Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Mi ne verjamemo v nič. Smo brezbrižni in/ali cinični. Vsak skrbi zase in za svoj ego. Svobodni trgi kljub vsemu ne osvobajajo, neoliberalne pravljice, ki jih poslušamo vsak dan, nimajo nobenega smisla. Potrebujemo nekaj, v kar bi lahko znova verjeli.

Ogledal sem si film z naslovom Last Cab to Darwin (Jeremy Sims, 2015). To je film o spoštovanju življenja, ki ga kapitalizem tako zelo ne spoštuje, saj ga izkorišča; izkoriščanje življenja niti približno ni primerljivo z njegovim spoštovanjem. Blagostanja ljudi je zato zelo malo, širijo pa se njegove simulacije. Ljudje so vse bolj samotni prebivalci simuliranih svetov. Ni bilo naključje, da sem si ogledal še Anomalisa (Duke Johnson, Charlie Kaufman, 2015).

Nekoč je veljalo, ponekod pa velja še danes, da je kraljeva dolžnost utilitas populi ali blagostanje, dobrobit ljudi. Vladar v taki perspektivi ni odgovoren kapitalu, temveč je odgovoren ljudem. V tem trenutku je zato izjemno pomemben podatek, objavljen te dni: belopolti prebivalci ameriške zvezne države Iowa, ki izjavljajo, da bodo jeseni volili demokratskega predsedniškega kandidata, obenem trdijo, da jim socializem ne predstavlja posebnih težav: 43 % se jih ima za socialiste. Bernie Sanders je človek, ki ga vsekakor velja vsaj spremljati na njegovi poti, saj se zavzema za ekonomsko pravičnost, to pa je ideja, ki je neposredno povezana s tem, kar sem zapisal čisto na začetku tega prispevka.

Za njegovo popolno razumevanje se je dobro spomniti nekega dogodka iz časov po drugi svetovni vojni, ko so se ZDA dogovarjale z mogočnimi vladarji z Bližnjega vzhoda, da bodo tam črpale nafto. Prav, so rekli vladarji ene najbolj konservativnih držav sveta, le našo religijo pustite čisto pri miru. Bomo, so odgovorili Američani. Posledice še danes prenaša ves svet.

Govorim o religiji, ki je nasilna, nazadnjaška in surova. Mislim na religijo, katere zastopniki so goreči nasprotniki Zahodne civilizacije. Toda Amerika jih tolerira že desetletja – zaradi nafte. Danes je problematično oboje: sporna, surova religija; prevelike količine načrpane nafte.

Govorjenje o podnebnih spremembah ima zato veliko pomanjkljivost. Ta je tako preprosta, da je skoraj neverjetno, da o njej nihče resno ne razmišlja. Začnimo razmišljati.

Podnebne spremembe pospešuje človek z uporabo fosilnih goriv. Ta so milijone let ležala v zemlji in od njih ni bilo nobene škode.

Kapitalizem jih za svoje potrebe na veliko vleče iz zemlje, saj so dragocena energija, ki jo potrebuje za proizvodnjo dobrin, za katere ekonomisti pravijo, da zadovoljujejo človeške potrebe. Tu se rojeva problem, o katerem ne govori skoraj nihče.

Ko potegnete energijo iz zemlje, jo kajpak prodajate najboljšemu kupcu. Zagotovo je nimate shranjene doma, saj ne bi imeli od tega nobene koristi. Pridobivanje energije namreč ni zastonj. Če porabite denar za energijo, jo hočete tudi prodati po čim višji ceni. Vse to je zelo preprosto.

Potem nenadoma znanstveniki onkraj vsakega razumnega dvoma dokažejo, da kurjenje fosilnih goriv segreva planet in da to nikakor ni dobro. Dolgoročno ni v redu, oziroma je katastrofalno. Ne za Zemljo, pač pa za živa bitja na njej. Kaj naredi človeštvo?

Nekateri deli človeštva se prelevijo v tako imenovane skeptike. Ti preprosto dvomijo, da imajo znanstveniki prav. Ali pa celo rečejo, da se povsem motijo. In dodajo, da se nam bliža ledena doba, kar pomeni, da bomo potrebovali še več enegije, ki je trenutno še v zemlji, od koder jo bo kajpak treba potegniti – za drag denar. In prodati – za prav tako drag denar.

Določen del človeštva kljub vsemu prepoznava hipokrizijo elit in vladajočih slojev prebivalstva, zato se obrne v drugo smer. Ljudje postanejo brezbrižni in cinični. Obnašajo se, kot da jih problem s segrevanjem planeta sploh ne zadeva. Kot da imajo problem samo nekateri ljudje, drugi pa ne. Živijo naprej popolnoma enako, kot so živeli doslej.

V tej perspektivi je zelo pomembno razmisliti, kako se obnašajo nekateri pripadniki elite. To so tisti ljudje, ki imajo največ koristi od kontradikcij kapitalizma in njegovega nepravičnega delovanja. Kapitalizem prek svojih zastopnikov namreč deluje na zelo zanimiv način. Uporablja dvojna moralna pravila. Ena veljajo za elito, druga za vse druge ljudi. Od njih se zato pričakuje moralna čistost, medtem ko dela elita vse, kar hoče delati.

Problem, orisan na začetku tega prispevka, se zato zaostruje. Hipokriziji kapitalizma elite predpišejo lek: moralno čistost. Če bi se vsi ljudje vedli moralno čisto, bi bil svet zelo kmalu boljši – tako modrujejo.

Elite zato nenehno govorijo o vrednotah, morali in etiki. Ljudem predlagajo, naj bodo bolj pogumni, vzdržni, kritični in odgovorni, medtem ko korporacije vlečejo iz zemlje še več fosilnih goriv, da bi jih pokurili. Vlečejo jih celo tako zelo veliko, da jih je na trgu preveč, in cena strmo pada iz meseca v mesec.

Elite taistim ljudem pripovedujejo tudi pravljice o nenehni rasti gospodarstva, kar pomeni, da bo treba iz zemlje potegniti še več fosilnih goriv. In jih vlečejo. V zraku je zato iz dneva v dan več toplogrednih plinov, medtem ko se ljudem vztrajno predlaga, naj bodo moralno čisti.

Vse naj torej raste, ljudje naj bodo vse bolj moralno neoporečni, fosilnih goriv pa bo na svetovnih trgih iz dneva v dan več.

Kljub temu se tako rekoč vsi elitni politiki sveta strinjajo, da je treba odločno zmanjšati količine toplogrednih plinov v ozračju!

Ustavimo se za trenutek in uporabimo možgane. Kako je mogoče sočasno reči, da bo gospodarstvo raslo, vleči iz zemlje fosilna goriva in zatrjevati, da bomo zmanjševali količino metana in ogljikovega dioksida v zraku? Kdo ima tu koga za idiota?

Ko potegnete energijo iz zemlje, jo tudi pokurite. O tem ni nobenega dvoma. In nisem še slišal politika, ki bi se zavzemal za zmanjšanje proizvodnje fosilnih goriv; zmanjšajo jo le v primeru, ko želijo zaradi profitov umetno dvigniti njeno ceno. To je popolna blaznost oziroma norost v kliničnem pomenu besede. Mislim na zanikanje realnosti: nemogoče je zmanjševati količine toplogrednih plinov, če obenem vlečete iz zemlje fosilna goriva.

Skrajni čas je zato za razmišljanje o svetu onkraj kapitalizma. Zadnji čas je za razmišljanje o pravičnosti in o norosti, ki se imenuje kapitalistično zadovoljevanje človeških potreb.

Ekonomija je namreč množica medčloveških odnosov. Je množica družbenih odnosov, ki lahko obstajajo le, če obstajajo natančno določene oblike subjektivnosti ali želečih bitij.

Skoraj neverjetno je, da ne obstaja razmišljanje o človeških željah o življenju onkraj kapitalizma. Ekonomisti in politiki govorijo o vseh mogočih željah in potrebah ljudi, le o želji po pravičnejšem in kvalitetnejšem življenju ne. Ne govorijo o željah po drugačnih načinih bivanja in eksistiranja.

Namesto tega poslušamo iz dneva v dan isto mantro: razvijajte veščine in spretnosti, ki jih potrebujete za uspeh v kapitalističnem načinu življenja; vse življenje se usposabljajte, tenirajte se, učite se, da boste dobri kapitalistični državljani; pozornosti ne usmerjajte na pravičnost oziroma nepravičnost družbenega sistema, temveč jo usmerjajte na to, kar imenujemo kapitalistična realnost.

Ljudje v glavnem ubogajo, rezultati pa so pričakovani. So iracionalni, vendar so kljub temu pričakovani. Kapitalizem kot množica družbenih odnosov še vedno ni predmet razprav med navadnimi smrtniki, ki se znotraj danih okvirov prilagajajo temu, čemur se morajo. Redko se zgodi, da kdo pomisli na alternativo, še redkeje ljudje razmišljajo o pravičnosti, želji in psihičnih ekonomijah.

Neoliberalni subjekt, kot ga imenujemo, akumulira kapital, kolikor ga sploh lahko, oblikuje svoje erotične želje in jih naravnava na to, kar je hrbtna stran akumuliranega kapitala, obnem pa upa, da bo zadovoljil družbene, ekonomske in seksualne standarde, naravnane tako, da oblikujejo zavest o optimalnem življenju.

Optimalno življnje zajema standarde, zaradi katerih morajo ljudje nenehno oblikovati svoja telesa, obenem pa se morajo drug drugemu prikazovati kot seksualni objekti, vredni občudovanja in zavidanja. Kdor tega ne more narediti, je izgubljen že vnaprej.

Mobiliziranje želja neoliberalnih subjektov skušajo ljudje spontano razumeti kot razumni življenjski napor, potreben za človeka dostojno življenje, vredno vsakega spoštovanja. Zgodbe je zaradi tega konec in se lahko zgolj neumno ponavlja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži