Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravijo, da nisi pravi Slovenec, če nimaš na zabavi kozarca z alkotom v roki. Če bi bilo to res, bi lahko sklepal, da je alko preprosto inherentna značilnost Slovenca, ne pa na primer Avstrijca. Če bi slednje veljalo tudi zanj, bi morali najti kako drugo diferencialno značilnost, saj bi bila sicer oba enaka. Neumnost sklepanja, kdo je pravi Slovenec, je sicer velika, vendar nekaterih niti to ne moti. Če bi bil človek zloben, bi zato lahko rekel, da pravi Slovenec nima le kozarca v roki, temveč je tudi neumen in uživa v neumnosti.

Nekateri politiki ga radi dajejo na zob. Ne sicer vsak dan, zato pa vsaj takrat, ko zapravljajo davkoplačevalski denar za reprezentanco, kot se reče. Do takih spoznanj so se dokopali raziskovalci in te dni priobčili svoje izsledke. Raziskava pa je zgolj potrdila nekatera psihoanalitična spoznanja z brado.

Na primer: človeška bitja se naučijo želeti in uživati v socialnem oziroma družbenem polju, saj želja ni biološka. Pripadniki elit drugače kot raja, ki si ne more privoščiti vina za dvajset evrov na liter in zato pije onega za en evro na liter. Ali pa tole: človek je simbolno želeče bitje, ki ga ne more pojasniti niti biologija niti kultura. Politični pripadniki elite zato ne pijejo viskija za žejo, temveč pijejo drage pijače, ker verjamejo, da spadajo k njihovemu simbolnemu statusu. Elita pač prebiva v elitnih bivališčih, se elitno oblači, obiskuje elitne restavracije in uživa v elitnih pijačah. Kaj tu ni jasno? Za davkoplačevalski denar? Itak. Menda ne bodo plačevali iz svojega žepa!

Človeška bitja so subjekti, podrejeni označevalcem. Ego psihologija tega ne more misliti, teorija subjekta, kar psihoanaliza je, pač lahko.

Morda je eno najbolj vznemirljivih psihoanalitičnih spoznanj o naravi vedenja in delovanja človeških osebkov tisto, ki se nanaša na eno najbolj zanikanih in utajenih zamisli, kako delujejo občestva, kaj jih drži skupaj. Freud je namreč spoznal, da ljudje nezavedno investirajo v avtoritete in njihovo moč, s čimer jo povečujejo, kar pomeni, da presežno ubogajo. Njihova ubogljivost je zato vselej večja, kot želijo same avtoritete; ljudje torej vselej ubogajo preveč, in ne premalo. To je zares vznemirljivo spoznanje. Ljudje so namreč bistveno manj racionalni, kot bi radi bili, obenem pa se zaman pritožujejo nad avtoritetami, češ da jim ne dajo dihati, saj so za ubogljivost odgovorni predvsem sami. Spoznanje o njihovi ubogljivosti ima zato vselej travmatične razsežnosti.

Obstajajo nepisana družbena pravila, kako se vedejo elite in kako se vede raja. Poznajo jih eni in poznajo jih drugi. V tem pa je posebna past.

O njej dobro razmišljajo filmi noir. Razmišljajo namreč o pravilih, ki uravnavajo življenja ljudi, o njih pa se sicer ne govori: uživaj, poskrbi, da boš obogatel, skušaj se družiti z lepimi ženskami. Vsi ljudje vedo za ta pravila, ki so tako močna, da se jim je skoraj nemogoče upreti.

Danes nas dnevno zasipavajo s skrivnimi namigi, naj uživamo, kolikor je le mogoče. Življenje je eno samo brezmejno uživanje, če smo le dovolj spretni. In če pripadamo eliti, smo že na konju. Treba se je le prepustiti pravilom.

Torej se ne bi smeli pritoževati, da je Senko Pličanič pred nekaj leti samo za kosila v gostilni As porabil 6800 evrov javnih sredstev, kot trdijo raziskovalci. Pač ni bil dovolj spreten, zato so ga razkrinkali.

Nepisana družbena pravila so zelo pomembna, saj mednje sodijo tudi pravila, kako zaobiti pravila. Vsak človek se lahko nauči pravil družbenega življenja, vsakdo se lahko nauči uživati, toda samo nekateri ljudje se naučijo, kako jih kršiti, da ne gredo v zapor, samo nekateri vedo, kako obvladovati nepisana pravila, da se obdržijo v sedlu čim dlje.

Freud pa je dokazal tudi tole. Življenje ljudi kot simbolnih bitij nikakor ni lahko. Ni lahko niti za elite. Biti bi morale srečne, pa niso. Ker materialno zapravljanje dobrin in denarja preprosto ne prinese sreče. Zgolj iluzija je, da več dobrin pomeni več zadovoljstva v življenju.

Kapitalizem zato nujno potrebuje iluzije in ljudi, ki jih ne prepoznajo.

Freud je obširno pisal o tej temi v delu Nelagodje v kulturi. Pokazal je, da je družbeno življenje ljudi inherentno disfunkcionalno. Ujeto je v nerazrešljive antagonizme, ki niso preprosti spori ali konflikti med različnimi silami (na primer jin in jang, tema in svetloba), kot verjame vsakdanja zavest.

Najlepše pri tem pa je, da je bil Freud revolucionar, čeprav je bil konservativen dunajski gospod. Njegovo revolucionarnost dobro razumemo ob gledanju Eisensteinovega filma Bronenosec Potëmkin (1925).

Režiser nam najprej pokaže povsem nemogoč položaj delavcev oziroma mornarjev na oklepnici Potemkin, za katere se zdi, da so povsem izgubljeni in nemočni, obsojeni na svoje klavrno življenje. Pa vendar se upor zoper častnike zgodi in film nam ga tudi pokaže.

V tem ni le izjemnost filma, temveč je tudi realno upanje na revolucijo. Najprej se zdi, da je povsem nemogoča, tako kot je nemogoče Realno, potem pa se nenadoma zgodi, tako kot se Realno vselej vrne na svoj kraj, kot bi rekel Lacan.

Badiou pa bi dodal, da vselej obstaja možnost za kontingentni dogodek. Saj se Spartaku kot sužnju tudi ni sanjalo, da bo nekega dne poveljeval silni vojski, ki je nagnala Rimljanom strah v kosti. In Kopernik ni imel pojma, da bo prišel v zgodovino kot revolucionar, kar celo sploh ni želel biti, saj je hotel le imeti mir.

Nemogoče torej je mogoče. Elite bodo pač vedno zapravljale javni denar in bebavo razkazovale svoj elitizem. Pomembneje je tole.

Veliki Drugi ne ve, kaj hoče. Prav zato v ključnih trenutkih nekdo določi njegovo željo. Ta trenutek se bliža.

Bliža se s pomladjo. Zakaj? Ker bo prišlo v deželo še več beguncev. In iz zgodovine vemo, kaj se takrat dogaja. Dogaja se tole.

Najprej se govori o nevarnosti, ki jo predstavljajo. Nacionalistične fantazme se ob tem razbohotijo čez vse meje. Širijo se med ljudmi kot kuga. Vse več ljudi postaja prepričanih, da jim nekdo nekaj hoče ukrasti, odvzeti, da nekdo najeda nacionalno substanco. Odstranjevanje nevarnosti, torej migrantov, je prvi korak k ohranjanju domnevne nacionalne čistosti.

To se že dogaja. Dogaja se prav te dni. Dogajanje, ki ga zlovešče naznanjajo in ponazarjajo bodeče žice, se bo stopnjevalo, naraščala pa bo tudi podpora desničarjem. Že narašča, zato JJ že odpira šampanjec, še bolj pa bo naraščala, ker bo vse več ljudi nezavedno prepričanih, da ljudstvo nekaj izgublja zaradi migrantov, in bo tako, kot je bilo nekoč, ko so nacisti iskreno verjeli, da morajo povrniti veličino lastnemu narodu, ki ga ogroža Jud.

Užitek (jouissance) bo naraščal. Ljudje bodo znova čutili Smisel in Pomen eksistence. Ideološka interpelacija bo zagotavljala novo, polno občutenje identitete, na udaru bodo komunisti, socialisti, levičarji, geji, lezbijke in vsi drugi čudaki, ki niso pristni Slovenci.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Komentarji  

+1 #1 Boris Jereb 15:34 23-02-2016
Zdi se mi, da je norenje proti beguncem neka oblika norega samopoveličevanja. Ljudje, ki to delajo in norijo okrog s traktorji in še čem, ne morejo dojeti, da je ta država po svoje tako bedna in po razvoju neprimerljiva z Zahodom, da nihče, ki se je namučil in prepotoval in prebežal pred vojno na tisoče kilometrov daleč, noče ostati v njej. Slovenija ni skoraj za nikogar končna destinacija, to še vica niso. Ti reveži so tu nekako obtičali po sili razmer. Lahko bi bili za njih vsaj dobri gostitelji. Najedanje nacionalne substance? Kot pravimo v Lj: "ne me smejat"
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži