Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Te dni bodo pripadniki elite modrovali v Davosu, kako še naprej vladati svetu. Torej bodo razmišljali o prihodnosti kapitalizma in sveta. Kot že tolikokrat je dobro tudi v tem primeru vsaj z enim očesom oplaziti nekaj objektivnih podatkov, da ne bomo živeli preveč v oblakih.

Neenakost med ljudmi se je v zadnjih petih letih močno povečala, čeprav elite nenehno govorijo o potrebi po zmanjševanju razlik. Premoženje najbogatejših Zemljanov se je tako v tem času povečalo za faktor tri in pol. Ne za 30 %, da se ne bo kdo prehitro razveselil, temveč za več kot trikrat. Pred nekaj leti je bilo treba našteti skoraj 400 ljudi, da ste dobili toliko premoženja, kot ga ima polovica človeštva, zdaj jih je dovolj 62. Najbogatejši ljudje tega sveta imajo v rokah premoženje, ki se meri v milijonih, medtem ko ima velikanska večina prebivalcev planeta v rokah premoženje, ki je v povprečju nekaj tisočkrat manjše. Če smo čisto natančni, polovica ljudi nima v rokah ničesar, če odštejemo srajco, ki jo ima vsak posameznik na sebi, spodnje perilo in en počen lonec. In če bi znali pobrati zgolj utajene davke, ki jih je na skritih krajih tega planeta za več kot sedem tisoč milijard dolarjev, bi lahko vsi neuki otroci tega sveta hodili v šole, saj bi s tem denarjem zanje zgradili šole in plačali njihove učitelje.

Na kratko: vse raste. Raste količina utajenega in skritega davka; raste število ljudi brez premoženja; raste količina premoženja v rokah elit; raste število milijarderjev.

Raste pa tudi vse drugo.

Matematične krivulje, narisane na podlagi empiričnih dejstev, so zelo natančno izrisane in nam povedo, da bo količina ogljikovega dioksida, metana in drugih toplogrednih plinov v ozračju samo še strmo naraščala. Pravzaprav bo naraščala z vse večjo hitrostjo. Človeštvo zato verjetno nima dovolj časa, da bi se naučilo preživeti. Znašlo se je v svetu, kakršnega ni bilo milijone let. Ali po domače: človeštvo je uspelo v nekaj kapitalističnih stoletjih spraviti planet v stanje, kakršnega še ni izkusilo, čeprav je na tem planetu že nekaj milijonov let, kolikor jih je minilo od časov, ko so naši predniki začeli lesti z dreves. Torej ima pred seboj povsem nov problem. In v živo se lahko učimo, kako hitro in kako produktivno se je človeštvo zmožno učiti ter poiskati dobre, inteligentne odgovore za probleme. Trenutno kaže zelo slabo, kajti elita, ki vlada, ne rešuje problemov, temveč hoče še naprej – vladati. Vladati ljudem pa ni isto kot reševati probleme človeštva.

Prav zato govorimo o krizi, ob kateri zbledijo vse mogoče krize, o katerih sicer na veliko govorijo politiki, pa naj gre za begunce, lezbijke in geje ali vojno v Siriji. Vse to ni nič v primerjavi s krizo, ki je človeštvo ne rešuje, temveč slepo drvi v brezno, a tega niti ne ve, včasih pa je celo videti, da tega ne želi vedeti.

Pogled od daleč pokaže tole sliko. Kapitalizem je prvi sistem družbenega življenja v zgodovini človeštva, ki mu uspe zagotoviti nekaj, česar ljudje pred tem preprosto ne poznajo: nenehno rast vsega.

Ko govorim o nenehni rasti, mislim na mehanizme, principe, vzvode in prakse, ki dobesedno zagotavljajo rast; ta je bila pred tem sporadična, naključna, kratkoročna in zelo negotova, velikokrat pa je sploh ni bilo.

Rast vsega sicer ustavljajo in zavirajo sistemske krize, toda načelno še vedno velja zapisano. Kapitalizem je tako sistem, ki poganja samega sebe, kar pomeni, da je avtomat, samodejna mašina. Tega spoznanja nikakor ne smemo pozabiti, ko bentimo čez kapitaliste. Ti so le delčki stroja. Nič drugega niso.

Ko se zažene kapitalizem kot samohodna mašina, se svet bistveno spreminja. Vse se spreminja. Torej se spreminjajo tudi ljudje. Seveda se spreminjajo, saj je kapitalizem tako močan in obsežen, da spreminja ves planet. Kako potem ne bi spreminjal ljudi!

Če bi obravnavali kapitalizem kot živo osebo, bi lahko rekli, da hoče nenehno rasti in da je v njeni notranjosti neka grozljiva neobvladljiva sila. Ko govorijo ekonomisti o potrebi po rasti kapitalizma, tega obravnavajo kot živo bitje. Kot njegovi hlapci zatrjujejo, da mora rasti, ker je pač v njegovi naravi, da raste (self-sustaining growth) – to je rast, ki podpira in hrani sama sebe. To je ravno tako, kot če bi rekli, da hočejo drevesa rasti in da hočejo rasti še bolj, ko nekaj malega zrastejo. Nekaj magičnega je na tem, pa tudi nekaj srhljivega oziroma neobvladljivega, kot rečeno.

Kapitalizem torej obravnavajo kot živo bitje, čeprav je mašina, avtomat. Hvalijo avtomat in se mu priklanjajo, čeprav spreminja ves planet. In ne spreminja ga le na bolje, saj ga tudi dobesedno uničuje.

Zadnji podatki z vrha sveta so zelo zgovorni. Količina ogljikovega dioksida v zraku narašča, kot še ni naraščala, odkar opravljamo ustrezne meritve. V povprečju je molekul CO2 v zraku že več kot 400 ppm. Trenutno narašča po 3 enote letno, kmalu bo po 4 enote, nato pa po 5. Količine metana v zraku rastejo še hitreje.

Očitno je, da se CO2 in metan preprosto ne menita za sprejete deklaracije in podpisane papirje, ki so zagledali luč sveta pred kratkim v Parizu.

Kapitalizem torej raste sam od sebe, ljudje pa mu pri tem pomagajo. Krepijo njegove notranje mehanizme, procese in principe, obenem pa se nenehno odrekajo sebi, če niso ravno elita. In kaj delajo ljudje, ko tako podpirajo kapitalizem, da nenehno raste?

Delajo, kar preprosto morajo delati, saj je rast mogoča le, če obstaja energija. Brez nje ni nobene rasti. Kapitalizem zato raste le, če ljudje črpajo energijo in mu jo nenehno dovajajo kot infuzijo. Logika je zelo preprosta: naravni viri morajo biti vedno bolj siromašni, saj kapitalizem potrebuje gigantske količine energije, ki se nenehno povečujejo, kajti sicer sploh ne bi mogli govoriti o rasti.

Slika je torej popolnoma jasna: kapitalizem mora rasti, energije mora biti vse manj. Ogromno energije pretvori v izdelke, ki jih morajo potrošniki pokupiti in porabiti. Čim hitreje, tem bolje. Kapitalizem je eno samo velikansko razmetavanje z energijo.

Paradoks kapitalizma pa je, da je energije celo preveč. Segrevanje ozračja to dokazuje. Kapitalizem je postal tako bizaren, da s svojim delovanjem dobesedno preprečuje toplotni energiji, da bi odtavala v mrzlo vesolje, kamor bi sicer morala odtavati in do pred kratkim tudi je odtavala.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

0 #1 blaz3k 08:12 21-01-2016
ljudi se prepričuje da ugašajo žarnice, dobro, ni pa dobro da iz Evrope vsak dan štarta 50.000 poletov avionov in posledično toliko pristaja, en avion pa na poletu porabi vsaj eno lepo cisterno kerozina, pa če leti poln ali naspol prazen.

Kako to vem? Ko je bila Evropa pod oblakom islandskega ognjenika je bilo dnevno odpovedanih 25.000 poletov, bilo pa je prepovedano le na cca polovico Evrope.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži