Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravični ni milosten do zla. Univerzalni moralni zakon je preveč globoko vrezan v njegovo srce. Ta dragoceni zaklad zato brani z vsem, kar ima na voljo, in nihče mu ga ne more ukrasti.

Že pred nekaj leti je izšla knjiga z naslovom La liberte ou la mort: Essai sur la Terreur et le terrorisme, ki jo je spisala Sophie Wahnich. Knjiga je izjemno dobro napisana, obenem pa je tudi zelo pomembna in koristna, kajti danes živimo v poblaznelem neoliberalnem svetu, v katerem je skoraj nemogoče misliti francosko revolucijo in njen pomen za človeštvo oziroma za njegovo bodočnost, saj je mogoče misliti zgolj tehnologije, robote in umetno inteligenco, obenem pa je kapitalizem izredno močna sila, ki spreminja milijone organskih, živih ljudi, da so vse bolj podrejeni mrtvi, monstruozni in nepravični mašini, kapitalizmu namreč, ki je netoleranten in izkoriščevalski, ljudje pa obenem mislijo, ker naivno verjamejo medijskim vsebinam, piarovcem, spin doktorjem in drugim prodanim dušam, da so pripadniki elite bogati zato, ker tako dobro delajo in skrbijo za njihove nenasitne potrebe po novih robotih, pametnih tehnologijah in umetni inteligenci. Če poslušate apologete kapitalizma, dobite celo občutek, da so pripadniki elite bogati, ker so ljudje brezmejno željni dobrin, blaga in storitev, ki nenehno prihajajo na svobodne trge.

Avtorica knjige, ki sem jo prebral na mah, zagovarja nekaj povsem drugega, zlasti pa prepričljivejšega in inteligentnejšega: francoska revolucija ni za nežne duše in za konservativce, ki bi radi bodisi revolucijo brez revolucije ali pa nadaljevanje kapitalizma s prijaznim obrazom, za katerim se skriva monstruozna mašina.

Konformisti, konservativci in nežne duše namreč zagovarjajo svet, kakršen obstaja, obenem pa se navidezno radikalno zavzemajo za njegov napredek, za širjenje kapitala in za bogatenje vseh ljudi. Pojma nočejo imeti o tem, da ipso facto zagovarjajo sistemsko korupcijo, sistemsko nasilje, pohlep samega sistema, ki ga simptomatično prepoznavajo v nekaterih ljudeh, za katere pravijo, da so gnila jabolka. Ti ljudje preprosto ne razumejo, in tudi nočejo razumeti, kaj je zastopal človek, na katerega se danes sklicuje nekaj milijard ljudi. Ta človek je kajpak Jezus Kristus. Na kratko si zato oglejmo, kaj je zastopal in zakaj je danes, prav v luči zapisanega, tako zelo pomemben.

JK zastopa poslanstvo, misijo, simbolni mandat, ki so ga ljudje dolgo pričakovali, čeprav niso natančno vedeli, kaj pričakujejo, zato jih Jezus preseneti na celi črti. Ne živi od danes do jutri, ni konformist, ni potrošnik in ne čaka, da bo svet sam od sebe postal boljši. Jezus ni podoben modernim konformistom, ki miroljubno, zreč v zaslone z visoko ločljivostjo, pristajajo na nepravičnosti kapitalistične mašine in se na molekularni ravni ukvarjajo s seboj, da bi bili čim bolj osebnostno močni, notranje uravnoteženi, telesno zdravi in duhovno zreli.

Ve, da molekularno ukvarjanje s seboj ne more spremeniti ničesar, obenem pa mu je povsem jasno, da potrebujejo ljudje kot družbena bitja radikalna dejanja.

Ko se ljudje ukvarjajo s seboj, preprosto ne vidijo, kako deluje sistem, znotraj katerega se ukvarjajo s seboj, ker sistem tako ukvarjanje nujno potrebuje za kopičenje profitov. In ko miroljubno hodijo po svetu, se ne zavedajo sistemskega nasilja. Na žalost vse preveč ljudi, ki se ukvarjajo z lastnim nasilnim vedenjem, da bi nadzorovali jezo in druga negativna čustva, ne prepoznava še sistemskega nasilja, ki se prav zaradi njihove brezbrižnosti in skuliranosti mirno nadaljuje.

Ljudje dobesedno ne vidijo, kako nasilen je kapitalizem, kje vse nasilno deluje nanje, na naravo, na samega sebe. Tega preprosto ne vidijo, ker so preveč osredotočeni nase in kvečjemu še na najbližje ljudi. Kapitalizem kot sistem se jim zato nemoteno prikazuje prek propagande, medijev in oglasov kot prijazen, toleranten, demokratičen, poduhovljen, strpen in tako naprej.

Ljudje morajo končno spregledati, ker ne vidijo.

Kakšno je torej stanje? Posamezniki se ukvarjajo s seboj, vsakdo vidi lastno vedenje in vedenje dveh ali treh ljudi okoli sebe, ne vidi pa delovanja samega sistema. Ne prepoznava ga in ne ve, kakšni so objektivni pogoji življenja, ki ga sicer živi in obenem verjame, da je precej odvisno od njega in njegove svobodne volje.

Izkoriščanje kapitalizma v tej luči ni posledica delovanja nekaterih gnilih jabolk, pohlepnih kapitalistov ali zlobnih lastnikov kapitala. Daleč od tega. Izkoriščanje delavcev je inherentno samemu sistemu, kar pomeni, da nima nobene neposredne zveze z osebnostnimi lastnostmi lastnikov kapitala.

Kapitalizem kot sistem zlasti ne deluje tako, da bi njegovo delovanje vsakdo videl z očmi. Njegovo delovanje je za oči nevidno. Vidno postane šele, ko uporabimo ustrezno teorijo. Srce nima s tem nobene resne zveze.

Natanko v tem smislu je treba razumeti Jezusovo delovanje. Njegove prilike, njegovi govori, njegove zgodbe niso nič drugega kot poskusi, da bi dal ljudem v roke miselna, idejna orodja, s katerimi bi lahko dojeli pravo naravo simbolnega poslanstva, tega, kar terja od njih bog, in tega, s čimer se je zares treba ukvarjati na tem svetu, da bi gradili božje kraljestvo, ki temelji na ljubezni, egalitarnosti in pravičnosti.

Jezus ne more delovati drugače, kot deluje. Ljudem ne reče, naj vzamejo v roke krepelca in gredo nad sovraga. V roke jim potisne močnejše, univerzalno orožje. Ko se enkrat odloči za simbolni mandat, preprosto ni poti nazaj. V tem je resnična svoboda. Ali kot je rekel kasneje Martin Luther: tudi če bi hotel drugače, ne bi mogel storiti ničesar. Ne gre torej za svobodno voljo in za njeno moč, kot verjamejo sodobni potrošniki, prodane duše in konformisti.

V tem je tudi prava vera v boga. Ko se svobodno in pravilno odločim za simbolni mandat, vem, da mi bog stoji ob strani. Ne pomaga mi, ne rešuje problemov namesto mene, ne izpolnjuje mojih želja, ne daje mi znakov in signalov in nasvetov, ne prišepetava mi, kaj naj storim. Zgolj stoji ob strani in občutek imam, da črpam iz njegove neskončnosti in sem nesmrten.

Sophie Wahnich ima zato prav, ko navaja Saint-Justa: človek revolucije je neusmiljen do slabih ljudi, vendar je občutljiv; preganja krive s sodišči in brani nedolžne; govori resnico, da bi poučeval, in ne da bi koga žalil. Njegova krepost ni nežnost duha, temveč je kakovost srca. Časti um, njegov temelj pa je srce.

V tem je bistvo svobode in tistega neverjetnega metafizičnega občutka, da lahko storim vse, za kar sem se odločil, da razumem, da je v tem jedro, bistvo eksistence in življenja, mojega poslanstva na tem svetu, da je v tem smisel vsega, kar lahko je.

Kot rečeno: tega mi zares nihče ne more odvzeti. Zmožnosti za to namreč, o čemer govori tudi Sophie Wahnich, ko piše: soočeni s čustvi ljudi, postanejo zakonodajalci kot svobodni in občutljivi ljudje dobri prevajalci glasu ljudstva.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži