Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kdor hoče razumeti svet, v katerem živi, mora biti nenehno pripravljen na delo, kar pomeni na analizo ali dekonstrukcijo, kot bi rekel Derrida. Pripravljen mora biti tudi na simptome, kot bi dodal Freud, saj mu veliko povedo o naravi realnosti. Spoznanje o nujnosti pripravljenosti na delo je dodatno koristno, ker živimo v svetovih, v katerih je zelo pomembno ustvarjati pojave, fenomene, prepričanja, da je svet drugačen, kot je v resnici. Na primer. Mediji morajo vsak dan prepričevati ljudi, da je dolge depresije konec, da gospodarstvo raste, da zaposlenost raste, da BDP raste, da, skratka, vse raste. Toda resnica je, da trenutno, konec januarja, v glavnem rastejo zgolj zvončki.

Gospe in gospodje ne lažejo, pa vendar ne govorijo resnice. Prav zato se je dobro dokopati do empiričnih podatkov, ki ne lažejo. Toda tudi to ne zadošča, kajti številke je treba znati razložiti. Niso pa vsi ljudje zmožni za razlaganje številk, ker za to potrebujejo dobro teorijo.

Torej: potrebujemo dobre številke in potrebujemo dobro teorijo. Nadaljujem.

Številke, do katerih se niti ni težko dokopati, le malo vztrajnosti potrebujemo, tako dokazujejo, da dvigovanje iz globoke recesije, ki se je začela leta, preden se je pojavila v javnosti, torej leta 2008, niti približno ni bilo tako bleščeče, kot so trdili ekonomisti in politiki še do včeraj. Danes je to povsem jasno.

Podatki prav tako dokazujejo, da je bila gospodarska rast leta 2015 počasnejša, kot so želeli ljudem prikazati ekonomisti in politiki. Bila je rast, seveda, toda bila je počasnejša, kot so trdili.

Napovedi za leto 2016 so še slabše, če povzamem Michaela Robertsa in njegov prispevek z naslovom The Global GDP Story, ki je bil objavljen 29. januarja letos.

Kdor posluša slovenske mainstream ekonomiste in politike, dobi vtis (gre za pojave, kajpada), da recesije sploh ni več, da se je Slovenija odbila od dna, da leti nekam navzgor in da je to dobro.

Tam zgoraj pa se v resnici dogaja katastrofa, ki je ne vidimo. Danes zjutraj je bilo v Črnomlju plus 14 stopinj Celzija! V starih, dobrih časih je bilo ob istem času minus deset in je snežilo. Razlika torej ni dve stopinji, kot bi radi politiki in drugi zanikovalci podnebnih sprememb, temveč je malo manj kot petindvajset stopinj!

Letenje navzgor je torej fatamorgana, je iluzija, napačna zaznava nečesa, kar sicer objektivno obstaja. Obstaja namreč padec investicij, kar pomeni, da kapitalisti manj vlagajo. Pravzaprav obstaja padanje tega, kar imenujemo v žargonu business investment.

In če nekaj pada, ni mogoče reči, da raste. Je pa res, da raste finančno manipuliranje, kar preprosto pomeni, da je mogoče veliko zaslužiti s premetavanjem denarja sem in tja, ne pa z ustvarjanjem otipljivih dobrin.

Kaj nam vse to pove? Pove nam, da je mogoče ugledati resnico, če človek ni preveč zaljubljen v pojave in v to, kar mu servirajo drugi ljudje, pove pa tudi, da je mogoče napovedovati prihodnost, če ne gleda v kavo, temveč se potrudi, prebere kako dobro knjigo in usvoji kak dober teoretski koncept, s katerim si razlaga številke.

Ne razlagajo mu jih drugi, temveč si jih razlaga sam. To je zelo pomembno. In potem se ni težko strinjati z Robertsom, ki pravi, da prihaja globalna recesija. Saj to vemo tudi brez njega, ampak vselej je dobro prebrati kak inteligenten prispevek inteligentnega človeka, ki zna razmišljati s svojo glavo.

Večina ljudi ne razmišlja s svojo glavo. Nisem rekel, da ne zna, rekel sem le, da so preveč podredljivi in da prehitro verjamejo.

Machiavelli je zato zelo pomembna oseba, še pomembnejše pa je njegovo razmišljanje, čeprav je živel pred pol tisočletja. Pravzaprav ni pomembno, kdaj je živel, saj se principi oblastnega delovanja od tistih časov niso spremenili niti za dlako.

Nihče, ki hoče uspeti v igri moči, pravi Machiavelli, ne sme spregledati ključnega dejavnika igre, ki je sreča ali fortuna, kot jo imenuje sam. Zakaj?

Ambiciozni ljudje v svetu politike, moči in oblasti, padajo in rastejo s srečo. Ta je namreč lahko dobra ali slaba. Fortuna je tudi boginja usode.

Človek ima lahko srečo ali pa je nima. Oblastnik skuša narediti vse, da bi bil še naprej oblastnik. Lahko se uči pri Machiavelliju, ki se uči od same objektivne realnosti. Machiavelli si namreč ni ničesar izmislil in ni bil zloben.

Je torej bolje, če se te ljudje bojijo? Vsekakor, odgovarja Machiavelli. Lahko je dobro, če te še ljubijo, toda če moraš izbirati, izberi prvo možnost. Strah torej.

Ljudje se vselej bojijo kazni. Na to lahko računate. Vselej bo dovolj ljudi, ki se bodo bali take ali drugačne kazni, zato bodo pripravljeni verjeti v pojave. Je preprosto varneje.

Moč ali oblast je torej najbolje postaviti na trdne, stabilne temelje, ki so – strah, tesnoba, negotovost ljudi. Ljudem ni mogoče zaupati, jih je pa mogoče nadzorovati. Še vedno pa je potrebna fortuna.

Machiavelli sicer ni psiholog, vendar kljub temu ve, da večini ljudi ni mogoče zaupati, saj naredijo vse, kar je v njihovem interesu, ne menijo pa se dosti za interese kogarkoli drugega.

Kapitalizem temelji tudi na tem. Vsakdo naj skrbi za svoje interese, sledi naj svojim sanjam, verjame naj, da družba ne obstaja in da obstajajo zgolj posamezniki. Če torej hočete pridobiti afektivnost ljudi, je daleč najbolje, da pridobite njihov strah.

Zveni paradoksno in tudi je paradoksno. Za človeka, ki hoče oblast, je varneje, če se ga ljudje bojijo. Machiavelliju je to popolnoma jasno.

Primer je Železna lady. Nihče je ni preveč maral, številni so jo celo sovražili, toda vladala je z železno roko, zato je tudi postala Železna lady.

Machiavelli se vsekakor zelo dobro spozna na emocije. Ljubezen je vselej obojestranska, medtem ko strah ni. Če se me nekdo boji, se meni ni treba bati njega; če me nekdo ljubi, imam težave, če hočem oblast, moč in vse drugo, kar pač sodi zraven.

Na kratko: v igri moči je dobro vedeti, kdo je glavni, in dobro je imeti nekaj sreče. Kdor hoče igrati in ostati v igri, mora skrbeti, da bodo drugi vedeli, da je glavni.

In kako je s tem v Sloveniji? Slabo, zelo slabo. Nekateri bi bili radi glavni, a ne znajo igrati igre, zato so zgolj ubogi in patetični. Drugi bi radi nemogoče: oblast, moč, vrednote, ljubezen in prijateljstvo. Ne eni ne drugi ne znajo igrati igre, obenem pa se nemočno prikazujejo ljudem kot blagovne znamke, ki naivno verjamejo, da jih bodo ljudje ljubili.

Toda ljudje ne potrebujejo politikov, ki bi jih ljubili. Še manj potrebujejo politike, ki bi se jih bali. Potrebujejo revolucijo, da se izkopljejo iz tega sranja. Potrebujejo subjekte. Machiavelli je bil namreč humanist, zato ni verjel, da je mogoče spreminjati svet na bolje z moralnim preoblikovanjem posameznikov oziroma državljanov.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži