Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ubogljivost ima pod določenimi pogoji smisel. Noro vedenje tudi. Celo nacisti in fašisti ne morejo vladati ljudem zgolj s surovo silo, zato potrebujejo tudi sofistiko, zapeljevanje, všečne besede, ideološke prakse, ki generirajo pomen in smisel. Vladanje nad ljudmi vselej terja tudi njihovo sodelovanje, za katero nimajo nobenega dobrega razloga, pa kljub temu sodelujejo. Družbene spremembe so zaradi tega skoraj nemogoče. V tem je nekaj vznemirljivega in težko razumljivega.

Zelo natančno sem si ogledal film iz leta 1939, ki ga je režiral Jean Renoir (La règle du jeu). Temeljna ideja tega kultnega in zares izvrstnega filma je prav gotovo tale: obstajajo družbena pravila (igre), kako kršiti pravila in se držati nepisanih pravil, o katerih ljudje nezavedno veliko vedo. Film, ki je nastal na predvečer druge svetovne morije, ljudje pa so ga na premieri množično zasovražili, bo v prihodnosti vse bolj aktualen.

Aktualen bo natanko zato, ker bo v občestvu vse več tega, kar spremljamo v filmu: ljudje se držijo nezavednih fantazem, čeprav jim tega nihče ne ukaže. Ko se ljudje tako poenotijo, družno napadajo vse, ki se fantazem ne držijo, pa naj bodo tujci, homoseksualci, levičarji, marksisti ali celo – otroci.

Nekoč so zlobni jeziki širili trditev, da pride na Pedagoško fakulteto samo tisti dijak, ki ni sposoben za noben drug, zahtevnejši študij. Kot rečeno, so bile taka in podobne izjave zlonamerne in popolnoma neresnične. Ko pa te dni nekateri pedagoški delavci, ki morda niti niso študirali na omenjeni fakulteti, javno sporočajo, da so proti sprejemanju otrok, ki bežijo pred grozotami vojne, se človek nehote spomni tistih časov, iz katerih so zapisane zlonamerne izjave. Pojavi se tudi občutek, da nekateri sicer visoko šolani ljudje ničesar ne razumejo, nočejo razumeti in so morda celo zlonamerni, kar pomeni, da so nevarni oni, ne pa otroci.

Zopet nam pridejo prav psihoanalitična spoznanja. Freud je tako pokazal, da se človeški osebki v družbenih okoljih vedejo po zapisanih pravilih, ki veljajo v njih, pa tudi po pravilih, ki niso zapisana. Ljudje se nezavedno prepoznavajo med seboj in vedo, katera nepisana pravila je treba ubogati, da ne postanejo osamljeni. Prav nepisana pravila in medsebojno identificiranje subjektov teh pravil so lahko močan vzvod družbene kohezivnosti, sila, ki povezuje ljudi in usmerja njihovo vedenje.

Natanko to lahko v zadnjem času opazujemo v Sloveniji. Ljudje, ki so čisto normalni, se vedejo paranoidno in povsod vidijo nevarnosti. Zadeva ni zgolj zanimiva, saj je tudi pričakovana. Normalnost namreč je paranoidna, kot je pokazal Lacan. Ljudje se kot osebnosti v osnovi vedejo paranoidno, kar pomeni, da so prestrašeni, tesnobni, zelo hitro se vznemirijo, povsod vidijo napadalce in sovražnike, nekoga, za katerega verjamejo, da jim skuša ukrasti njihov užitek (juissance).

Ljudje zmanjšujejo svoje trpljenje, ki je neizogibno, tako, da prepoznavajo domnevne krivce zanj. Ker ne vedo, da je trpljenje strukturno neizogibno, ne vedo niti tega, da drugi ljudje niso krivi, če trpijo in so paranoidni.

Nelagodje v kulturi, o katerem je govoril Freud, ne nastaja zaradi migrantov, tujcev, Judov, homoseksualcev in transvestitov, temveč je naravno stanje ljudi kot simbolnih bitij.

Prav zato je potrebna teorija, ki nam pove, zakaj je nelagodje nujno, potreben pa je tudi kognitivni napor, da se človek ubrani lastnih vzgibov, da bi se vedel do drugih ljudi na neprimerne načine. Natanko zato pravimo, da so ljudje zmožni za moralno filozofijo in etiko.

Pedagoški delavci bi morali biti vzgojeni in šolani predvsem za moralno filozofijo in etiko. Tudi za stroko, na primer za matematiko, seveda, toda predvsem za to, kar sem zapisal. Njihova odgovornost je namreč velikanska. Ni lahko vzgajati mladih ljudi, da zrastejo v odgovorne, moralne in etične, kritične in izobražene zrele odrasle ljudi. To je težko, to je celo nemogoče, kot je nekoč pripomnil Freud.

Kljub temu moramo vzgajati mlade in jih učiti, kaj pomeni biti solidaren, kaj pomeni etika, zakaj smo ljudje egalitarni, kakšen je smisel vsega tega. Pedagogi, ki tega ne zmorejo ali ne znajo, nočejo ali ne želijo, preprosto ne bi smeli opravljati svojega poklica, ker zanj očitno niso zmožni.

Pedagoški delavci, ki so proti sprejemanju otrok, žrtev nasilja, bi morali nemudoma spakirati kovčke in oditi. Sam nikoli ne bi želel in ne bi dovolil, da bi moje otroke vzgajali in izobraževali taki ljudje.

Pri tem me ne zanima, kakšne osebnosti so, ne zanima me, ali jih je v otroštvu mati dovolj dojila ali ne, vseeno mi je, če nanje vpliva polna Luna. Njihovo izjavljanje, da so proti sprejemanju otrok iz Sirije, je škandalozno in povsem nesprejemljivo. Zanj ni nobenega opravičila. Obstaja razlaga njihovega vedenja, saj smo študirali psihoanalizo, toda še vedno so krivi.

Na žalost bo podobnega izjavljanja še več. V prihodnosti bo vse več Slovencev paranoidno pozivalo drug drugega, naj protestirajo proti sprejemanju tujcev v svojih okoljih. Ljudje se bodo zbirali na ulicah, trgih in v gostilnah ter protestirali, ne da bi se zavedali, kaj delajo.

Glasni bodo zlasti desni. To so ljudje, ki pogosto hodijo v cerkev in trdijo, da so verni. V resnici so vraževerni, kar je nekaj drugega. Niso le paranoidni, temveč so tudi ujetniki nečesa, kar pojasnimo takole.

Ljudje se bodo skušali konstituirati kot Veliki Drugi, ki domnevo ve, kako je z migranti, kako nevarni so, kaj vse ogrožajo, kaj hočejo. To je zelo pomembno. Kot Veliki Drugi bodo skušali vplivati na čim večje število ljudi, da bi se jim pridružili. Svojo fantazmo bodo ponujali drugim ljudem, obnašali se bodo, kot da je njihovo vedenje konsistentno, čeprav ne bo.

Na delu bo veliko užitka (jouissance), kar pomeni, da bo postajalo vse bolj jasno, kako slabo v resnici živijo ti ljudje, ki niso le paranoidni, temveč so tudi ujetniki nesmiselnosti življenja, ki ga bodo skušali povrniti z napadi na tujce.

Govorim o užitku, ki ni zadovoljstvo. Lacan je dejal, da je užitek pravzaprav presežno zadovoljstvo, da je nakopičeno zadovoljstvo onkraj meje, ki je še normalna, kar pomeni, da ni destruktivna. Tak užitek je zato nujno destruktiven. Iz zgodovine na žalost vemo, kaj to pomeni.

Niso izključeni družbeni nemiri.

Užitek deluje proti najboljšim interesom ljudi. Ni jim v korist, vendar se kljub temu širi in vztraja kot tisti nori filmski terminator.

Protest zoper migrante je neuporaben, nesmiseln, potraten in škodljiv, pa vendar najdejo ljudje v njem užitek. Podobno ga najdejo v alkoholu in v drugih substancah. Pravzaprav sam kapitalizem temelji na ekonomiji presežnega uživanja, zato je okoli nas toliko norosti, absurdov, nesmiselnosti, neumnosti in potratnosti.

Nobeno presenečenje torej ni, da se nekateri pedagoški delavci postavljajo na stran teh, ki gledajo na svet skozi paranoidne fantazme. Izobraženost namreč sama po sebi še nikogar ni rešila pred fantazmami.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži