Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospod ne zapravi 6800 evrov svojega denarja – če bi zapravljal svojega, ga gotovo ne bi zapravil toliko, ker bi pazil nanj –, temveč zapravi prav toliko javnega denarja. Ko ga dobijo pri razsipavanju tujega denarja, mirno reče, kot da ne ve, zakaj toliko hrupa zaradi njegovega razmetavanja z denarjem, da je bilo zapravljanje racionalno, na koncu pa lakonično doda, da je denar razumno in pametno nalagal v poslovne odnose, kar naj bi pomenilo, da so njegovi kritiki čisti luzerji, ki nimajo pojma o vlaganjih v medsebojne in poslovne odnose, ki terjajo med drugim tudi veliko različnih vrst alkohola, drage večerje, nenavadno hrano in vse drugo iz tega registra.

Možna pa je tudi drugačna in zlasti bolj prepričljiva razlaga: gospod ne razume same narave medsebojnih odnosov, ki nimajo z dragim alkoholom in eksotično hrano niti najmanjše zveze. Še noben odnos namreč ni postal dober zaradi dragega alkohola in nenavadne hrane. Če je dober, so razlogi zanj povsem drugje.

Medsebojni odnosi, pa naj bodo družinski, poslovni ali meddržavni, so bistveno odvisni od želje in od odgovora na vprašanje, kaj v resnici želimo. Če ne razumemo narave želje, ne moremo razumeti medsebojnih odnosov.

Želja pa je bistveno nezavedna, kot je pokazal Freud. Ko torej sedi gospod v družbi nekoga drugega v dragi gostilni in srkata razkošno pijačo, prav gotovo vlagata v medsebojne odnose. Vprašanje pa je, v kakšne in s čim – sama pijača z odnosom pravzaprav nima nobene resne zveze. Če bi jo imela, bi zadoščalo, da ljudje pijejo natančno določene pijače, odnosi pa bi se razvijali kar sami od sebe. V resnici pa odnose gojimo povsem drugače.

Ko razmišljamo o medsebojnih odnosih, ki jih na primer gojijo politiki, nas čaka tudi tole vprašanje. Kako se politiki naslavljajo na našo nezavedno željo? Kaj bi torej radi videli navadni ljudje?

Lahko si predstavljajo gospoda, ki večerja z drugim gospodom v dragi restavraciji – ali pa z gospo. Predstava vključuje tudi pikantne podrobnosti o znamki vin, ki jih pijeta, in vrsti hrane, ki jo uživata. Taka predstava ni kognitivno zahtevna, toda pomembno ni le, kaj vidimo, pomembno je tudi, česa ne vidimo.

Orisana predstava namreč sploh ni zanimiva: dva politika pač večerjata in uživata, ker sta člana elite, ki ju plačujejo davkoplačevalci. Čisti dolgčas. Zanimivo postane šele to, kar vidimo, če se postavimo na določen kraj in pogledamo na predstavo iz drugega zornega kota.

Kaj torej vidimo, če pogledamo na zadevo drugače?

Najprej vidimo tole. Gospod na veliko zapravlja tuji denar natanko v času, ko morajo navadni državljani kot lastniki taistega denarja po navodilih vlade, katere član je, zategovati pasove, češ da je to najbolje za vse.

Za vse seveda ni najbolje, saj je dobro le za nekatere. Drage večerje so zato dober simptom širšega političnega in družbenega dogajanja. Medtem ko eni zategujejo pas, nekateri so celo lačni, drugi pa se komaj prebijajo iz meseca v mesec, pripadnik elite natanko z razsipavanjem denarja za večerje, ki si jih navadni smrtniki ne morejo niti privoščiti – vlaga v medsebojne odnose.

Vlaga predvsem v svoj želodec, res pa je tudi, da njegov tovariš pri večerji (ali pa tovarišica) ravno ne protestira proti takemu vlaganju, temveč priliva olja na ogenj.

Tu nam pride prav slavna Lacanova zamisel, da je človek vselej del podobe, ki nastaja v njegovih očeh. Ko torej gledamo večerjo, na kateri pripadnika elite vlagata v medsebojne odnose, je na delu naša želja, ki vpliva na samo podobo.

Tako deluje ideologija: na posameznika vpliva tako, da ta verjame, da je svet neodvisen od njega, da je obstajal že pred njim in da nima nobene zveze z njegovo nezavedno željo.

Resnica je ravno nasprotna. Lacan zato pravi. Če ljudje ne bi kot želeči subjekti investirali v svet, ta sploh ne bi obstajal. Ideologija deluje natanko tako, da sproti obnavlja svet, to pa ji uspeva prav zaradi subjektov kot želečih bitij. Svet torej obstaja, ker želimo, da obstaja. Ali še nekoliko drugače: funkcija ideologije je, da ljudje ne prepoznajo sebe kot želečih bitij, za katere in zaradi katerih svet je, kakršen pač je.

Ljudem se torej mora zdeti, da je svet neodvisen od njih, da obstaja že od nekdaj, da je objektivno tak, kot se jim zdi, da je.

Srečanje z Realnim, kot bi rekel Lacan, postavi vse skupaj na glavo. Človekov odnos do sveta se bistveno spremeni.

Bistveno psihoanalitično spoznanje je namreč tole: ideologija deluje na ljudi tako, da se jim zdijo družbeni antagonizmi kot drobne praktične ali tehnične težave, ne pa kot nerazrešljivi antagonizmi.

Investiranje v dobre odnose, v katere verjame gospod, je zato del ideologije. Ki deluje takole: ljudje naj verjamejo, da skupna kosila in skupne večerje sami po sebi gradijo dobre odnose ali pa jih razvijajo, če je zraven draga pijača. Problem je le, da ni nujno, da ljudje v to verjamejo.

Problem je tudi na strani ljudi, ki sicer vse preveč radi verjamejo. Ideologija namreč deluje, ker verjamejo, pa čeprav verjamejo, da vanjo ne verjamejo. Razglaša, da v svetu ni antagonizmov in kontradikcij, da v realnosti ni ničesar travmatičnega, da se je torej Freud motil.

Ko ljudje razmišljajo o dragih večerjah pripadnika elite, bi morali iti do konca. Ne bi se smeli zaustaviti na pol poti in moralistično žugati, češ da je gospod na skrivaj zapravljal njihov trdo prigarani denar. Vse to je sicer res, toda treba je do konca, kot rečeno.

Čisto navadna večerja namreč razgalja družbene antagonizme, če jo znamo pravilno interpretirati.

Če gremo do konca, prepoznamo vso mizerijo politike, vsakdanjega življenja in celotnega kapitalizma. Razgalimo tudi resnico lastne nezavedne želje, odkrijemo, kako poceni nas iz dneva v dan drži za vrat ideologija, da naivno investiramo v realnost in verjamemo v njeno domnevno objektivno navzočnost.

Beda politike je, da v njej ni dobrih medsebojnih odnosov, saj so samo izkoriščevalski odnosi. Vlaganje v take odnose je moralno in etično sporno, kajti od izkoriščanja imajo v kapitalizmu vselej koristi pripadniki elite, vsi drugi pa dobijo v najboljšem primeru drobtinice.

Resnica naše želje pa je, da ne vemo, kaj želimo. Vedno znova želimo, kar želijo drugi, da bi želeli. Ubogamo gospodarje in ne znamo interpretirati realnosti, v kateri smo ubogljivi. Ne vemo, da ubogamo, ne vemo, čemu ubogamo.

Če bi na primer razumeli kultni film M (1931), ki ga je režiral Fritz Lang, bi dojeli, kaj pomeni temeljni antagonizem družbenega življenja. Jasno bi nam postalo, da gospod, ki zapravlja javni denar, ni predstavnik temnih sil, ki jim nasproti stojijo predstavniki svetlih, temveč je privilegirani predstavnik družbenega reda, ki je v nasprotju s samim seboj.

Gospod tako ne ve, zakaj zapravlja javni denar in zakaj se obnaša tako, kot se. Navadni ljudje zato ne bi smeli sprejeti njegove razlaga, češ da vlaga v dobre odnose, kot zmotno zatrjuje. Narediti bi morali nekaj drugega.

Biti bi morali radikalni in reči. Vemo, da ne veš, kaj počneš, ker ne razumeš nezavedne želje, toda zaradi tega ti ne odpustimo, kajti imaš privilegij, da ravno kot pripadnik elite prepoznaš nujnost notranjega razcepa same elite, izstopiš kot subjekt in se pokažeš ljudem ne kot uživajoči ego, ki se naliva z dragimi vini in verjame v harmonične medsebojne odnose, pač pa kot subjekt resnice samega kapitalizma.

Ker tega nisi storil, si kriv in nimaš pravice, da še karkoli rečeš.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži