bo denar vrnil, potem pa še doda, da gospod M. dobro dela in da predlaganega odstopa ne bo sprejel, ker bi bilo to slabo za interes države. Kaj pa interesi ljudi, gospod C.? Da o moralni filozofiji sploh ne govorim.

Toda to je le vrh ledene gore in še zdaleč ni vse. Če počakate nekaj minut, boste dobili še veliko več. Človeku mimogrede pride na misel prvo Pavlovo pismo Korinčanom, v katerem je rečeno tole. Saj je pisano: Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel. Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? (1 Kor 1: 19-20).

Življenje v kapitalizmu temelji tudi na zelo preprostem principu. Ljudje ne verjamejo v korporativne marketinške prakse, vendar tega v javnosti ne izrekajo. Prakse potrebujejo potrošnike in vselej je na voljo dovolj ljudi, ki so voljni postati potrošniki.

Predstavniki slovenske vlade, bankirji, mainstream ekonomisti in drugi lakaji Kapitala vam zato ne bodo povedali, kaj se trenutno dogaja na svetovnih borzah in svobodnih trgih. Namesto tega vam bodo pripovedovali pravljice o rasti vsega in o napredovanju in o izvažanju blaga in o boljših časih za vse in o nadaljnji potrebi po varčevanju in o tem, da je vse v najlepšem redu. Zraven bodo natrosili nekaj drobtinic o varovanju šengenske meje, pa o prijateljskih odnosih z Nemčijo, kamor največ izvažamo, o zgolj dobrih sosedskih odnosih s Hrvaško, o vrednotah, o beguncih, za katere dobro skrbimo, o dobro delujočem zdravstvenem sistemu in o pravi poti, na kateri smo, pa še cvetko ali dve o tehničnih ovirah in bodeči žici na meji, kamor se zapletajo srne, divje svinje, zajci in hrčki. Ničesar ne bodo rekli o katastrofalnih podnebnih spremembah, o norem januarju, ki se je prevesil v drugo polovico, o čemer sem že pisal, ali o tem, kar se trenutno dogaja na Kitajskem, o čemer še nameravam pisati. In kaj se tam dogaja?

Dogaja se še ena katastrofa, ki bo podaljšala dolgo depresijo, ki traja že skoraj deset let. Svobodni borzni trgi se zato prosto potapljajo in tonejo kot kamen, veliki vlagatelji, kot jih ljubkovalno imenujejo, pa še banke in globalne finančne korporacije so zaskrbljeni, kot se reče, zato ljubosumno varujejo svoj denar in jim ne pride na misel, da bi ga kam vlagali. Skrbi jih, ker se Kitajska pogreza sama vase kot črna luknja, kar pomeni, da vleče za seboj še druga gospodarstva sveta, zlasti tista, za katere ekonomisti in novinarji še vedno uporabljajo komični izraz hitro rastoča, čeprav ravno taka niso, saj so v recesiji, znano pa je, da to, kar je v recesiji, ne raste, ampak propada; sem sodijo zlasti velikani, kot so Rusija, Brazilija, Južna Afrika.

Kitajska je velikanska, zato kot črna luknja ne vleče na dno le hitro rastočih, temveč vleče tja kar ves svet. Tudi majceno Slovenijo, kajpada, pa če se ta še tako krčevito oklepa velike Nemčije.

Dolga depresija je torej objektivno dejstvo. Slovenski politiki, bankirji, ekonomisti in drugi pa nič. Še pred časom so govorili o gospodarskih čudežih, čeprav so bili res zgolj čudeži, nekaj torej, kar ne obstaja, danes so, kar je še slabše, preprosto tiho. Še v zadregi niso, ker živijo v drugem vesolju, ki je vesolje čudežev, sprenevedanja, burk, pouličnih festivalov, spektaklov in nemoralnega bogatenja elit.

V našem svetu je povsem drugače. Veliki vlagatelji se umikajo s trgov, saj niso neumni. Posledice so preproste. Kjer ni vlagateljev, ni vlaganj, in kjer ni vlaganj, ni gospodarske rasti, saj ne verjamemo v čudeže in v to, da rast nastaja kar sama od sebe.

Vsak otrok razume tole preprosto logiko: vlaganje denarja in kapitala in premoženja poganja zaposlovanje, kar potegne za seboj večje prihodke, gospodarsko rast, večjo količino pobranih davkov in vsi so srečni, še najbolj elita.

Logiko lahko tudi obrnemo: ko ni vlaganj, zaposlovanje ne raste, prihodki ne rastejo, gospodarske rasti ni …

Zaklinjanje v takem primeru ne pomaga, prižiganje svečk na Brezjah tudi ne, tujih vlagateljev ni mogoče začarati ali vsaj hipnotizirati, da bi prišli v Slovenijo in vlagali, kot sicer vlagamo kumarice. Ne obstaja junak, ki bi lahko zajezil tok dogodkov in vse skupaj obrnil v pravo smer.

Sploh pa danes potrebujemo antijunake. Ne potrebujemo junakov, kakršne nam pogosto ponujajo filmi. Ne potrebujemo ljudi, ki premagajo vse nasprotnike, razrešijo vse probleme in pomagajo ljudem, da srečno živijo do konca svojih dni. Zakaj jih torej potrebujemo?

Ker utelešajo resnico. Nimajo velikih mišic, nimajo močnih rok, niso odporni proti izstrelkom, nimajo neuničljivih notranjih organov, so pa kljub temu nesmrtni. So zelo končna, smrtna bitja, pa vendar so nesmrtni. Tudi resnica je namreč nesmrtna. Ne morete je spraviti s tega sveta, ne morete je spremeniti v nekaj prijaznega in ne morete je zanikati ali utajiti. Antijunak zato ne poskuša ničesar od naštetega. Junak je natanko zato, ker ga resnica zanima, ker jo skuša artikulirati, ker ji želi biti zvest, ker jo zastopa, ker je na njeni strani. Tak antijunak je Antigona.

Antigona ni deklica, ki bi se zavzemala za svojega vrata Polinejka. Ne zastopa družinskih vrednot in logike domačega ognjišča, okoli katerega se zbira srečna družina. Poleg tega ne zastopa nobene tradicije in še najmanj je na strani kapitala, oblasti ali tega, kar je splošno sprejeto.

Resnica, za katero se zavzema Antigona, je odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti človek.

Človek je zmožen za različne izkušnje. Zmožen je tudi za resnico. Prav zaradi tega je zmožen za upor in odpor. Resnica se namreč upira vsakemu poskusu spreminjanja v ideologijo. Pomemben je tale poudarek: sama resnica se že upira. Ko ji je človek zvest, ne smemo pozabiti, da se upira resnica, zato ne smemo s prstom kazati na človeka, češ da nam ni všeč, ker zastopa resnico. Resnica je namreč tista, ki nam ni všeč. Torej imamo problem z resnico, ne s človekom. Ali pa ima resnica probleme z nami.

S tem je neposredno povezano tole preprosto vprašanje: zakaj trpim? Psihoanaliza se rodi natanko kot odgovor na to vprašanje. Torej je tudi odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti človek, in je odgovor na vprašanje, kako je z resnico in s problemi, ki jih ima z nami.

Psihoanaliza ne more biti terapija. Obstaja en sam pravični (hotel sem zapisati: pravilni) odnos do resnice: zvestoba resnici. Vse drugo je nepomembno.

Pravični ali pravilni odnos do resnice ima zdravilne učinke, ki niso iz reda medicine ali psihoterapije. So iz reda same človeške eksistence. Vpisani so vanjo. Psihoanaliza jih zgolj artikulira.

Zvestoba resnici ni isto kot zvestoba moralnemu zakonu. Zvesta je etiki, zato ima Lacan predavanja iz etike psihoanalize, da bi pokazal, kako ljubezen v analizi usmerja pacienta k dobremu, ki je resnica njegovega trpljenja.

Etika je neskončna in pomeni usmerjanje k drugemu viru. Antigona črpa iz njega. Črpa iz drugega vira, ki je radikalno drugi.

Ko govorimo o etiki, govorimo o posamezniku, ki vztraja v neskončnem simbolnem polju in skuša artikulirati univerzalno, to pa lahko naredi le, če je usmerjen k resnici.

Gospod C. vsega tega preprosto ne razume in mu je tudi sicer vseeno, ali razume ali ne.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Neta Vergan 16:30 20-01-2016
Gospod Cerar je izgubil stik z realnostjo, za tem tiči ogromen nezavedni strah, ki ga ne more več nadzorovati.
Fiona
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži